Razdelitev plena

Ddr. Klemen Jaklič s Harvardove univerze je potrdil, da se bo prijavil na razpis za ustavnega sodnika. »Dal soglasje k predlogu za kandidaturo za US. Skupaj z vašo podporo nastavimo ogledalo še enkrat, dvakrat, stokrat, če bo treba,« je kandidat za najvišje pravosodne funkcije s podporo SDS zapisal na družabnem omrežju Twitter. Čeprav mu nedavno (v nič drugačnih razmerjih političnih moči) ni uspelo s kandidaturo za slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice, se zdi dokaj samozavesten glede izvolitve. In sicer zato, ker je lahko. Glasove za izvolitev bodo po naših podatkih prispevali tudi poslanci največje vladne stranke SMC, kjer javno o tem niso želeli govoriti, dokler predsednik Jakliča tudi uradno ne predlaga.

Jakličeva prepričanost o izvolitvi na eno izmed najodgovornejših (in najvplivnejših) funkcij v državi izhaja iz dogovora med največjima parlamentarnima strankama oziroma njunima predsednikoma o razdelitvi plena, imenovanega ustavno sodišče. Pobudo za tak dogovor je sicer po naših podatkih že pred časom dal predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade in SMC Miro Cerar ter predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša pa sta jo očitno sprejela. Da bodo tako imenovali dve tretjini oziroma vseh šest novih ustavnih sodnikov, ki jih bo v izvolitev predlagal Pahor, je bilo sicer jasno že po imenovanju prvih dveh novih sodnikov, Marka Šorlija in Špelce Mežnar.

Imenovanje je šlo gladko, brez političnih obračunavanj s kandidati, kakršnim smo bili priča v preteklosti. Na prvi pogled se zdi, kot da je predsednik republike stranke pripravil, da so presegle politične delitve, stopile skupaj in izvolile kandidate s široko podporo. A zgolj na prvi pogled. To, da obračunavanja ni bilo oziroma da SDS ni

obračunavala z nikomer, kaže prej na spornost predsednikove odločitve kot na kaj drugega. Ne gre za nenadno spremembo politike te stranke, pač pa zgolj za to, da je predsednik republike očitno v vsem ugodil njenim željam. Tudi ona je (enako kot koalicija) dobila »svojega« ustavnega sodnika, čeprav je v opoziciji. Tako smo malodane brez razprave dobili 40-letno »koalicijsko« ustavno sodnico, ki je odvetniška pripravnica in predavateljica na neki zasebni visoki šoli, ter ustavnega sodnika SDS, vrhovnega sodnika Marka Šorlija, ki so ga kot strokovno nedoraslega in celo osebnostno neprimernega za najodgovornejše funkcije označili kolegi, med drugim nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen ter nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic.

Predsednik Pahor je svojo najodgovornejšo pristojnost, izbrati nove ustavne sodnike, preprosto prepustil predsednikoma največjih parlamentarnih strank.

Predsednik republike je ubral najlažjo pot ravno pri izvajanju ene izmed najodgovornejših pristojnosti. Pred vse je postavil politično soglasje. S tem se je med drugim izognil negativnim kampanjam zoper vse kandidate, ki niso po volji SDS, kot se je to v preteklosti vedno dogajalo. Včasih (ko je SDS imela s koalicijskimi strankami večino v državnem zboru) je šlo vse skupaj celo tako daleč, da so predsedniki po zavrnitvi

nekaterih smiselnih predlogov v državnem zboru v izvolitev nazadnje predlagali kandidate po meri SDS. In morda se tudi predsedniku vlade zdi, da je razdelitev prostih mest na ustavnem sodišču med SMC in SDS oziroma med (domnevno) nasprotnima svetovnonazorskima poloma nekaj dobrega.

Brez dvoma je dobro, da ustavno sodišče ni ujetnik ene izmed političnih ali svetovnonazorskih skupin. To vemo iz zadnjega obdobja, ko je bilo ujetnik konservativne večine. A prizadevanje za politično oziroma svetovnonazorsko uravnoteženost ustavnega sodišča kot primarno merilo za izbiro ustavnih sodnikov ne pomeni nič drugega kot popolno politizacijo tega najvišjega sodnega organa. Posledica trgovanja s kandidati za ustavne sodnike bo zgolj (še) večja politizacija ustavnega sodišča. V takšnih razmerah bodo tja imenovani zgolj preverjeni politični kadri. In v takšnih razmerah ni veliko možnosti za kandidate brez političnih povezav, to pa nikakor ni dobro. Več ko ima pri ustavnosodnem odločanju vpliva svetovni nazor, več je »političnega« trgovanja med sodniki oziroma prodajanja glasu v zameno za glas in manj je, logično, odločanja po pravu, ustavi, splošnih mednarodnih zavezah o človekovih pravicah … Oba izbranca SDS, že izvoljeni Šorli in kandidat Jaklič, se bosta težko izognila očitkom, da o pomembnih družbenih vprašanjih odločata predvsem v skladu s svetovnim nazorom in političnim prepričanjem. Kot pri Šorliju temu v prid tudi pri Jakliču govori njegovo dosedanje pravno-političnih ravnanje.

Kdo sploh je Klemen Jaklič? Je dvojni doktor, ima dva doktorata iz prava na temo evropske ustavnosti, in to z uglednih univerz Oxford in Harvard. In je predavatelj oziroma, pravilneje, pomožni predavatelj na Harvardovi univerzi. Nekoč je bil zaposlen tudi v kabinetu predsednika vlade, v času kratkotrajne vlade Andreja Bajuka (NSi). Leta 2006 je podprl skupno kandidaturo strank SDS, NSi in SLS, ki so Franceta Arharja predlagale za župana Ljubljane. Pogosto prispeva komentarje za revijo SDS Demokracija, objavljal pa je tudi v zloglasnem, SDS naklonjenem brezplačniku Ekspres, ki je izhajal le pred parlamentarnimi volitvami leta 2008. Na predlog SDS je bil nekoč imenovan tudi v nadzorni svet RTV. In morda najpomembneje, Jaklič je avtor oziroma soavtor teorije o montiranem procesu zoper Janeza Janšo v zadevi Patria in teorije o nelegitimnosti parlamentarnih volitev leta 2014, ker je bil med njimi Janša zaprt.

Bo Jaklič ogledalo nastavljal vsem, ki so del komunistične zarote, ki jo še naprej poganja komunistična kontinuiteta v sodstvu in politiki?

V že omenjenem zapisu na družabnem omrežju Twitter, v katerem je potrdil kandidaturo, je zagrozil z nastavljanjem ogledala. Iz tvita veje skorajda duh po maščevanju. Že, a komu bo nastavljal ogledalo, komu se obeta povračilo in za kaj? Morda to lahko

pojasnijo številni Jakličevi zapisi predvsem iz časa sodnega odločanja v zadevi Patria. Še najnazorneje tale tvit: »Ajde Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi.« S tem besednjakom, presenetljivim za uglednega profesorja prava, ki si prizadeva za imenovanje na najvišje sodne funkcije v Sloveniji in Evropi, je pozval tedaj še vrhovnega sodnika Marka Šorlija, naj »stisne« predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo k temu, da bo odločitev vrhovnih sodnikov v zadevi Patria po meri glavnega borca proti komunistični zaroti – Janeza Janše. Bo Jaklič ogledalo nastavljal vsem, ki so del komunistične zarote, ki jo še naprej poganja komunistična kontinuiteta v sodstvu in politiki?

A težava kljub vsemu ni v Klemenu Jakliču ali Marku Šorliju in Špelci Mežnar. Pa tudi ne v kandidatih za preostala tri prosta mesta na ustavnem sodišču. Sporen je »gentlemanski« dogovor, na podlagi katerega so bili in bodo imenovani novi ustavni sodniki. Dogovor, ki omogoča, da so za ustavne sodnike izvoljeni kandidati, ki so nič več kot del »kvote« posamezne od dveh največjih strank. In kot taki, žal, popolnoma nepomembni. In kot taki povsem politični kandidati. Njihove strokovne reference so (in bodo) očitno v drugem planu.

Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek je pred časom v knjigi Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo zapisal, da je ustavno sodišče institucija, ki je za zagotavljanje uresničevanja svojih odločitev popolnoma odvisna od odnosa dnevne politike in rednih sodišč do ustavnega sodstva. Edino orožje, ki ga ima, če ga ima, je avtoriteta. To pa si po Terškovem mnenju lahko zagotovi »predvsem tako, da to sodišče res predstavljajo najboljši pravni strokovnjaki v državi«. Ljudje, ki so primerni za to funkcijo, so po njegovem mnenju tisti, ki »utemeljujejo svojo primernost s preteklim pravoslovnim in pravniškim delom, ki izkazuje teoretično ustavnopravno in filozofsko ustavniško prepričljivost, verodostojnost, avtonomijo, načelnost, odličnost in suverenost«. Za ugotavljanje in presojo teh meril, še dodaja Teršek, »ni potrebna nikakršna javna predstavitev kandidatov, ampak le (in nujno) odgovorna in pronicljiva, državotvorna in politično modra presoja predsednika države«.

Predsednik države Borut Pahor pa je to odločitev preprosto prepustil premieru in vodji opozicije. Pod edinim pogojem, da si bosta prosta mesta na ustavnem sodišču razdelila kar se da »pošteno« in da ena stran ne bo napadala kandidatov druge. Da bodo novi ustavni sodniki izvoljeni gladko in hitro. Da bo njemu uspelo, kar ni še nobenemu predsedniku pred njim, četudi za ceno personalne sestave ustavnega sodišča.

Zamenjavam na ustavnem sodišču po Terškovem mnenju sicer morda res ne gre pripisovati »prav eksistenčnega pomena za obstoj države, a po drugi strani nikakor ne gre zmanjševati pomena personalne sestave ustavnega sodišča – in s tem pogojenega nadaljnjega razvoja ustavnosti slovenske demokracije in pravne države kot kakovosti«.