Nove družine

Prejšnjo sredo, ko je vrhovno sodišče objavilo odločitev v zadevi »koroški dečki«, je Televizija Slovenija v večerno oddajo Odmevi povabilo odvetnika obeh strani. V osemminutnem pogovoru je voditeljica Rosvita Pesek sogovornikoma dvakrat povedala, da »stvar tako zapletete, da vas res težko razumemo«.

Zagotovo je izrazila občutke velike večine gledalcev. Tudi če bi spregledali naštevanje in opisovanje vseh sodnih in upravnih postopkov, ki so končani ali še tečejo, bi težko razumeli, kaj želita odvetnika sporočiti. Vrhovno sodišče je jasno zapisalo, da je Center za socialno delo Velenje marca z odvzemom otrok nezakonito poseglo v pravico babice do družinskega življenja, odvetnica centra za socialno delo Simona Marko pa je trdila, da otroka sploh nista bila odvzeta babici. Poudarila je tudi, da še nobeno sodišče ni odločilo o tem, ali je center ravnal v skladu z koristjo otrok, odvetnik babice Velimir Cugmas pa je kratko pojasnil, da je »interes otrok enak interesu babice«.

Po odločitvi vrhovnega sodišča je stranka SDS že drugič zaradi iste zadeve vložila interpelacijo proti ministrici za družino dr. Anji Kopač Mrak. Direktorica in direktor vpletenih centrov za socialno delo sta v preteklih mesecih odstopila. Skoraj vsi, ki so o tej zadevi govorili drugače kot podporniki starih staršev, so tudi ovadeni. Vsi ti vseeno še vedno trdijo, da so socialni delavci ravnali prav.

Kljub temu globokemu nestrinjanju je vredno poskusiti zadevo razložiti preprosto in razumljivo.

Več kot običajno razmerje

Družina dveh predšolskih fantov iz Velenja je razpadla dva dni po zadnjem božiču, ko je njun oče zadavil njuno mamo. Fanta sta bila, tako kot že velikokrat prej, tisti konec tedna pri maminih starših v Slovenj Gradcu.

Socialni delavci bi ju lahko namestili v krizni center, vendar so ju – v nasprotju z zakonom – pustili pri starih starših, ker so ocenili, da je zanju tam ustrezno poskrbljeno. Bili so prepričani, da delajo dobro tudi zato, ker so lahko zaradi tega tudi bolje odločili glede prihodnosti fantov.

Zakaj socialni delavci, ki so tri mesece opazovali razmerja med otrokoma in starimi starši, niso videli, da je med njimi nastala družina? Imajo prav tisti, ki trdijo, da pokvarjena država krade otroke?

Babica je dvanajstega januarja vložila vlogo za rejništvo, in ker sta fanta živela pri njej in dedku, so socialni delavci lahko preverjali »zmožnosti, sposobnosti in pripravljenosti starih staršev, da otrokom omogočata razmere, v katerih bodo zadovoljene njune čustvene in psihosocialne potrebe ob upoštevanju njunih (p)osebnosti in želja«, pojasnjuje glavni socialni inšpektor Peter Stefanoski.

Danes se zdi, da so si socialni delavci prav z odločitvijo, da otroka pustijo pri starih starših, nastavili past.

Glede na to, kako so delovali v začetku leta, očitno niso slutili, kako bodo to pozneje videla sodišča. 21. marca, torej po treh mesecih skupnega življenja fantov in starih staršev, je center za socialno delo Velenje fanta z odločbo odvzel očetu. Dva dni pozneje so starim staršem povedali, da so socialni delavci iz Slovenj Gradca ocenili, da nista primerna rejnika za vnuka. »Ko bo primerna družina izbrana, želiva pri nameščanju čim bolj pomagati, da bo za otroka čim manj boleče. Družino želiva spoznati,« piše v zapisniku, ki so ga podpisali stari starši.

Šele dan po sestanku sta dobila mnenje slovenjgraškega centra o njuni primernosti za rejništvo. Ko sta ga prebrala, sta se obrnila na prvega odvetnika, Andreja Hostnika, ki je čez teden dni poslal pripombo k oceni primernosti. Naslednji dan, 30. marca, so uslužbenci CSD Velenje prišli po fanta v vrtec in ju odpeljali v rejniško družino. »Pa saj mi smo vendar navezani, hodili smo ven, na igrišče, na sprehode, igrali človek ne jezi se, skupaj smo jedli, spali ... potem pa mi jih kar naenkrat, ne da bi mi kaj rekli, odpeljejo iz vrtca. Kot da ni bila zanju in za vse nas že smrt hčerke dovolj velik šok,« je za Večer dejala babica takoj po tem, ko so ju socialni delavci obvestili, da sta vnuka pri rejnikih.

Upravna inšpekcija je ugotovila, da sta oba centra za socialno delo kršila zakon o upravnem postopku, upravno sodišče pa je ugotovilo, da sta babici kršila človekove pravice. Najpomembnejša pa je sodba vrhovnega sodišča, ki je prejšnji teden potrdilo odločitev upravnega.

Pomembna je zato, ker zagovorniki ravnanj socialnih delavcev vseskozi poudarjajo, da še nobena odločitev ni presojala, ali so socialni delavci ravnali v korist otrok ali ne. Poudarjajo, da še ni znano, ali je prav, da otrok niso pustili pri starih starših.

O tem ni odločilo niti vrhovno sodišče, zato otroka za zdaj ostajata pri rejnikih. So pa trije sodniki zapisali, da njihova odločitev o kršenju pravic babice »po vsebini razlogov pomeni ustrezno podlago za ureditev bodočih razmerij med tožnico in vnukoma«.

Ta podlaga je trditev sodnikov, da je med fantoma in starimi starši nastalo »družinsko življenje«, čeprav tega ni priznal noben pravni akt. »Med tožnico in mladoletnima otrokoma je bilo vzpostavljeno tesno in pristno razmerje, ki se je izrazilo tudi v bivanju otrok in skrbi zanje v času, ko starši zanje niso mogli več skrbeti, od konca leta 2015 do namestitve v rejniško družino 30. 3. 2016. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki,« so zapisali sodniki.

Zdi se logično. Verjetno si mnogi starši predstavljajo, da bi bilo, če bi se njim kaj zgodilo, natanko tako – da bi torej njegovi otroci s svojimi starimi starši oblikovali družino.

Vprašanje je, zakaj socialni delavci, ki so tri mesece opazovali razmerja med otrokoma in starimi starši, tega niso videli. Imajo prav podporniki starih staršev, ki trdijo, da pokvarjena slovenska država krade otroke?

Socialni delavci to seveda zanikajo. Odgovarjajo, da sploh niso vedeli, da morajo ugotavljati obstoj »družine«, ampak so samo ocenjevali, kaj je dobro za fanta.

V slovenski zakonodaji jasno piše, da je družina »življenjska skupnost staršev in otrok«. In nikjer ni določeno, kako brez pravnih aktov nastane »družinsko življenje« med otroki in odraslimi, ki niso njihovi starši.

Vrhovni sodniki so zapisali, da je razmerje med otroki in njihovimi starimi starši varovano z ustavo, vendar v ustavi stari starši niso omenjeni. Prav tako niso omenjeni v osmem členu evropske konvencije o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katerega se tudi sklicujejo vrhovni sodniki. Edina utemeljitev je v sodbi evropskega sodišča za človekove pravice v primeru, ko sta dva italijanska državljana tožila Italijo, ker jima ni omogočila stikov z njunima vnukoma. Takrat je evropsko sodišče odločilo, da so vezi med starimi starši in vnuki »družinske vezi«, ki se lahko pretrgajo le v izjemnih primerih.

V Sloveniji imamo v nasprotju z Italijo zakonsko določeno, da ima otrok pravico do stikov »z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan«. Družinsko življenje ali družinsko razmerje pa je, tako so vsaj doslej mislili socialni delavci, nekaj drugega kot »družinska povezanost«, ki zagotavlja pravico do stikov.

Če želijo sorodniki postati rejniki otrok, so sicer že zdaj v privilegiranem položaju, saj je zanje postopek za rejništvo veliko enostavnejši kot za druge kandidate za rejnike. V zakonu piše samo, da mora pristojni center za socialno delo ugotoviti, ali bi bilo življenje pri sorodnikih »v otrokovo korist«.

»Trenutno je več sto rejnikov, ki so sorodniki otrok, ki so pri njih v rejništvu,« poudarja Peter Stefanoski. To po njegovem dokazuje, da centri niso nenaklonjeni starim staršem. V nekaterih primerih je pač rejništvo sorodnikov v korist otrok, v velenjskem pa naj ni bilo.

Kaj je bilo v nasprotju s koristjo fantov, ne vemo. Tisti, ki vedo, se, pod težo kritik in ovadb, sicer trudijo povedati vse več. Iz njihovih pojasnil lahko povzamemo, da so socialni delavci med starimi starši in fantoma zaznali »toplo, pristno in sproščeno vzdušje«, vendar je bil kljub temu »ogrožen zdrav razvoj otrok«, ker niso upoštevane njune »osebnostne značilnosti ter čustvene in materialne potrebe«. »Stari starši so doživeli velik šok, kar je razumljivo, saj je bil ubit njun otrok,« je po telefonu povedal Stefanoski. »Potem sta začela vnuka uporabljati kot aspirin proti bolečini in potem kot neko orodje za maščevanje. Imata ju rada, vendar na način, ki duši njun razvoj.« Dodal je, da je fantoma pri rejnikih bolje. »Po desetih dneh v rejništvu sta otroka določena psihosomatsko pogojena vedenja popolnoma izgubila. Naredila sta ogromne korake naprej.« Še vedno nimamo natančne slike, ki so jo videli socialni delavci in zaradi katere so ravnali, kot so. Vseeno je jasno, da razlogi ne zadostujejo za ločitev otrok od starih staršev, če bi jih morali obravnavati kot družino.

Kadar socialni delavci odstranijo otroka iz družine, zakonodaja to dejansko imenuje »odvzem«. Družina uživa posebno pravno varstvo, zato je odvzem možen le v primeru, ko kdo od staršev oziroma roditelj »zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti«.

Če si sposodimo besede odvetnika Cugmasa, lahko poenostavimo tako: če fanta in stari starši niso bili družina, je interes starih staršev manj pomemben kot interes otrok; če so bili družina, pa interesa otrok ni treba ugotavljati, saj je identičen interesu babice.

Tu si lahko začnemo postavljati nova, še zapletenejša vprašanja. Imajo stari starši ob »družinskih pravicah« tudi dolžnosti? Morajo tudi finančno skrbeti za otroke? So za njih odgovorni v primeru ogroženosti? Še več: kateri par starih staršev je bolj družina? Tisti par starih staršev, ki prej pride do vnukov? Imajo morda prednost strici in tete? Bi v primeru smrti otroka raje zaupali svoji sestri ali materi? Naj začnejo starši kar pisati, koga izbirajo za skrbnika v primeru nesreče?

Kot je povedala ministrica, je obrazložitev vrhovnega sodišča prvi primer odločanja o pravici starih staršev do otrok. »Ta odločitev bo imela vpliv na nadaljnje odločanje v podobnih primerih,« je dejala.