Mateja Kavčič, slikarka

»Pripovedujem o krožnem gibanju narave, večnem ponavljanju, menjavi časov, o harmonični celoti, katere sestavni del smo tudi ljudje. Torej o naravnem redu, ki ga mnogi ne razumejo več,« pojasni Mateja Kavčič, ki s svojim delom in načinom življenja opozarja novodobno potrošniško družbo o odtujenosti od narave. Izraža se v likovnem jeziku. Kako se lahko razstava dobro »ugnezdi« v razstavni prostor in se z njim spoji v nov prostorsko-čustveni dogodek, je pokazala na razstavi Zavetja v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 3. decembra. Eksponate je pletla kar v razstavnih prostorih iz materialov, ki jih je našla v naravi nedaleč od kostanjeviškega samostana. Korak v naravo je prinesel novo kvaliteto razstavnemu prostoru. Njen odnos do narave, iz katere črpa navdih in materiale za eksponate, je strogo etičen. Naravo spoštuje in ji dano vrača s svojim umetniškim delom. Pri njenem delu ne gre za izkoriščanje naravnih virov, ampak za pozorni poklon čudesom narave. Nekatera dela je oblikovala kar na kraju samem, v gozdu ali na travniku kot site-specific projekt, druge je prenesla v galerijo. Tako tudi v zaprtih prostorih ustvarja korake, ki nas vodijo do zgodovinskih izhodišč umetnosti v krajini – do land arta. Ob obisku Lapidarija sodelujejo vsi človeški čuti, poleg oči/pogleda tudi otip, sluh in vonj, ki sploh ni nepomemben. V prostore je nanizala lebdeče cvetne vence in trave, iz šibja spletena gnezda in kokone iz praproti in sena, vse do velike kopice sena, »ki vabi, da se vanjo zleknemo. Iz te perspektive pa postane pogled povsem drugačen. Nekdo bo mislil, da je sanjal, spet drugi bo šele nadaljeval pot v sen ... Horizonti so široki in prostora je za vse popotnike dovolj,« je poetično zapisal kustos razstave Goran Milovanović. Pogled na njeno umetnost in zgodbo si stke vsak posameznik sam iz arhetipov in simbolov, ki so potopljeni v njenih podobah in jih je postavila v širše sobesedje slovanske mitologije in likovne ikonografije.

Skladno z naravo je snovala tudi predhodne razstave. Že leta 2003 je začela s ciklom slik okroglega formata, ko je drevesne in cvetne liste iz sredine slike nizala v koncentričnih krogih vse do roba ploskve, da so dajali občutek neskončnega širjenja v prostor. Slike so kot žareče mandale, nastale v ritualu umetniškega dela, s sporočilom o usklajenosti narave med makro- in mikrokozmosom. Hkrati s temi podobami je ustvarjala grafike, majhne linoreze z motivi abstraktnih rož, in jih združila v veliko prostorsko postavitev.

Mateja Kavčič, rojena Novomeščanka, je odraščala v Brestanici, zdaj pa živi v Škofji Loki, tako da ji je bila narava vedno na dosegu roke. Po srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je vpisala na slikarstvo na ALU, kjer je diplomirala pri Janezu Berniku in Jožefu Muhoviču ter zaključila še specialko iz slikarstva pri Lojzetu Logarju. Mojstrila se je torej pri treh velikih slovenskih slikarjih in grafikih. Ob snovanju svojih del pa uporablja različne izrazne medije.

Prvo razstavo na prostem je naredila že leta 1997, kmalu po diplomi, v ljubljanskem parku Tivoli, kamor je v pričakovanju, kako bo narava soustvarjala »Galerijo«, postavila velike slike osnovnih elementov – ognja, zemlje, zraka in vode. Sodelovanje z naravo je nadaljevala tudi s projektom Razstave za ptice in naključnega sprehajalca, ko je odpadlo listje, storže in druge plodove dreves in cvetje oblikovala v umetelne oblike na gozdnih tleh, tam, kjer jih našla. Te minljive postavitve so ostale v spominu in na fotografijah. Mateja se ukvarja tudi s fotografijo, ki je bila najprej le del delovnega procesa, nekakšno orodje, vse do trenutka, ko je postala del umetniškega akta. Projekt Gozd je nastajal več kot leto dni in ga je na koncu javnosti predstavila v tehniki time-lapse fotografije, ki je pogosto uporabljena za prikaz naravnih pojavov, kot so rast rastlin, odpiranje cvetov, hitenje oblakov itd. V ritmu nanizani prizori pred nami zlistajo gozd skozi vse letne čase. Med najbolj igrivimi pa je bil projekt Slike v gozdu, ko je v različnih letnih časih v gozd postavila svoje okrogle slike. Zelo pretanjeno in s kančkom humorja je združila dva svoja projekta, rekoč – »Slike so moji sadeži, kot so jabolka sadovi dreves.« S ciklom malih »rastlinskih portretov« bo letos decembra sodelovala na 12. slovenskem bienalu ilustracije, in sicer v kategoriji poljudnoznanstvene ilustracije. Seveda, saj se je z natančnim realističnim načinom risanja in slikanja listov rastlin, dreves in rož približala umetelnim risbam iz starih herbarijev in starih naravoslovnih knjig. S tem se je poklonila starim mojstrom in hkrati suvereno zastavila korak naprej po svoji ustvarjalni poti skozi odmev narave.