4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura
Prerokbe, ki se uresničujejo
Razstava o prepletu intimnega in javnega se (lahko) dotakne vsakogar
© Borut Krajnc
Razstava Samouresničljive prerokbe diplomantke ALU, smer vizualne komunikacije, Tanje Radež, ki je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, je njen, kot pravi sama, »nepričakovani obračun« z osebno preteklostjo in z družbo, v kateri je odraščala. Večino od 37 plakatov, razstavljenih v – za razstavo o »ruševinah« iz preteklosti primernem – neprenovljenem zahodnem krilu fužinskega gradu, je namreč izdelala v zadnjem poldrugem mesecu. Časovna stiska je botrovala, da je v plakatih razkrila o sebi več, kot bi, če bi imela na voljo več časa za premislek. »Potem bi se bolj cenzurirala,« pravi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 11. 2016 | Mladina 44 | Kultura
© Borut Krajnc
Razstava Samouresničljive prerokbe diplomantke ALU, smer vizualne komunikacije, Tanje Radež, ki je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, je njen, kot pravi sama, »nepričakovani obračun« z osebno preteklostjo in z družbo, v kateri je odraščala. Večino od 37 plakatov, razstavljenih v – za razstavo o »ruševinah« iz preteklosti primernem – neprenovljenem zahodnem krilu fužinskega gradu, je namreč izdelala v zadnjem poldrugem mesecu. Časovna stiska je botrovala, da je v plakatih razkrila o sebi več, kot bi, če bi imela na voljo več časa za premislek. »Potem bi se bolj cenzurirala,« pravi.
Tanja Radež: »Imam osebne težave z redom. Moja mama je delala v kemični čistilnici in njen odnos do sveta je bil zaznamovan z redom. Vsaka stvar na svoje mesto je koristen nasvet, ki ga je izrekla velikokrat, a se ga nisem navadila upoštevati. Na podobi nemški ovčar s šopkom. Metaforična podoba mame.«
Samouresničljive prerokbe so zanjo reki ali besedne zveze, ki nam jih (ne)hote vcepljajo naši starši, stari starši, politiki, misleci, oglaševalci ali glasbeniki. So prerokbe časa in sistema, ki se dotaknejo vsakogar. Radeževa je bila od leta 2012, ko je za razstavo v mariborski Kibli pripravila prvih 12 plakatov na to temo, pozorna na takšne reke tudi v pogovoru s prijatelji in starejšimi ljudmi. Zapisovala jih je in pripravila izbor, povezan z njenim življenjem in družbenimi spremembami, ki jim je bila priča od devetdesetih let. Vizualno jih je premišljeno opremila s podobami iz svojega bogatega digitalnega arhiva.
Tanja Radež: »Ali se zdaj pride? Na Jesenice, v domačo hišo, preprosto nikoli ne pridem pravočasno. Kljub temu da me srp in kladivo, rdeča kot dišeči nagelj, naslikana na Mežaklji, opazujeta že vse življenje.«
Pravzaprav je umetnica, znana po svoji strasti do zbiranja starih izdelkov, ravnala podobno kot pri prejšnjih projektih, ko je odsluženim predmetom iz prejšnjega sistema z umetniškimi projekti vdihnila novo življenje. Na ta način opozarja na nevarne posledice kolektivne amnezije, značilne za vse balkanske države, ob družbenih spremembah. Avtorica poudarja, da gonilo njene umetniške ustvarjalnosti ni nostalgija, ampak ostalgija. Ta izraz si je sposodila pri Vzhodnih Nemcih, z njim so poimenovali nostalgijo po Vzhodni (Ost) Nemčiji. V nasprotju pa zanjo ostalgija ni nostalgija, temveč z njo poimenuje avtorsko raziskovanje in nadgradnjo tistega, kar ostane za nami. Vsebina ostalgije je vse tisto, kar ostane od nekega preteklega zgodovinskega obdobja in je navadno potisnjeno v pozabo.
Tanja Radež: »Vse je v najlepšem neredu je tolažba za težke čase, ki mi pomaga ohranjati dostojanstvo v vsakdanjem strahu in prahu. Na podobi zapuščena hiša, znameniti litoželezni umivalnik in polička pod ogledalom, ki je pustilo svojo sled in se preselilo k meni.« / Besedilo: Saša Eržen
© Mare Mutić
Samouresničljive prerokbe so razstava o »ostankih« pretekle družbe. Vendar avtorica ni omejena na dejstva in artefakte, ampak je skoznje in vanje vpisovala in opisovala tudi svoje življenje. Vsak razstavljeni plakat je sestavljen iz prerokbe in podobe, ki včasih ilustrira rek, pri večini pa njuna povezava ni ( jasno) vidna. Avtorica namreč nekatere prerokbe ponazori s podobo, ki je v paradoksalnem razmerju z nekim rekom, spet drugič pa gre za njene zelo intimne, tudi boleče asociacije na zapisano prerokbo. Za verze »Molim te, ne naginji se kroz prozor« (Selma, Bijelo dugme) je denimo izbrala podobo slapov Krke na Hrvaškem, kot hommage mlademu sosedu, ki je omahnil skozi okno štirinadstropne meščanske hiše v Ljubljani.
Enega izmed plakatov je posvetila letos preminulemu prijatelju Alešu Debeljaku, pesniku in profesorju. Izbrala je razglednico z morja, enega izmed petdesetih kolažev, ki jih je pripravila kot fotoopremo za njegovo zadnjo knjigo z naslovom Kako postati človek?. V razglednico pa je umestila rek, ki je sociologa vznemirjal v zadnjih letih: »V vsakem naključju je ključ.« Večina razstavljenih plakatov, še posebej, če beremo tudi podpise, je prežeta z včasih tudi trpkim humorjem. S prerokbo »Amen pod kamen« se je zahvalila Piki Nogavički, ker ji je pomagala do »spoznanja, da je večina dilem, povezanih s cerkvijo in religijo, res brez veze«. V plakatu s prerokbo »Očka, vrni se zdrav domov« se je spomnila na svoj strah za očetovo življenje. Bil je žerjavovodja v jeseniški železarni.
Tanja Radež: »S tabo so sami križi in težave je bila res krivična izjava, ker sem bila pridna deklica. Sploh pa mi ni bilo jasno, kakšni so to križi! Na popotovanju Kavkaz–Balkan sem lani odkrila ustvarjalno strast do ulične umetnosti in obenem aktivno želela izboljšati svoj odnos do simbolov in sistemov, ki stojijo za njimi.«
Vojne na Balkanu se je dotaknila z najbolj žalostnim vicem na svetu: »Nekoč sta živela Mujo in Haso.« Rek »Nehaj filozofirat« so uporabljali njeni starši, ko so hčerkama skušali dopovedati, naj ne razpredata brez koristi. Njena sestra, morda paradoksalno, je kasneje doštudirala filozofijo. V podobo »modernih vzorcev z rute tete Heme« je, da bi opozorila na paradoks, zajela rek: »Uči se, da ti ne bo treba delat.« Zanjo je to »res nepremišljena in nelogična puhlica, brez dobrega vpliva, ne glede na to, da je bilo mišljeno le fizično delo«. Zelo zanimive so tudi upodobitve rekov »Bog te (n)ima rad« in »S tabo so samo križi in težave«. Nanju se je odzvala s podobami križev, ki jih je ustvarila na popotovanju po Kavkazu in Balkanu, saj je na njem »odkrila ustvarjalno strast do ulične umetnosti«, obenem pa je želela »izboljšati svoj odnos do simbolov in sistemov, ki stojijo za njimi«.
Vsak plakat ima svojo zgodbo. Vizualno in tekstualno, oboje skupaj pa lahko asociira na nekaj tretjega. Tudi asociacije na temo žensko-moških vlog, političnega odnosa do sveta, intimnih strahov, življenjskih pričakovanj in želja, so takšne. Razstava pa jih na humoren in včasih tudi trpek način razgali, da bi se z njimi soočili in ne bi z njimi bremenili svojih življenj.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.