Bob Dylan

»Prišel bom na podelitev Nobelove nagrade – če bom lahko«

»To pa ni kar tako …« Bob Dylan iz Nobelove nagrade za literaturo ne dela ravno cirkusa. A orač ledine iz 60. let zdaj vsaj končno govori o tem, da bo postal prvi glasbenik, ki mu bodo odprli vrata v najelitnejši literarni klub na svetu.

Ko sem ga vprašala, kako se je pred nekaj tedni odzval na novico o tem, da bo sledil Georgeu Bernardu Shawu, T. S. Eliotu, Winstonu Churchillu, Williamu Faulknerju, Günterju Grassu, Ernestu Hemingwayu in Haroldu Pinterju, se mi ni niti sanjalo, kaj lahko pričakujem.

Dylan, ki je zdaj star 75 let, je bil na turneji po Oklahomi, in dogovorjena sva bila, da bova govorila o njegovi zadnji razstavi umetniških del, ki upodabljajo legendarne ameriške pokrajine in mestne prizore, v galeriji Halcyon na New Bond Street v Londonu.

Odkar so oznanili, da ga je švedska akademija izbrala za Nobelovo nagrado, tega Dylan v javnosti ni omenjal, bila je le kratka novička na njegovi lastni spletni strani, ki pa je bila izbrisana v 24 urah.

Še več, govorili so, da se predstavnikom odbora za podelitev Nobelove nagrade sploh ni želel oglasiti na telefon.

Očitno jim ni potrdil, da bo prišel na slovesno podelitev 10. decembra, na kateri bi od švedskega kralja Karla Gustava XIV. dobil ček za 750.000 funtov.

No, z veseljem jih odrešim muk. Ko sem Dylana namreč povprašala o nagradi, je bil poosebljena prijaznost. Da, namerava priti na slovesnost v Stockholmu. »Seveda,« je odgovoril, »če bo le mogoče.« Ko je govoril, je zvenel vse bolj zadovoljen, da bo postal Nobelov nagrajenec. »Saj ne morem verjeti,« se je zamislil.

Večkrat se je že govorilo, da je v ožjem izboru, in razglasitve ni pričakoval. Ko je izvedel, je priznal Dylan, se mu je zdelo »osupljivo, neverjetno. Kdo sploh lahko sanja o čem takšnem?« Zato se nisem mogla premagati in vprašala sem ga, zakaj je tako dolgo javno molčal, kaj mu nagrada pomeni. Jean-Paul Sartre je znan po tem, da je leta 1964 odklonil nagrado, Dylan pa se je te pretekle tedne zdel le odločen, da jo bo ignoriral, zaradi česar ga je eden od sicer molčečnih članov odbora pograjal kot »nevljudnega in vzvišenega«.

A Dylan je zvenel iskreno zmeden zaradi vsega direndaja. Kot da ne bi mogel povsem dojeti, od kod so se vzele vse naslovnice, in kot da drugi pretiravajo.

Zakaj se Nobelovemu odboru preprosto ni oglasil na telefon? »No, saj se nisem skrival,« je navihano odgovoril, kot da bi morali samo zavrteti njegovo številko. Drugega pojasnila ni ponudil.

Boba Dylana sem prvič intervjuvala pred več kot četrt stoletja. To je bilo leta

1989 in na začetku je bil tako zadržan, da je govoril v enozložnicah.

Ko sem mu postavila vprašanje o 60. letih, je celo postal nejevoljen. Takrat sem začela znova in mu še enkrat postavila ista vprašanja. Delovalo je in na koncu je intervju trajal dve uri in pol.

Če sem se v teh letih in v vseh intervjujih, v katere je privolil, česa naučila, sem se tega, da vedno naredi kaj nepričakovanega.

Bob Dylan ni nikoli skrival, da ne mara medijev. Z novinarji se je nazadnje pogovarjal pred dvema letoma. To počne na svoj način.

Ob vseh ugibanjih v zvezi z razlogi za njegov molk o Nobelovi nagradi lahko torej rečem le, da je radikalna osebnost – zato pa tudi je še vedno tako zanimiv za nas, čeprav je minilo že dobrih pet desetletij, odkar se je leta 1962 prvič pojavil na glasbeni sceni Manhattna – in da se ne pusti ukrotiti, niti Nobelovemu odboru ne.

V intervjujih je bil zloglasno nepredvidljivi Dylan včasih bojevit, drugič prijazen, tretjič redkobeseden, nato filozofski, pa očarljiv, včasih zajedljiv, včasih tudi skrivnosten.

Predvsem pa se zdi odločen, da bo na našo žalost strogo varoval zasebnost in se ne bo pustil spoznati. Zato za njegovo očitno igračkanje z Nobelovim odborom res ne bi mogli reči, da je popolno presenečenje.

Morda je preprosto postal brezbrižen do nagrad, ki bi druge smrtnike pognale v višave, saj jih je v dolgi karieri pod žarometi dobil že ogromno, odkar so pesmi, kot sta Blowin’ in the Wind in The Times They Are a-Changing, postale himne gibanj za državljanske pravice in proti vojni iz 60. let.

Med drugim je leta 2008 dobil posebno Pulitzerjevo nagrado za svoj vpliv na popularno glasbo in ameriško kulturo, državno medaljo za umetnost (2009), medaljo svobode (2012) in francoski priznanji, ordre des arts et des lettres (1990) in odlikovanje legije časti (2013).

Vprašala sem ga, ali se torej strinja z Nobelovim odborom, da se njegove pesmi lahko kosajo z velikimi literarnimi deli. Sara Danius, sekretarka švedske akademije, na primer, je Dylanov prispevek k literaturi primerjala s pisci antične Grčije. »Če se ozrete nazaj okoli 2500 let,« je povedala, »odkrijete Homerja in Sapfo, ki sta pisala poetična besedila, namenjena poslušanju, uprizarjanju, pogosto skupaj z glasbili, in enako je pri Bobu Dylanu. In še vedno beremo Homerja in Sapfo … uživamo v tem in enako je pri Bobu Dylanu. Lahko ga beremo in morali bi ga brati.« Dylan je do teh besed nekoliko zadržan. »Menda res, v nekem pogledu. Nekatere (moje) pesmi – Blind Willie, The Ballad of Hollis Brown, Joey, A Hard Rain, Hurricane in nekatere druge – imajo gotovo homersko vrednost.« Seveda ni nikoli razlagal svojih besedil. »Drugim ljudem prepuščam odločitev, kaj pomenijo,« mi je razložil. »Akademiki bi že morali vedeti, jaz res nisem usposobljen za to. Nimam mnenja.« S tem je povezano vprašanje, o katerem Dylan že dolgo navdušeno spreminja mnenje, in sicer ali bi ta besedila lahko veljala za poezijo.

»Vse, kar je vredno postoriti, terja čas. Napisati moraš sto slabih pesmi, preden napišeš dobro. Če ti je všeč ali ne, si v tem sam.«

Pri njem je povsem mogoče, da v enem intervjuju odgovori pritrdilno, naslednjič pa novinarju in občinstvu nakloni nikalni odgovor.

V duši preprosto želi ostati zunaj dosega. Izmika se tako vprašanju o veri kot o svojih pesmih. Rojen je kot jud in je konec 70. let izdal dva krščansko obarvana albuma, ki naj bi nakazovala njegovo vnovično rojstvo, sledil pa jima je bar micva najstarejšega sina Jesseja ob Zidu žalovanja v Jeruzalemu, najsvetejšem judovskem kraju. (Dylan ima šest otrok iz dveh zakonov.) Odklanjanje odgovorov obsega tudi druge vidike njegovega ustvarjalnega dela. Od 60. let dela kot vizualni umetnik v tandemu s svojo glasbo, je pojasnil. »Nisem obseden s slikanjem,« se je zasmejal, »to ni vse, kar počnem.«

A novica o Nobelovi nagradi za literaturo je prišla hkrati z odprtjem razstave novih akvarelov in akrilov The Beaten Path (Utrjena pot) v londonski galeriji Halcyon – to je že četrta njegova razstava v teh prostorih v Mayfairu od leta 2008.

Je med pisanjem besedil in slikanjem kakšna vzporednica? »Pisanje pesmi je povezano z določeno intenzivnostjo,« je odgovoril, »in ne smeš pozabiti, zakaj pišeš, za koga in kakšen namen,« je odgovoril. »Slike, še bolj pa filmi, so lahko ustvarjeni v reklamne namene, pesmi pa ne.« Njegova umetnost je od leta 2007 razstavljena na stenah muzejev in v zasebnih zbirkah po vsem svetu, a njegovi oboževalci so njegov slikarski slog opazili že leta 1967, ko je oblikoval naslovnico albuma za The Band’s Music skupine Big Pink leta 1967 in svoj lastni album Self-Portrait leta 1970.

»Nisem obseden s slikanjem,« se je zasmejal, »to ni vse, kar počnem.«

Zbirka risb, ko jo je leta 1994 izdal v knjigi Drawn Blank, se je razrasla v serijo slik, ki so bile javnosti predstavljene pred devetimi leti v Nemčiji, nato pa so potovale v London, Edinburg, Tokio in Torino.

Pozneje je ustvaril zbirke, za katere je navdih dobil na potovanjih v Azijo in Brazilijo, nato pa sta mu direktorja galerije Halcyon Paul Green in Udi Sheleg predlagala, naj zamisli raje črpa doma. (Ko Dylan ne potuje, živi v Malibuju v Kaliforniji.) Za svojo četrto razstavo v galeriji je po dolgem in povprek potoval po Združenih državah Amerike in slikanje pogosto povezal s koncerti. »No, to je država, ki jo pravzaprav najbolje poznam, in tega so se verjetno zavedali tudi v galeriji Halcyon,« je pojasnil. »Sprva je šlo le za vrsto pokrajin, kot sta predlagala – pokrajin brez ljudi – in to sem tudi slikal. Zame pokrajina pomeni gore, jezera, reke, polja in tako naprej. Malo pozneje sta predlagala, naj vključim še mestna pročelja, mostove, avtomobile, ulice in gledališča. Vse, kar je pač zunaj. Na to sam ne bi bil niti pomislil, čeprav mi je motivika blizu.« Številne podobe so preproste – zabrisana postava v telefonski govorilnici ali prazne mize slaščičarne – vendar napeljujejo na zgodbe in skrivnosti.

Druge izražajo osamo in samoto, celo osamljenost, a to je morda le stranski izdelek pobega pred norostjo in izpraznjenostjo urbanega življenja.

Ko je govor o smislu, postane očitno, da se Dylan izogiba pojasnjevanju slik enako, kot ne mara razlagati svojih besedil. »Vsak človek si drugače razlaga, kar vidi,« je povedal. »Vse je subjektivno.« Ker je Dylan od leta 1988 tako rekoč nenehno na poti, izkoristi vsako priložnost, da skicira in slika. Tako ni vezan na urnike, metode in lokacije. »Preprosto se lotim,« je povedal. »Na najrazličnejših krajih, kjerkoli pač sem. Skicirko lahko vedno nosiš s seboj. Vodene barve lahko uporabljaš kjerkoli. Slikarsko stojalo in platno lahko prenašaš naokrog. Akrile in olja pa slikam v ateljeju, podobnem hlevu, ali v večjem prostoru. Lahko delam tudi v ateljejih drugih slikarjev.

Praviloma se izogibam prometnim ulicam. Najti moraš ugodno točko, na kateri se dobro počutiš. Za vse to si je treba vzeti čas, in ni nujno, da bodo vedno tudi rezultati.

»Akademiki bi že morali vedeti, jaz res nisem usposobljen za to. Nimam mnenja.«

Ko izdelam oris, si lahko pozneje pomagam s skicami, fotografijami, reklamami, optičnimi napravami in tako dalje, da rekonstruiram like in dokončam sliko.

Imam izdelan postopek. Običajno delam več kot eno sliko hkrati. Vsaka je drugačna, odvisno od tega, kako preprosta oziroma zapletena je. Zanje potrebujem različno dolgo.« Pred nekaj leti je Dylan začel razstavljati orjaške železne inštalacije, od katerih jih je veliko tudi na novi razstavi v Halcyonu. Bill Clinton je za svoj 65. rojstni dan dobil ena od vrat, obok z naslovom Portal pa bo Dylanova prva umetnina, razstavljena na javnem kraju, in sicer jo bodo še letos postavili v Marylandu. »Železo sem varil skupaj že v svojem rojstnem kraju [železarsko mesto Hibbing v Minnesoti], vendar je bil to le konjiček,« je pojasnil. »Ne pomnim, da tega kdaj ne bi počel. A ni se mi zdelo, da bi to lahko kogarkoli zanimalo. Večina mojih železnih skulptur, ki sem jih izdeloval do pred nekaj leti, je bila le za prijatelje, sorodnike ali zame.« Kot slikar, pisec, filmski ustvarjalec, igralec in disk džokej Dylan očitno ne pozna omejitev pri umetniškem izražanju. Zaveda pa se lastnih omejitev. »Veliko stvari je, ki bi jih rad počel,« je priznal. »Rad bi vozil dirkalnik na stezi v Indianapolisu. Rad bi dosegel zadetek na tekmi v državni nogometni ligi. Rad bi bejzbolsko žogo zalučal s hitrostjo sto milj na uro. A zavedati se je treba, kje je tvoje mesto. Nekatere stvari presegajo tvoje zmožnosti.

Vse, kar je vredno postoriti, terja čas. Napisati moraš sto slabih pesmi, preden napišeš dobro. In žrtvovati moraš marsikaj, čemur bi se le stežka odpovedal. Če ti je všeč ali ne, si v tem sam in moraš slediti svoji zvezdi.«  

© 2016 The Daily Telegraph/The Interview People