Jóhann Jóhannsson: Orphée

Ko smo nekje na prelomu tisočletja doživeli veliki pohod islandske glasbe, je prvenec Englabörn (2002) na površje naplavil tudi skladatelja in producenta Jóhanna Jóhannssona. Z dobro premišljenim, drznim spojem klasične glasbe in subtilne elektronike se je takrat znašel med najvidnejšimi predstavniki elektroakustične glasbe, ki so prej kot klasično občinstvo nagovarjali mladež s posluhom za popularno glasbo. Bilo je sicer jasno, da Jóhannsson že zaradi specifičnosti izraza ne bo postal novi Sigur Rós ali pa Björk, vendar je tudi njegovo glasbo močno zaznamovala prepoznavna islandska grenko-sladka melanholija in mu odprla vrata do razmeroma širokega občinstva. Že z naslednjimi ploščami se je izkazalo, da ga bolj kot v popularnoglasbeni svet vleče v svet klasične glasbe. Pisal je glasbo za teater (s plesno produkcijo je gostoval tudi v piranskem Tartinijevem gledališču), za televizijo in film ter delal aranžmaje za različne glasbenike (Tim Hecker, Barry Adamson ...).

Solistične kariere ni postavil na prvo mesto. Od njegovega zadnjega studijskega albuma je minilo sedem let, vendar to za novo ploščo Orphée ne pomeni nič bistvenega. Še očitnejši je vpliv filmske senzibilnosti, kar je logično. Jóhannsson je v tem času za glasbo, ki jo je napisal za filma Sicario in The Theory of Everything, prejel nominaciji za oskarja, za Teorijo vsega pa tudi zlati globus. Z njegovo glasbo bosta opremljena novi film režiserja Darrena Aronofskyja in rimejk kultnega Blade Runnerja. Delo s klasično filmsko glasbo ga je letos pripeljalo v varstvo Deutsche Grammophona, ključne založbe za klasično glasbo, kjer se je znašel v družbi postklasičnih skladateljev.

Z novim albumom ni spreminjal strategij. Po osebnem računalniku in nikoli zares uresničeni zamisli Henryja Forda o mestu v brazilskem pragozdu je premiso tokrat našel v mitu o Orfeju, ki je z glasbo očaral bogove in vladarje podzemlja. Ker gre za enega najbolj znanih antičnih mitov, bi vse skupaj lahko učinkovalo precej pompozno, toda zdi se, da je Jóhannssona bolj kot sam mit zanimala Orfejeva osebna izkušnja, zato je nova plošča zelo intimne narave, kakor je bil že prvenec. Sicer soliden album verjetno ne bo prepričal klasičnih konservativcev. Privržencem zvedave sodobne klasike se bo verjetno zdel premalo drzen, za tiste, ki so Jóhannssona imeli raje v časih, ko je njegovo glasbo zaznamovalo delovanje na reykjaviški indie sceni, pa bo preveč klasičen. Komu je album torej namenjen? Zdi se, da se Jóhannssonu s tem preprosto ni več treba ukvarjati. Vsaj za zdaj. Ker si je letos našel nov dom v Berlinu, bi album lahko razumeli tudi kot zaključek pomembnega življenjskega in ustvarjalnega poglavja. Sicer ni pričakovati, da bo selitev radikalno vplivala na njegovo glasbo v prihodnosti, bi ji pa nedvomno dobro dela kakšna stilska osvežitev.