Jure Jakob, pesnik in pisatelj

Le malo je pesnikov, ki bi bralcem tako iskreno, prostodušno in s prefinjenim občutkom za prozni jezik razgrnili svojo pesniško genezo in doživljajski svet, ki jih vodi pri pesnjenju, kot je to storil Jure Jakob v proznem prvencu Hiše in drugi prosti spisi. V njem piše o rodnem Vitanju, o zakopanih stiskah in svetlobah otroštva, o selitvi v Ljubljano, o študiju primerjalne književnosti in filozofije in tudi o pohajkovanju po odročnih poteh, najprej peš in nato s kolesom, ki ga še vedno pomirja ali včasih vznemirja. Zanj je hoja tudi metafora. »O hoji lahko govorimo na različnih ravneh, od fizičnega premikanja do metafizičnih ali eksistencialnih razsežnosti. Ne nazadnje je tudi življenje nekakšna hoja od rojstva do groba.« Pravzaprav pesnik v Hišah le malo govori o samem pesnjenju, čeprav občasno vstopi v dialog z njemu ljubimi avtorji, Cioranom, Bernhardom, Rilkejem, zlasti pa angleškim pesnikom Tedom Hughom, da bi, včasih tudi v nasprotju z njihovim razumevanjem poezije in sveta, orisal svoje spomine na obdobja, ki so ga določila kot občutljivega človeka, in pojasnil, sebi in bralcu, zakaj je izbral poezijo za medij ubesedovanja svojega notranjega sveta. V prvem eseju z naslovom Hiše poda svojo »definicijo« dobre pesmi. V njem pravi, da je pisanje pesmi najprej veščina, ki se je moraš priučiti, »a moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendar predvsem zgodi. Pride, ker sem ji dovolj dolgo pripravljal prostor. Pride, ker sem dovolj dolgo čakal in oprezal za njo. Pride, ker sem v svoji nevidni hiši odprl okna dovolj na široko. In ko naposled pride, vidim, da se naseli v nečem, kar je tudi samo podobno prostoru, do katerega sem nekoč v otroštvu z vsemi štirim prilezel po deblu drevesa.« Nastajanje pesmi primerja z gradnjo hiše. Ko pesnik piše, gradi prebivališče tistemu, o čemer piše. Pesem »je ptičja hišica, ki je nisi postavil zato, da bi si nagrabil čim več ptic, ampak da opazuješ življenje in ga pokažeš tudi drugim, svojim bralcem«.

Z 39-letnim pesnikom smo se sestali na njegovem domu v Savljah, v hiši na robu Ljubljane, kjer že nekaj let živi z ženo slikarko in hčerko. Tudi od tam se rad odpravi na dolge sprehode, čeprav mu ravninskost tamkajšnje topografije ni pisana na kožo. Raje ima hribovske kraje, kakršne je poznal v Vitanju in v okolici Celja, zato se večkrat odpravi, sam ali z družino, na bližnjo Rašico. Narava je zanj prizorišče, ki je uglašeno z njegovim notranjim življenjem.

Poleg literature, glasbe in njegovih bližnjih mu je narava glavni vir navdiha in motivov za njegovo pesniško ustvarjanje. »Odraščal sem na podeželju. Narava je moj primarni izkustveni svet. Moja senzibilnost je naravnana nanjo. Tudi zato igra v mojem pisanju pomembno vlogo. Toda če si pesnik, ne ostaneš samo pri danosti, razvijaš se in ustvarjaš nove prostore,« pravi pesnik.

V svet knjig je vstopil, ko je na eni izmed očetovih knjižnih polic naletel na romane o Vinetuju izpod peresa Karla Maya. Od takrat so knjige neločljiva sestavina njegovega življenja. Imel je lepo otroštvo. Počel je, kar so počeli drugi mulci. Tudi stepel se je kdaj. Resno je razmišljal, da bi se vpisal v srednjo kadetsko šolo na Tacnu in postal policaj. »Nihče, ki me je takrat poznal, si verjetno ni mislil, da bom kdaj pesnik,« pripoveduje danes. Pri trinajstih letih se je zaprl vase, kar je po njegovem posledica ločitve staršev. Od tu njegova introvertiranost. Od takrat, kot je zapisal v Hišah, tok njegovega notranjega življenja ni uglašen s tokom zunanjega časa, kot je to pri večini ljudi. »Sicer pa to velja za vsakega razmišljujočega človeka. Da ima distanco, drugačen pogled na življenje, da se takrat, ko se zdi vse jasno, sprašuje: A res? Da včasih pluje tudi proti toku,« pravi.

Poezija ga je začela resno zanimati šele ob koncu gimnazije, ko je pri pouku književnosti spoznaval pesnike moderne 19. stoletja. Še posebej so ga pritegnili Rimbaud, Verlaine in Baudelaire. Študij primerjalne književnosti in filozofije je bil zanj logična izbira. Z njim se mu je odprl nov svet. Všeč mu je bilo tudi, da je iz Celja prišel v Ljubljano, v novo okolje, a vseeno »sem se vsak konec tedna odpravil nazaj domov, na dom, čeprav nisem imel več pravega doma. Mogoče ravno zato.« Morda je tudi zato za temo magistrskega dela, kasneje je izšlo v knjigi z naslovom Otroški pogled, izbral romane Lojzeta Kovačiča, eno samo avtorefleksijo.

Branje, premišljevanje in pisanje pesmi so njegov dom. Doslej je izdal štiri pesniške zbirke. Za pesniški prvenec Tri postaje je leta 2003 prejel nagrado zlata ptica, zbirka je bila razprodana in v letu 2009 ponatisnjena. Zanj je poezija »živa transformativna sila«. In dodaja, da pri pisanju pesmi ne izhaja iz vnaprej izdelanih filozofskih stališč ali iz svetovnega nazora. »Poezija pride mimo vsega tega.« Tudi zato pri pisanju nima pripravljenega koncepta. Napisane pesmi samo zbere v zbirko. »Moja primarna ambicija je napisati pesem. Takšno, ki zna sama stati.«