Lepe smeti

Dekleta iz kulturno ekološkega društva in po novem tudi socialnega podjetja Smetumet so novo domovanje našla v Mostah. Njihova Zibka je v šestih letih, odkar so v prvem prostoru v Šiški začela spajati umetnost, ekologijo in oblikovanje ter igranje s smetmi, postala premajhna. Zdaj bodo avtomobilski pasovi, ponjave, konferenčni trakovi, naramnice, zavese, dežniki, papir in drugi odpadni materiali, iz katerih so narejeni njihovi zaščitne torbe iz odpadnih ponjav, priročne nosilne vrečke, svinčniki, obeski iz odpadnega papirja, v katerih so ekološka semena užitnih rastlin, vrečke za nakup sadja, zelenjave in drugega živeža brez nepotrebne embalaže – to je namreč ena od njihovih filozofij – in drugi trajnostno naravnani izdelki, končno dobili zasluženo mesto.

Smetumetke Maja Rijavec, Maja Modrijan in Alenka Kreč Bricelj so vedno znova presenečene, koliko materiala se jim je nabralo v nekaj manj kot desetih letih. In to čeprav živijo svoja prepričanja, ki so jih zapisale celo v manifestu. V njem zagovarjajo kroženje materialov in predmetov, odgovorno ravnanje s smetmi, koncept ’naredi sam’, sodelovanje, trajnostno razmišljanje, eksperimentiranje in nasploh upočasnjevanje.

Če so bili začetki nekoliko osamljeni, danes opažajo, da smo kot družba vendarle nekoliko napredovali in se začeli premikati v pravo smer. V Ljubljani njihove izdelke najdemo v pravični trgovini 3 muhe, kjer imajo tudi zbirno mesto za vse odpadne materiale, ki jih zbirajo in o katerih se lahko posvetujemo na njihovi spletni strani. Vendar Smetumet niso samo izdelki, so tudi delavnice in druge družbene aktivnosti, ki pa vse nastajajo iz »smeti za smeti«, kot se pošalijo in dodajo, da ni več dovolj, da zgolj ustvarjajo iz odpadnih materialov. »Vse bolj si želimo izobraževati o globalnem vplivu smeti in o tem, zakaj je pomembno, da jih ustvarimo manj in jih ne samo uporabljamo.« Za cilj so si zastavile zmanjšati potrošnjo in nasploh izničiti idejo odpadkov. Verjamejo, da je smet enih lahko dragocena surovina za druge.

Pred štirimi leti so se lotile recikliranja odsluženih plišastih igrač. Predelane stare igrače, nastale v okviru projekta pOSEBNI prijatelji, so s tem dobile novo poslanstvo. Nekaterim so nadele očala, drugim zašile razparane trebuščke, povile zlomljeno nogo ali roko. Igrače s posebnimi potrebami so izdelale ob pomoči dveh zaposlenih pri invalidskem podjetju Želva. Potem so jih poslale v šole, vrtce, na ulice in zdaj še v trgovine. In to z namenom, da povedo zgodbe o potrošnji, ki presega naše potrebe, pa tudi o potrebah, ki so posebne in hkrati osebne.

Podobne tematike, a na povsem drugačen način, so se lotile že v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Takrat s čisto konkretnimi posegi v prostor, ko so prizorišča prilagajale, da so postala dostopna za ljudi s posebnimi potrebami, ali pa zgolj opozarjale na neprimerne rešitve. In to v sodelovanju z lokalnimi invalidskimi društvi. Na zavodu za slepo in slabovidno mladino so skupaj s »štirimi krasnimi dijaki« izdelale tudi tipno slikanico.

Pravijo, da so jim ti dijaki odprli oči. Ob pomoči knjižničarke so ugotovili, da so vse dostopne tipne slikanice opremljene zgolj z reliefnimi ilustracijami. Zato so idejo slikanice nadgradile in jo opremile s tridimenzionalnimi izdelki, stojnico, sadjem in zelenjavo. S tem so slepim in slabovidnim še bolj približale zgodbo o fantku, ki se odpravi na tržnico.

Ker se približuje konec leta, so z mislimi tudi že pri darilih. »V mislih imamo predvsem podjetja, ki jim lahko poslovna darila izdelamo iz njihovih smeti, kar podjetje oplemeniti s trajnostnega in ekonomskega vidika.« Prišle so do pomenljivega izračuna: če bi vsak zaposleni za novoletno darilo dobil samo en kemični svinčnik, bi bilo teh dovolj, da bi jih sestavili od Ljubljane do Izole. To je več kot 12 ton kemičnih svinčnikov. Podoben izračun so naredile za rokovnike. Če bi vsak zaposleni dobil samo enega, bi porabili 245 ton papirja oz. za okoli 171 kilometrov rokovnikov. Zato čutijo, da se morajo še intenzivneje ukvarjati s takšnimi sistemskimi vprašanji in namesto poceni globalnih rešitev ponujati vzdržne lokalne.

Kot primer dobre prakse navedejo sodelovanje z Nordijskim centrom v Planici – ob njegovi kandidaturi za Nordijsko svetovno prvenstvo so iz njegovih odpadkov naredile promocijska darila. Ker je na planiških prireditvah ogromno oglaševalskih materialov, so reklamne zastave in startne številke tekmovalcev predelale v darilne vrečke. »V te so potem dali svoja trajnostna in ekološka darila,« pravijo. Na tak ustvarjalni način želijo spodbuditi razmislek o potrošniških navadah ter o kritičnem, odgovornem in etičnem potrošništvu.