Maratonec

So literarni znanstveniki, ki vztrajajo, da je avtobiografija v svojem temelju globoko katoliški žanr, nekakšen podaljšani in razdelani odvod spovedi, ki je zaživel lastno življenje. Če boste v roke prijeli svežo Springsteenovo izpoved Born to run, se boste z njimi nemara prisiljeni strinjati. Bruce že na začetku pove: potomec irskih in italijanskih priseljencev tako rekoč ni imel možnosti, da bi se izognil dolgi roki katolicizma, in čeprav nikdar ni bil fant od fare, njenemu vplivu ni mogel ubežati. Zato ne preseneča, da je eno prevladujočih čustev, s katerimi obračunava v dobrih 500 strani dolgi izpovedi – krivda. Bruce Springsteen ve, da je bil od nekdaj kriv: kriv, ker se je z lažjo izmuznil Vietnamu, kriv, ker je obogatel, kriv, ker se je prepozno začel zavedati strahu pred bližino in je uničil dolgo vrsto ljubezenskih razmerij, ki bi lahko zaživela, pa niso. »Prihajam iz mesta, kjer je skoraj vse vsaj malo potvorjeno. Tudi jaz,« pove o sebi v uvodnih vzdihih knjige in doda, da je umetnik z malo začetnico, eden tistih, ki že vse življenje lažejo, da bi služili resnici. Prav ta talent, se zdi, je tisto, kar mu je hkrati prineslo slavo in milijone, ki so ga rešili socialnega dna, in sočasno izdatno prispevalo h globoki temi, ki je z leti zagospodarila nad njegovo možnostjo za srečo. »Z vsakim letom postaja cena za zavračanje obračuna s samim sabo vse višja in višja,« nas opomni. Prav ima. Leta je opazoval očeta, ki se nikdar ni odločil, da bi se spoprijel s svojimi demoni, kako izginja za zidom potlačene jeze, in na svoji koži je lahko izmeril škodo, ki jo je s tem povzročal bližnjim, ki jih ni zmogel obvarovati pred sabo. Zato je na neki točki sklenil, da te tradicije raje ne bi nasledil. Ali kot pravi: »Starše počastimo s tem, da najboljše, kar je v njih, prenesemo naprej, drugo pa odložimo. S tem, da se spoprimemo z demoni, ki so onesposobili njih in zdaj počivajo v nas, in jih udomačimo. Če imamo srečo, je to največ, na kar lahko upamo.« On, še doda, je to srečo imel.

Ko pripoveduje o sebi, nas utrjuje v ugibanju, da za vsakim slavnim otrokom stojijo starši ali eden od njih, ki mu je treba dokazati, da smo vredni ljubezni. In da bi moral vsak slavni otrok, če bi se hotel kdaj spraviti s sabo, to hlastanje po nenehni potrditvi vsaj poskušati premagati. In ker Springsteen to ve, bi o sebi lahko ugotovil tudi, da ni več zgolj nekdo, ki je bil rojen za tek, marveč je danes nekdo, ki je maraton že odtekel in si počasi lahko odpočije.

Born to run se bere kot rezultat 30 let, ki jih je Springsteen s presledki preživel na terapiji. Kot seštevek stvari, ki jih je moral izvedeti o sebi, da bi ob občasni pomoči antidepresivov lahko shajal s temo, ki se ne nabira samo na obronkih delavskih predmestij vzhodne obale ZDA, temveč tudi v središčih človeških duš. Patti Scialfa, Springsteenova žena in tisto, čemur bi glede na njeno mesto v njegovem življenju brez posebnega pretiravanja lahko rekli ljubezen njegovega življenja, je pred izidom knjige menda izrazila zadržke glede odločitve, da mož popiše spopad z depresijo. A če smo čisto iskreni, brez tega knjiga ne bi imela smisla. Springsteen namreč, hecno, ni pretirano dober pripovedovalec zgodb. Potopisni inserti, opisi nastajanja albumov in popisi turnej so najšibkejši del pripovedi in osebno bi mirno prenesla uredniški poseg, ki bi jih z avtoritarno roko prečrtal. Resnično močan je na mestih, kjer se ne ukvarja z ničimer drugim kot s svojim čustvovanjem. Na mestih, ki bi jih večina moških zamolčala iz strahu, da ne bi bili videti preveč ranljivi. »Pisati o sebi je hecna reč,« sklene Springsteen v zadnji etapi pisanja. »Samo še ena v vrsti zgodb, tista, ki jo napaberkujemo iz koščkov svojega življenja.«

Njegov izbor postreže z vsemi tropi, ki jih od stebra ameriške popkulture pričakujemo: pove nam za mit o odprti cesti in nanjo prikovani fatamorgani svobode, o rokenrolu, s katerim prideta pozornost deklet in denar, o nerešljivem paradoksu Amerike, ki se v isti sapi postavlja z neskončnim obetom priložnosti in hkrati onemogoča, da bi ga kadarkoli dosegli. Odkar se je z barskih odrov New Jerseyja prikopal do ozvočenja mednarodne slave, je figura, h kateri se radi vračamo, ker daje vtis izpolnitve nedosegljivega ideala ameriškega sna. Eden redkih, ki se jim je pot od trnja socialnega dna do zvezd dejansko posrečila. In kar je na njegovem avtobiografskem pisanju resnično dragocenega, je to, da ga niti za trenutek ne premami, da bi za nas še enkrat radostno odigral stereotip, v katerega smo ga prikovali. Predobro ve, da je cena za to, da se do ljubezni ali občudovanja prikopljemo z vztrajanjem v laži, brezmejna, živčna osamljenost.