Justin Clemens, avstralski pesnik in filozof

»Iz zgodovine se ničesar ne naučimo.«

Justin Clemens (1969), avstralski pesnik in profesor filozofije na Univerzi Melbourne, je v mednarodnem okolju znan po raziskovalnem delu na področju psihoanalize, evropske filozofije in po analizah sodobne avstralske umetnosti in literature. S Clemensom, ki je predaval na nedavni filozofski konferenci v Ljubljani, smo se pogovarjali o fenomenu »ponavljanja«, osrednji temi konference, in o najbolj žgočih problemih avstralske družbe.

Snovalci letošnje filozofske konference v Ljubljani so fenomen ponavljanja (repetition) izbrali za izhodišče premislekov o sodobnem svetu. Ponavljanje so povezali s filozofskimi problemi, z aktualnimi političnimi in ekonomskimi dogajanji ter dilemami sodobnega tehnološkega razvoja. Zakaj je treba biti v tem kontekstu pozoren na vzorce ponavljanja?

Ko v vsakodnevnem življenju nekaj ponavljaš v nedogled, se več ne zavedaš ponavljanja istega vzorca. In ko tudi nekaj počneš na ustaljen način, se ponavljanju ne moreš več izogniti. Težko se spremeniš ali kaj naučiš iz napak, če si ujet v mehanizem ponavljanja. Ne moreš iz njega. Enako velja za družbene procese. Marsikaj se v družbi ponavlja, vračajo se tudi zelo grde stvari, vendar vzorca ne zaznamo, saj se družbeni pojavi vračajo v popolnoma drugačni obliki v primerjavi z izvorno. Zato se iz zgodovine, osebne ali skupne, ničesar ne naučimo. Ujeti smo v svojo preteklost, ki določa sedanjost in prihodnost.

V ospredju konference je bila ljubljanska filozofska šola, ki so jo Žižek, Dolar in Zupančičeva zasnovali kot preplet nemške klasične filozofije in lacanovske psihoanalize. Skozi to paradigmo smo dobili nove uvide v preplet subjektivnosti in političnega. Znotraj tega se zdi zanimivo spoznanje, da nas naše subjektivno, nezavedno, ovira, da bi postali resnično osvobojeni politični subjekti, zmožni racionalnih odločitev. Smo res talci ponavljanja starih vzorcev, ki so nam bili privzgojeni in smo jih v obdobju odraščanja ponotranjili v podzavesti?

Zanimivo je, da je ljubljanska filozofska šola zelo vplivna v Avstraliji. Tudi sam že več kot dvajset let berem dela Slavoja Žižka, Mladena Dolarja in Alenke Zupančič. V njih so med drugim dokazali, da so vzorci ponavljanja, o katerih sem prej govoril, le najvidnejši del pojava ponavljanja. Tisti vzorci, ki jih zavestno ne zaznamo, so prav tako ali še bolj pomembni. Kažemo jih v vsakdanjih odnosih z ljudmi in v samorefleksiji, čeprav se jih ne zavedamo. Ne zavedamo se jih, ker so v naši podzavesti. Zato jih tudi ne zmoremo spremeniti. Če skušamo vanje posegati, kar pomeni posege na področju podzavesti, se znajdemo v zelo nevarni situaciji, ki nam otežuje proces našega osvobajanja.

Italijanski filozof Maurizio Lazzarato se sklicuje na psihoanalitika Felixa Guattarija, ko trdi, da naša »subjektivnost ni ideološka nadstavba«, temveč je v samem osrčju produkcijskih odnosov. To pomeni, da smo kot državljani ujetniki cikličnih faz kapitalizma. Je v takšnih razmerjih sploh možna resnična osebna in politična emancipacija? Kako do nje?

Freud je pogosto navajal velikega nemškega pesnika Schillerja, ki je dejal, da lakota usmerja svet. Moramo torej jesti, smo pa tudi seksualne živali. Težko je dobiti hrano in seks. In vsakič, ko ju dobiš, hrano in seks namreč, hlepiš po še. Struktura kapitalizma je tudi struktura seksualnosti. Če torej interveniraš v seksualne prakse, interveniraš tudi v gospodarstvo. Velja pa tudi obratno. Če interveniraš v ekonomijo, interveniraš tudi v spolne prakse.

Oblastniki vedo, kaj je resnica, zato govorijo laži o njej. In oblast hoče, da govoriš resnico, da bi te lahko izkoristila, te uničila. Treba je torej biti previden, ko govoriš resnico.

No, Lazzarato, z obuditvijo grškega koncepta parrhesie, pravi, da je mogoče političnost obuditi z govorjenjem resnice, ne glede na tveganje in posledice, ki morda čakajo govorca, ki si je drznil povedati resnico. Redki so, ki dosledno tako ravnajo. Je resnica danes rešitev ali je spraševanje o njej le v domeni filozofov?

Zelo dobro vprašanje. Ne mislim, da je resnica le v domeni filozofov. Vsem nam resnica veliko pomeni. Problem je v tem, da po mojem resnica ne osvobaja. Egipčanski psihoanalitik Moustafa Safouan pravi, da je treba biti previden, ko govoriš resnico oblastnikom. Oblastniki vedo, kaj je resnica, zato govorijo laži o njej. In oblast hoče, da govoriš resnico, da bi te lahko izkoristila, te uničila. Treba je torej biti previden, ko govoriš resnico. Previdnost pri tem pa hoče tudi oblast. Najboljši način, da ostajaš zvest resnici, je, da oblastnikom ne poveš resnice. Ker pa mnogi ravnajo tako, se nič ne spremeni.

Vi živite in predavate v Avstraliji. Kako močna sta avstralska filozofska šola in humanistika? Imata svojo paradigmo ali sta le »podaljška« evropske?

Avstralci so drugorazredni ljudje. Vse je le kopija Evrope. Smo zelo dobri v posnemanju Evrope. Tudi zato je ljubljanska filozofska šola v Avstraliji zelo vplivna. Drugi vidik za razumevanje avstralske družbe je, da je Avstralija kolonialna dežela, ki ima veliko staroselcev. Odnos večine do staroselcev povzroča hude napetosti v Avstraliji, vendar jih država ignorira.

Katere humanistične teme, razen odnos do staroselcev, so za avstralsko družbo še specifične in zahtevajo drugačen pristop k raziskovanju in reflektiranju?

Avstralijo so leta 1788, le devet let po francoski revoluciji, ustanovili Britanci. Toda Avstralija je bila kazenska kolonija. Edini belci, Evropejci, na celini so bili zaporniki in njihovi pazniki. To, da je bila Avstralija zaporniška kolonija, je zelo pomemben psihoanalitičen dejavnik. Eden izmed naših komentatorjev je dejal, da je Avstralija križanec med Jeremyjem Benthamom in Markizom de Sadom. Zelo čuden prostor. Zaradi takšne zgodovine se prilizuje imperialnim silam. Nekoč Britancem, zdaj Američanom. Nenehno se sprašujemo, kaj hočejo od nas Američani. In takšno stanje duha je stresno. Treba se bo spoprijeti z amerikanizacijo in z vsiljenim korporativizmom. Avstralija je namreč zelo urbanizirana, a hkrati tudi zelo korporativna družba. V njenem življenju se uveljavljajo ameriške menedžerske tehnike na vseh ravneh.

Ali tudi zato v Avstraliji trenutno ni ne duha ne sluha o levici, čeprav se socialne razlike poglabljajo, privatizacija javnih storitev pa se nadaljuje?

V osnovi politične levice res ni. Nekoč je bila v naši družbi krepka zavest o socializmu, saj je bila socialna demokracija pomembna sestavina političnih premislekov. Danes smo bližje kazenski koloniji kapitala kot pa emancipirani levi družbi. Politična levica, kar je je v strankah, pa je brez podpore volivcev.

Aktualni premier Malcolm Turnbull je ekonomsko konservativen, saj verjame v svobodni trg, vendar je hkrati liberalno progresiven, saj zagovarja osebne svoboščine. Očitno je pravi odraz avstralske družbe.

To drži. Je princ globalnega kapitala in korporativistične miselnosti. Je to, kar ste rekli, odraz družbe. Ni močan politik. V liberalni stranki, ki ji pripada, je veliko amerikaniziranih desničarskih norcev. Zavzema se sicer za mehko levo in liberalno politiko, tudi za pravice istospolnih. Toda ničesar ne zmore premakniti. Zato imamo družbo nadzora. In tudi za liberalne vrednote nepojmljivo politiko do beguncev.

So avstralski državljani seznanjeni z zločini nad begunci na otokih Manus in Nauro? To so prava koncentracijska taborišča, v njih naseljujejo begunce, avstralski ljudje pa so tiho?

Begunci so naša zelo boleča tema. Če bi naredili anketo med ljudmi, bi ugotovili, da večina Avstralcev pravzaprav ne ve, da njihova država sponzorira zločinsko ravnanje z begunci na teh otokih. Ti nastanitveni centri so res koncentracijska taborišča, upravljajo pa jih zasebna podjetja. Menda avstralska vlada plačuje tem zasebnim podjetjem nekaj manj kot deset milijonov avstralskih dolarjev na mesec. Nekatere družbene skupine, zlasti zdravniki in odvetniki, opozarjajo na nevzdržen odnos do beguncev, vendar se nič ne premakne.

Nedavno smo v dokumentarcu Al Jazzire lahko videli dramatične posnetke mladih ljudi, kako napadajo temnopolte avstralske državljane, jih pretepajo, zmerjajo in podijo iz države. Vi ste kot profesor v vsakodnevnem stiku z mladimi. Od kod takšna nestrpnost?

Če bi si Avstralci zastavljali takšna vprašanja, kot mi jih vi, bi mogoče lahko ublažili napetosti v družbi. Avstralska družba je vse od prihoda Britancev razdeljena na dve skupini ljudi. V prvi so staroselci. A če je v Evropi nekoč veljalo, da si bil polnopravni član družbe le, če so bili tudi tvoji starši njen del in tvoji predniki rojeni na tej zemlji, ta kriterij za avstralske staroselce ne velja, saj so po svojem statusu nedržavljani. V tem je zgodovinski paradoks avstralske družbe. Vsi ostali ljudje so prišleki, mnogi izmed njih begunci. Od tod izvirajo nove oblike rasizma, ki se pojavljajo v avstralski družbi. Mislim, da tujce sovražimo ravno zato, ker se v njih prepoznavamo. Nočemo še več nas.

Tujce sovražimo ravno zato, ker se v njih prepoznavamo. Nočemo še več nas.

Avstralski pesnik Les Wick je v pogovoru za našo nacionalno televizijo dejal, da se Avstralija vendarle trudi ohraniti ali obuditi njihove jezike.

V Avstraliji je angleščina prevladujoč jezik. Priseljenci morajo opustiti svoje izvorne jezike. Moji predniki so bili judovski begunci, Aškenazi, ki so v Avstralijo pribežali iz vzhodne Evrope. Govorili so samo jidiš. Sam ne govorim tega jezika. Samo angleščino, ki je dejansko dejavnik dominacije. Poskusi obujanja jezikov staroselcev so zato pomembno in dobrodošlo dejanje.

Bi Avstralija potrebovala novo politično kulturo, da bi se izognila amerikanizaciji?

Veliko govorim o staroselcih, ker so poseben fenomen, značilen za Avstralijo. Preživeli so zelo težke čase, saj so jih v preteklosti zatirali z različnimi tehnikami. Med njimi sem srečal nekaj zelo impresivnih ljudi. Upam, da bo ta »lokalnost«, njihov posebni odnos do zemlje, ponudila nov zagon v razvoju naše dežele. Drugačen, predvsem pa vključujoč odnos do staroselcev bi lahko zaustavil amerikanizacijo naše dežele.

Velik del avstralske družbe je vse manj naklonjen britanski kroni. Kaj bi se spremenilo, če bi vaša država postala republika?

Pred leti se je večina Avstralcev na referendumu odločila za ohranitev razmerja Avstralije do britanske krone. Angleška kraljica je torej še vedno voditeljica tudi naše države. Pa vseeno mislim, da je boljša britanska krona kot ameriški predsednik. Kot pravijo: bolje je hudič, ki ga poznaš, kot pa hudič, ki ga ne poznaš.