Katjuša Kovačič, performerka

Že od malih nog jo zanima iskanje ravnotežja. Rada je stala na rokah, hodila po rokah, delala kolesa in premete, odraščala v spoznavanju uličnega gledališča Ane Monro, kjer je igral tudi njen oče Marko A. Kovačič, performer, kipar, igralec in predvsem raziskovalec, kot pravi Katjuša. Radovednost in raziskovalno žilico je podedovala od Kovačičev, občutek za likovnost pa ima po Borčičevi družinski liniji – od starega očeta Bogdana, babice Zdenke Golob in seveda mame, umetnostne zgodovinarke, Barbare Borčič.

Umetnost, iskriva radovednost in gibalne spretnosti so ji bile tako rekoč položene v zibelko. A to ni dovolj, že kot mala deklica je vedela, da mora delati, trenirati, opazovati in se učiti. V osnovni šoli je obiskovala »klase« izraznega plesa pri Jani Kovač Valdés in kasneje pri Branku Potočanu. V srednji šoli se je nekaj prelomilo in nekaj časa ni trenirala prav nič. Očitno pa to njenemu telesu in duši ni bilo po godu, saj se je nekega jutra zbudila iz sanj, v katerih je izvajala neznane gibalne vaje, in dedi ji je v sanjah prišepnil – ti moraš nekaj trenirat! Katjuša je tisto jutro vedela, da mora na tečaj capoeira. Od kod mladenki vednost o tej skrivnostni brazilski gibalni veščini, ki izhaja iz 16. stoletja, iz časa portugalskega kolonializma v Južni Ameriki, ko so afriški sužnji na latifundijah brazilskega prostranstva svoje telo trenirali in preoblikovali v orožje? »Na začetku nisem vedela skoraj nič o capoeiru, le to, da znajo narediti kolo brez pomoči rok. Razvil se je iz boja sužnjev za svobodo. Mislim, da je primernejši izraz kulturna veščina in ne borilna, saj združuje gibalne, kulturne in socialne prvine. Za sužnje je bila to gverilska tehnika, ki jim je omogočila preživetje. Na razvoj pa so vplivale kar tri kulture: afriška, portugalska in staroselska južnoameriških Indijancev. V capoeiru se ob glasbi najdejo elementi plesa, akrobatike, gledališča in starih plemenskih ritualov. Že prvi dan, ko sem obiskala tečaj capoeira, je to bila ljubezen na prvi pogled.« S capoeirom se Katjuša ukvarja že deset let, postala je profesorica in še vedno sodeluje z mojstrom Joséjem Ubaldom Dos Santosem. Potuje na izobraževalne in izpopolnjevalne delavnice – od Brazilije, Mehike, Italije, Hrvaške do Portugalske. Ker vse poteka v portugalskem jeziku, se je naučila tudi portugalščine. A še en jezik je Katjuši pomagal pri spoznavanju novih gibalnih veščin, to je kitajščina.

Ko je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisala študij filozofije in sinologije, še slutila ni, da bo šla na Kitajsko na Mednarodno šolo za umetnost. »Naučila sem se dovolj kitajščine, da sem se lahko dobro sporazumela. Tu in tam sem celo pomagala naši prevajalki, če je imela zadrego pri prevajanju v angleščino. Po šestih mesecih bivanja v Pekingu pa sem že dobro obvladala in se naučila tudi melodije pekinškega dialekta. Glavni izkušnji iz kitajske kulture sta disciplina in dril. Vse leto sem morala ponavljati določeno število vaj – tridesetkrat to vajo, tridesetkrat drugo vajo in tako naprej. Včasih je bilo zelo težko, predvsem za um, pa tudi za telo. Zdi se ti, da sploh ne napreduješ. Čez čas ugotoviš, da si vendarle napredoval.« Katjuši, ki je bila že pred odhodom na Kitajsko navajena kreativnosti, saj je za predstavo sama naredila koreografijo, izbrala temo, glasbo, kostume in tudi sama plesala, je bil ta dril, ki plesalca spremeni v avtomat, tuj. »Pri Kitajcih je tako, da si lahko samo v eni veščini najboljši, za vse drugo moraš biti slep. Res pa je, da sem se dobro priučila akrobatike. Na šoli je bilo več smeri. V bistvu je to inštitut za cirkuške veščine in znanja.« Vajo s stolom je dodobra izvežbala in ob vrnitvi domov jo je predstavila v Duu Kovačič, cirkuško-gibalni točki, ki sto jo ustvarila skupaj z očetom. Takrat, ob vrnitvi, je absolvirala tudi ŠUGLO – Šolo uličnega gledališča v Ljubljani in danes je v njej mentorica. Hkrati je igrala v gledališču Ane Monro in v Impro ligi. Katjuša ima za seboj, glede na svojo mladost, zavidanja vreden opus samostojnih predstav. Zanjo pa sta zelo pomembna njen prvi solo, Iskanje ravnotežja, in eden zadnjih, Dinamično ravnotežje. Nedavno je sodelovala tudi pri predstavi fizičnega gledališča Branka Potočana Žepi, polni zvezd v Cankarjevem domu v Ljubljani, z Nikolo Oreškovičem pa razvija zanimiv projekt Fluid Balance. Tudi sicer se posveča plesnim delavnicam. Capoeiro poučuje otroke, odrasle in osebe z invalidnostjo. Pravi, da ji ta izkušnja veliko pomeni, saj mora standardni gib prilagoditi telesom različnih zmožnosti. »Vsak ima specifično telo, zato moram gib transformirati, a v bistvu ostane isti. To iskanje ravnovesja je moto mojih delavnic.« Njene delavnice in klasi so namenjeni vsem in so preplet vseh njenih veščin – akrobatike, fizičnega gledališča, capoeira, izraznega plesa in tudi cirkusa.