Ali naj jedo potico?

Obrambno ministrstvo bo v naslednjih dveh letih kupilo 120 kosov domnevno nujno potrebnega ročnega protioklepnega orožja, »z učinkovitim dosegom do 1000 metrov«. To nas bo stalo 4,8 milijona evrov, kažejo proračunski dokumenti, o katerih pravkar razpravljajo poslanci. Kupili bodo tudi 88 vojaških terenskih vozil za 3,4 milijona evrov. Kupili bodo za 12 milijonov evrov »vojnih sredstev za izgradnjo bataljonskih skupin«. Kupili bodo novo, še večje brezpilotno letalo za 303 tisočake. V Natovo letališče Cerklje bodo vložili še dodatne tri milijone. In za naslednja tri leta poslali 45 vojakov v Litvo, na Natovo misijo zastraševanja Rusije, kar nas bo stalo 12 milijonov evrov. O teh 12 milijonih evrov ni nihče razpravljal v parlamentu. Pravzaprav je država o teh 12 milijonih evrov parlament obvestila šele po tem, ko je denar zavezništvu že obljubila.

Ne samo v generalštabu, apetiti so se povečali tudi drugim nacionalnovarnostnim institucijam. V obveščevalni agenciji Sova bodo naslednje leto kupili za 1,3 milijona evrov prisluškovalnih naprav. Na ministrstvu za notranje zadeve pa so ugotovili, da za njih državno Telekomovo telekomunikacijsko omrežje ni dovolj – zgraditi si hočejo svoje, ločeno. Gre za tako imenovano mrežo Tetra. V Tetro je država nehala vlagati zaradi krize leta 2008, zdaj pa se sistem spet zbuja od mrtvih. Denarja je očitno spet dovolj, naslednje leto ministrstvo načrtuje nakup 70 novih baznih postaj in podporne elektronike za skupaj 16,3 milijona evrov. Dilem o desetinah milijonov, ki jih namerava država v prihodnjih letih investirati v ne-tako-nujne nacionalno varnostne projekte, ni, se je pa v zadnjem mesecu v koaliciji pojavilo vprašanje, ali naj država res pomaga več kot 7000 otrokom, ki živijo pod pragom revščine in ki jim starši ne zmorejo plačevati šolskega kosila. »So otroci v šolah res lačni?« so se spraševali poslanci.

Zveza prijateljev mladine Moste - Polje je poleti organizirala počitnice za otroke iz najrevnejših družin. Devetdeset otrok so poslali na dopust v svoj dom v Zambratijo, v Istro. Na koncu je kuhar stopil k enemu od vzgojiteljev in dejal: »Ste pa imeli lačne otroke.« 90 otrok, je poročal Val 202 v okviru projekta Botrstvo, naj bi pojedlo toliko, kolikor sicer v kuhinji počitniškega doma skuhajo za 160 ljudi. »Pri kosilu je ena od punčk hotela še solate. Pa je šla po še. Po solato. Enkrat, dvakrat, trikrat. Na koncu je imela kup krožnikov solate, ki je doma očitno ne dobi,« je razlagala ena od vzgojiteljic novinarki. Tretji dan počitnic so otroci začeli hrano nositi v sobe. Vzgojitelje je zaskrbelo, da ne bi privabili mravelj, potem pa so ugotovili, da otroci hrano spravljajo v torbe. Delali so si zalogo.

»Pogosto slišimo, da so otroci lačni. Ampak dokler sam ne vidiš, si tega ne moreš predstavljati,« je za Val 202 dejala ena od vzgojiteljic. »Ljudje si zatiskajo oči, da se to dogaja samo v Afriki … Noro, otroci živijo v nepredstavljivih okoljih.« Čeprav je reportaža Vala 202 o bivanju revnih otrok v Zambratiji naletela na velik odmev v javnosti, pa smo podobnih zgodb v zadnjih letih slišali še več. Akcije zbiranja hrane za lačne otroke, kot so Drobtinica ali Siti besed, so v Sloveniji že tradicionalne in pravzaprav bi lahko letos praznovali tudi 25-letnico pozivov politikom, naj zagotovijo otrokom vsaj en topli obrok hrane na dan. Že leta 1991 je namreč Zveza prijateljev mladine zagnala akcijo »SOS za šolsko prehrano«. Po šolah so namreč vodstva začela opažati, da se nenormalno povečuje poraba kruha, za katerega prosijo otroci, ki jim starši ne morejo več plačevati malice. Šolski dispanzerji so tedaj poročali, da je kar 20 odstotkov osnovnošolcev podhranjenih, da jih kar 80 odstotkov doma ne zajtrkuje. Vzrok za ta novi pojav so že tedaj pripisali povečevanju socialnih razlik, zato so v Zvezi prijateljev mladine leta 1991 apelirali na politike, naj otrokom zagotovijo »vsaj en topel obrok dnevno … Prehrana naj ostane v šoli kot njen sestavni del, saj bo le s tem otrokom omogočen razvoj prehrambne kulture,« so zapisali.

Za šolstvo je bil tedaj odgovoren minister Slavko Gaber. Tudi on se spominja, da so že v začetku devetdesetih posamezni ravnatelji začeli opozarjati na lačne otroke, zaradi česar so na ministrstvu, v okviru na novo uvedenega šolskega tolarja, poskušali zagotoviti brezplačno malico za najtežje primere. Te so tedaj reševali s pomočjo svetovalnih služb na šolah. Še pred osamosvojitvijo je bilo sofinanciranja malice deležnih okrog pet odstotkov otrok, »a je potreba po sofinanciranju v devetdesetih še naprej rasla, zaznavali smo vse več primerov otrok, ki so se znašli na robu«, razlaga Gaber.

Ob zaključku njegovega zadnjega mandata, leta 2004, naj bi bilo primerov družin oziroma otrok, ki so zaradi povečevanja razlik potrebovali pomoč, že dobra tretjina. »Ne delajmo si iluzij, s kapitalizmom so se neenakosti povečale. To smo pred spremembo sistema brali, nato napovedovali in potem živeli,« razlaga. In res, leta 2005 je recimo ministrstvo za zdravje ugotovilo, da je v Sloveniji slabo hranjenih kar 8,4 odstotka otrok pred vstopom v šolo in 13,6 odstotka otrok in mladostnikov. »Trend v zadnjih 10 letih kaže na naraščanje števila slabo hranjenih otrok,« so opozarjali na tedanjem inštitutu za varovanje zdravja (IVZ).

Res je država zadnja leta namenjala za šolsko prehrano več denarja, ki pa ga je delila kampanjsko, zmedeno in pogosto izključno zaradi političnih motivov. Po Gabru je prišla prva vlada Janeza Janše, ki je tik pred volitvami leta 2008 na pobudo podmladka SDS zagotovila dijakom zastonj malice; na neki način torej tistim, ki so ravnokar dobili volilno pravico. Naslednja vlada Boruta Pahorja je ta populistični ukrep uravnotežila, dijakom je del pravic odvzela in ga delno namenila osnovnošolcem. Druga Janševa vlada je nato leta 2012 z Zakonom o uravnoteženju javnih financ večino teh pravic odvzela. Na račun prehrane otrok je hotela na leto privarčevati 20 milijonov evrov, a si je po pol leta rezanja izdatkov, predvsem zaradi pritiska javnosti in nevladnih organizacij, premislila. Februarja 2013 je šolski minister Žiga Turk tik pred svojim odhodom slovesno sporočil, da je vlada zagotovila dodatnih 25 milijonov evrov za prehrano otrok. V resnici pa je država po vsem tem žongliranju z ukrepi leta 2013 za prehrano otrok porabila točno toliko kot leta 2011. Obljubljenih 25 milijonov evrov otroci nikoli niso videli.

Leta 2012, v času najhujše krize, je država brezplačno kosilo zagotavljala približno 13 tisoč učencem v osnovnih šolah. Danes, po letih gospodarske rasti, ga v popolnosti zagotavlja 16 tisočim od 167 tisoč. Resda vlada izpostavlja, da so medtem uvedli delne subvencije za »manj revne« in da so se sredstva za prehrano v šolah v zadnjih osmih letih podvojila ali celo početverila, a so vse to še vedno drobtinice. Ali kot pojasnjuje Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste - Polje: »S krizo in varčevalnimi ukrepi so se januarja 2011 znižali vsi socialni transferji, zmanjšale so se vse subvencije, otroški dodatek se je znižal, ljudje so izgubljali delo, padli na kolena in revščina je dobila krila.« Zato so zadnja leta nevladne organizacije ponovno zagnale »vik in krik« razlaga, »saj do nas so prihajali otroci, ki so se jim rokice tresle, ko so na mizi videli piškote«.

V tem trenutku namreč država zagotavlja kosilo, torej topli obrok, le tistim otrokom, ki spadajo v najrevnejši, prvi dohodkovni razred. Samo tistim družinam, ki prejemajo na mesec manj kot 180 evrov na družinskega člana. Teh otrok je sedaj 16 tisoč. Lani sta Združena levica in Zavezništvo Alenke Bratušek na pobudo društva Petka za nasmeh predlagala, da bi kosilo subvencionirali vsem 55 tisočim otrokom, ki živijo pod pragom revščine, ki torej na mesec preživijo z manj kot 360 evri na družinskega člana. Vendar jih je koalicija zavrnila, saj naj ne bi bilo »socialno pravično«, če bi različno revni dobili enako subvencijo, poleg tega pa tudi ne bi bilo »fiskalno vzdržno«. Namesto tega so določili, da dobijo tisti, ki prejemajo med 200 in 300 evrov na družinskega člana na mesec 70-odstotno subvencijo, tisti z od 300 do 360 evrov na družinskega člana pa 40-odstotno subvencijo.

Namesto kosila dobijo kruh

A se je sedaj, po enem letu izkazalo, da »malce manj revni« starši v drugem in tretjem dohodkovnem razredu svojim otrokom niti tako subvencioniranega šolskega kosila ne morejo plačati, zaradi česar ostaja denar v proračunu neporabljen. Od rezerviranih osmih milijonov evrov sta bila doslej porabljena približno dva milijona. Stanje je torej hujše, kot so predvidevali v vladi. Po podatkih iz septembra, ki smo jih dobili od ministrstva za šolstvo, okrog četrtina »manj revnih«, kljub možnosti subvencije, svojih otrok ne pošilja na šolska kosila. V absolutnih številkah to pomeni 7760 otrok, ki jim starši očitno ne zmorejo zagotoviti v šolah niti subvencioniranega toplega obroka. Država jim sicer v tem trenutku priskoči na pomoč z zagotovljeno malico, a ti otroci, ki so nedvomno lačni, namesto kosil v šolah dobijo kruh in jabolka. Ironija je, da je država pri dijaških malicah, ki so dražja od osnovnošolskih kosil, bolj velikodušna. Zakaj? Ker imajo volilno pravico? »Naša izkušnja iz šol, s katerimi sodelujemo, je, da so družine, ki sodijo v drugi ali tretji dohodkovni razred, res izredno ranljive,« razlaga Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok. Tako ranljive so, da pogosto ne zmorejo plačati niti subvencioniranih kosil v šolah. Pravzaprav se v društvu Petka za nasmeh skorajda izključno, v treh četrtinah vseh primerov, ukvarjajo z družinami iz drugega dohodkovnega razreda. »V resnici sem šokiran, o čem sploh debatiramo,« pravi Jakopovič, »politiki se sprašujejo, ali so ti otroci res lačni ali ne, kje so lačni in kdo je kriv za njihovo prehrano.

3 milijona evrov bi stala šolska kosila za 7.000 revnih osnovnošolcev. 4,8 milijona evrov pa bomo plačali za 120 koov protioklepnega orožja. 

Vlada pravi, da jim nekaj majhnega odpusti, sicer pa se morajo sami potruditi, češ da gre za krivdo družin … Nimam besed. Kaj imajo s tem otroci? V šolah imamo kuhinje zato, da otroci niso lačni,« pravi, Ogulinova pa opozarja, da danes tisti »manj« revni starši, ki otrokom ne morejo zagotoviti kosil, kuhajo doma, s čimer so otroci pogosto odtegnjeni tudi od popoldanskih aktivnosti v šolah in so tako še bolj vklenjeni v krog revščine.

Ker denar ostaja v proračunu, saj manj revni niti subvencioniranega kosila svojim otrokom ne morejo kupiti, so minuli mesec v Združeni levici ponovno predlagali, da bi brezplačno kosilo zagotovili vsem 55 tisoč otrokom v prvem, drugem in tretjem dohodninskem razredu, ki živijo pod pragom revščine. A je koalicija na parlamentarnem odboru predlog sprva zavrnila. V njihovem imenu je to storila poslanka SMC Erika Dekleva, ki meni, da lačnih otrok v šolah sploh ni. »Ti otroci so lačni za vikend, v svojem domačem okolju,« je menila. Deklevova je prepričana, da je treba biti zadržan pri državni pomoči revnim. Nekoč je delala pri Rdečem križu, kjer se je naučila, da se pomoč pogosto izkorišča z manipulacijo. »Trdno verjamem, da mora vsak najprej pri sebi poskrbeti, da naredi vse, kar lahko, in da izkoristi vse možnosti, ki so mu dane,« je dejala v parlamentu. Po njenem država niti ni dolžna, da bi ljudi seznanjala s temi možnostmi, »ker v kolikor bi bila jaz danes mama lačnega otroka, bi se zelo natančno informirala o tem, kdo mi lahko pomaga, kdaj in na kakšen način. Verjamem, da moramo v prvi vrsti narediti nekaj sami, potem seveda to lahko pričakujemo tudi od države,« je povedala.

S težkim srcem za otroke

Javna razprava o tem, ali naj država otrokom v šolah zagotovi topli obrok, traja že 25 let. Aktualna razprava o tem, ali naj država zagotovi topli obrok v šolah vsem tistim otrokom, ki živijo pod mejo revščine, pa vsaj leto dni. Ta teden si je koalicija sicer premislila in idejo, da bi pomagali lačnim otrokom, vrnila v drugo branje. A s težkim srcem. Dileme so očitno res velike. Na ministrstvu za šolstvo in na ministrstvu za socialne zadeve se sprašujejo, ali bi morali pristopiti bolj sistemsko, morebiti še počakati na kakšne vhodne podatke. Sprašujejo se celo, ali bodo šole zmogle »breme prepogostih sprememb zakonodaje«, ali bodo revni, če bodo dobili še subvencij, hoteli delati, in celo, da bi »tak ukrep pomenil prevelik naval na šolske jedilnice«.

A v tem primeru ne govorimo o 16,3 milijona evrov, kolikor nas bo stala Tetra, ne govorimo o 4,8 milijona evrov, kolikor nas bodo stale protitankovske rakete, in ne govorimo o 12 milijonih evrov, koliko nas bo stalo simbolično udejstvovanje 45 vojakov na vajah ob ruski meji, o katerih niti debate ni bilo. Po izračunih ministrstva za izobraževanje govorimo o največ treh milijonih evrov, s katerimi bi pomagali 7760 otrokom v drugem in tretjem dohodkovnem razredu, ki živijo pod pragom revščine in ki jim starši zdaj ne zmorejo plačevati šolskega kosila. Verjetno pa še manj, saj ostaja denar za ta namen v proračunu neporabljen. Zakaj se pri tem mnogi sprašujejo, ali je proračun res »vreča brez dna«, medtem ko se za minomete vedno najdejo milijoni?

Številni varčevalni ukrepi iz znamenitega »ZUJF-a«, zakona o uravnoteženju javnih financ, ki ga je uveljavila vlada Janeza Janše, še vedno veljajo. Celo na najobčutljivejših socialnih področjih, kot so otroški dodatki, državne štipendije, pomoč pri rojstvu otroka, starševsko nadomestilo za odsotnost zaradi bolezni otroka, pomoč velikim družinam. Niso pa več v veljavi določila, ki veljajo za plače politikov. Ravno ta mesec so se iztekli varčevalni ukrepi pri plačah funkcionarjev. Predsednik vlade Miroslav Cerar je prejšnji mesec prejel neto 3187, ta mesec pa že 3319 evrov na svoj račun.

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak je prejšnji mesec na svoj račun dobila 2737 evrov, ta mesec pa 2840 evrov, Karl Erjavec in Dejan Židan sta ta mesec dobila k plači še dodatnih 106 oziroma 107 evra. Tudi poslanki SMC Deklevovi se je plača povišala, medtem ko je razmišljala o tem, ali najrevnejši ne bodo zlorabljali tistih nekaj deset evrov subvencije za kosila otrok.

Poleg tega so ravno prejšnji mesec poslanci izglasovali davčno reformo, s katero so desetim odstotkom najbolje plačanih, tudi sebi, omogočili za več kot 50 milijonov evrov višje neto plače. Zakaj? Argument je bil, da s tem razbremenjujejo najproduktivnejše. Nihče se ni vprašal, kako produktivni so lahko lačni otroci.