Refleksije o življenju s prepletanjem antičnih mitov

V Dvorani novomeške pomladi APT Novo mesto bodo 16. novembra ob 20.00 premierno uprizorili gledališko predstavo Fizika žalosti, ki je nastala po romanu Georgija Gospodinova. Uprizoritev v režiji Tjaše Črnigoj na premišljen in edinstven način potuje v labirint prenekaterih življenjskih zgodb in v vsaki odkriva človeštvu nepogrešljivo občutenje – žalost.

Georgi Gospodinov (1968) je pesnik, pisatelj in dramatik, ki je za svoja dela prejel številne pomembne nacionalne in mednarodne nagrade. Njegov romaneskni prvenec Naravni roman (1999) je v Bolgariji doživel devet izdaj in je preveden v 22 jezikov (Študentska založba, 2005). Za roman Fizika žalosti (Študentska založba, 2015) je prejel nagrado za bolgarski roman leta (2011/2012), ki jo podeljuje Narodni fond 13 stoletij Bolgarije, nacionalno književno nagrado Hrista G. Danova za najboljše prozno delo (2012), nagrado mesta Sofija za književnost (2012) in nagrado bralcev cvet Helikona (2012) za najbolje prodajano knjigo v letu 2012.

Če je bil avtorjev prvenec Naravni roman morda še eksperiment, je Fizika žalosti zrelo delo, ki na novo opredeljuje pojem romanesknega. Predvsem pa je to poetičen roman, ki nam govori o fiziki in metafiziki bistva človekovega bivanja. Fizika kot eksaktna znanost o predmetnem svetu, ki nas obdaja, je v tem romanesknem delu soočena z izzivom, razumeti dogajanje, ki je očem skrito, a zato za usodo človeštva nič manj pomembno, nasprotno, je bistveno. V ozadju prefinjenega romanesknega tkanja razbiramo poanto, da svet, kakršen se nam kaže tukaj in zdaj, poleg objektivne znanosti potrebuje tudi literaturo in umetnost, da bi ljudje lahko domislili pot iz zagonetnega labirinta žalostnih usod, v katerih se je zataknil.

Protagonist v Gospodinovem romanu, ki ima isto ime kot njegov avtor, potuje od spomina do spomina, od zgodbe do zgodbe, povezuje življenjske usode različnih bitij (pa naj gre za vojne spomine protagonistovega dedka, za mladeniča, živečega v komunistični Bolgariji, ki išče svojo spolno identiteto, za polža lazarja, ki doživlja lastno smrt, potopljen v mračnih in nevarno kislih vodah človeškega želodca, ali za človeka, ki trpi za neozdravljivo patološko empatijo ali obsesivnim empatično-somatskim sindromom ter zbira in kupuje življenjske zgodbe najrazličnejših ljudi) in preračunava maso njihovih preteklih občutij ter prostornino še neizživetih sanj.

Skozi številne zgodbe in spomine, ki se skupaj z navidez nedolžnimi refleksijami o življenju in s prepletanjem antičnih mitov (predvsem z mitom o pol človeku pol biku Minotavru) – včasih ironično, spet drugič humorno, umeščajo v svojevrsten magično-realistični kalejdoskop, pa se protagonist romana in njegovi bralci vračajo v eno točko, ki povezuje neštete pripovedi in navsezadnje celotno zgodovino sveta – v žalost. Ariadnina nit, ki vodi bralce na labirintskem potovanju k tolikokrat nerazumljenemu Minotavru, je žalost. Žalost preprosto je. Obstaja v svetu in povezuje bitja vseh zgodovinskih obdobij. 

Uprizoritev Fizike žalosti, ki skozi pris(o)tnost ene generacije uprizarja roman mnogih generacij, ni adaptacija bolgarskega romana. Je srečni dogodek in hkrati srečevanje v žalosti, kot jo ubeseduje Gospodinov. Gre za srečevanje v hrepenenju po nečem, kar se še ni zgodilo in v spoznanju, da se nam življenje izmika, da se določene stvari nikdar ne bodo zgodile zaradi množice razlogov – osebnih, geografskih, političnih. Fizika žalosti uprizarja in podoživlja grehe preteklosti, odgovornost sedanjosti, krivdo prihodnosti ter poskuša preseči žalost tako, da mitu o Minotavru dodaja človeški obraz, romanu pa daje telo – množico igralskih teles, ki preko različnih gledaliških sredstev, tudi s pomočjo metagledaliških in interdisciplinarnih postopkov, izrisuje pot, po kateri se pretaka žalost. Po Gospodinovu je svet žalosten prostor, a brez žalosti nam preprosto živeti ni. Kajti le v žalosti lahko najdemo sebe in naposled tudi drugega.

Nastopajo: Barbara Ribnikar, Iztok Drabik Jug, Lara Vouk, Rok Kravanja, Zala Ana Štiglic. Koncept in režija: Tjaša Črnigoj, priredba besedila: Tjaša Črnigoj, dramaturgija: Maša Jazbec, scenografija: Aleksander Vujović, kostumografija: Iris Kovačič, glasba in oblikovanje zvoka: Beno Gec