Komolčarji in egoisti

Francija, Finska, Belgija, Italija, Danska, Avstrija, Švedska, Grčija, Nemčija, Norveška, Španija, Portugalska – vse to so države, ki, na podlagi prejšnji mesec objavljenega poročila OECD, za socialne programe namenjajo več kot Slovenija. Pri nas se kdaj pa kdaj sprašujemo, ali se države drži preveč nekdanje socialistične dediščine, toda dejstvo je, da je večina evropskih držav v tem smislu veliko bolj socialna ali solidarna. Francija namenja za socialne programe skoraj tretjino več sredstev kot Slovenija, več denarja v relativnem smislu namenja za socialne programe tudi Portugalska, ki je revnejša od naše države.

A to so generalizirani, splošni podatki, ki vključujejo med drugim tudi pokojnine. Zadnja kriza, ugotavljajo raziskovalci OECD, je najbolj udarila mlade. Ne samo mlade, stare od 15 do 30 let, tudi otroke, kjer kaže Slovenija še bolj krut obraz. Naša država sodi med tiste, v katerih je bil udarec mladim med najhujšimi v EU. Natančneje, mladi so tukaj izgubili četrtino delovnih mest, huje je bilo njihovim vrstnikom le še v Grčiji, Španiji in na Irskem. Kljub temu pa Slovenija mladim pomaga najmanj. V zgolj treh državah (Češka, Slovaška in Irska) danes enostarševske družine za otroke plačujejo več kot v Sloveniji.

V našem parlamentu še vedno sedi stranka, ki se bori za pravice upokojencev, raziskovalci OECD pa tudi na primeru Slovenije ugotavljajo, da je danes med mladimi in otroki več revščine kot med starejšimi in upokojenci. Slovenija je recimo druga na lestvici držav EU – takoj za Italijo –, kjer rekordno število mladih živi pri starših, in sicer tretjina. O tem smo govorili že pred leti, ko je koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja še obljubljala vsedržavni program socialnih stanovanj za mlade, ki pa ni zaživel. Pričakovano so se razmere po tem le še poslabšale.

Ponarodela krilatica pravi, da je družba, ki ne zna najti mesta za mlade, že danes brez prihodnosti. Še v Grčiji, v tem evropskem bolniku, je očitno prihodnosti več. Tam otrok enostarševsko družino stane 6,1 odstotka družinskega proračuna, na Portugalskem 3,8 odstotka, v Sloveniji pa kar 16,1 odstotka. To je recimo dejanski, realni in mednarodno primerljivi učinek tukajšnjih otroških dodatkov, državnih štipendij za otroke, pomoči pri rojstvu otroka, starševskega nadomestila za odsotnost zaradi bolezni otroka, pomoči velikim družinam. Vprašanje, o katerem zadnje leto v parlamentu razpravljajo poslanci, ali naj država pomaga otrokom, ki živijo v revščini, z brezplačnim toplim obrokom, je nesmiselno.

Toliko o socialni državi v Sloveniji. Mladi so danes pri nas brez prihodnosti izključno zato, ker se zanje nihče ne zavzame. Ker so šibki in brez glasu. So zgolj simptom stanja duha.

Vse bolj postajamo družba komolčarjev in egoistov. V takšnih družbah, kjer se socialne vezi razblinjajo, kjer nazadnje tudi ni več mogoče računati na pomoč bližnjega, niti Nato in nobena druga vlaganja v varnost ali obrambo nimajo pravega učinka …