Matjaž Vipotnik

Rad se je vračal k morju, potoval po Grčiji, zadnja leta je najraje bival na jugu Krete, raziskoval staro minojsko kulturo, skiciral in slikal, občudoval stoletne oljke, se z ribiči odpravil na morje ali klesal kamen. »To je egejska vrsta travertina, lepo se obdeluje, ima strukturo in barvo, podobni mandlju. S tem kamnom delam za dušo, ob večerih sedem pod tamarisko, prisluhnem mandolinam, popijem kozarec gostega kretskega vina in pogled mi počiva na gladini Libijskega morja,« je s pritajenim nasmehom pripovedoval o užitkih svojih kretskih dni. Tam je bil miren. Mediteran ga je zdravil ter mu hkrati ostril duha.

Matjaž je bil hedonist, rad je užival življenje, in bil je erudit, zanimalo ga je veliko stvari in vsemu je želel priti do konca. Intelektualno širino je pridobil že v zgodnjih letih. Oče Cene Vipotnik, ugledni slovenski pesnik in urednik, je domov pogosto vabil prijatelje, pisano druščino zanimivih ljudi različnih poklicev in nazorov: »Mnogi med njimi so name naredili močan vtis, najbolj dr. Jože Kastelic, očetov gimnazijski sošolec in literarni sodrug, polihistor, poliglot, arheolog, znanstvenik in pedagog, literarni teoretik in pesnik. Tudi Stojan Batič, kipar, je bil naš družinski prijatelj, gospod prešerne narave. V njegovem ateljeju sem se, takrat še mladenič, učil osnovnih kiparskih veščin.« Po nova znanja se je odpravil v Milano, tam je študiral v drugi polovici šestdesetih let. Odločitev glede študija ni bila lahka, nihal je med slikarstvom, umetnostno zgodovino, arhitekturo, arheologijo in oblikovanjem, a nazadnje postal eden najpomembnejših in najvplivnejših slovenskih grafičnih oblikovalcev. Akademija Brera je bila multikulturno osišče, s 70 odstotki tujih študentov je bila eksplozivna mešanica idej in dejanj. V nepozabnih druženjih in neskončnih debatah s sošolci in profesorji je spoznal, kako okolje oblikuje človeka in kako takšno druženje ruši zakoličene stereotipe. »Treba je potovati in videti svet,« je bil prepričan. Že med študijem v Milanu se je družil z ljudmi z gledališke scene, zahajal je v milanski Piccolo Teatro, ki je bil takrat, ko ga je vodil  Giorgio Strehler, na vrhuncu, mi je pripovedoval, obiskoval je tudi Teatro Lirico in Teatro San Babila. In ko se je vrnil v Ljubljano, je gledališče postalo del njegovega življenja.

Med prvimi ga je za teater snubil Zvone Šedlbauer, zanj je kasneje napravil svojo prvo scenografijo, za Pinterjevega Hišnika. Usodna sodruga pa sta bila Jovanović in Kralj. »Lado Kralj, vodja gledališča Pekarna, izjemno izobražen in luciden, dober sogovornik in tovariš. Z Dušanom Jovanovićem pa sva preživela dobre in slabe čase, prijateljevala, razpravljala, potovala in delala. Pritegnil me je k svojim projektom od Gleja, SNG Drame, Mladinskega gledališča do teatra KPGT. Izobražen, načitan, analitičen, južnjaško neposreden in duhovit državljan sveta je pomembno vplival na artikulacijo moje poetike,« je priznal Matjaž, ki je v Mladinskem gledališču pod Jovanovićevim vodstvom imel vse možnosti za ustvarjalno delo in skupaj z Markom Slodnjakom, Janezom Pipanom in Ljubišo Ristićem so v skromnih razmerah, a s strastnim zanosom zaznamovali tisti prelomni čas.

Nastale so legendarne predstave in zanje legendarno grafično oblikovanje – plakati, gledališki listi in celostne grafične podobe. Marsikaj, kar je prišlo izpod Matjaževih prstov, je postalo del slovenskega kolektivnega spomina: razvpiti Marx na kolesu, plakati za film Splav meduze, za predstavo Missa in A minor, za Jazz festival, za poezijo Svetlane Makarovič, ovitek plošče Odpotovanja Tomaža Pengova, naslovnice Mladine, priponka 133. člen in še in še.

Posebno mesto v njegovem opusu imajo knjige. Oblikovanje knjig je bilo zanj neke vrste ritual in poseben proces dela: najprej se je prepustil branju knjige, zaobjel njeno razpoloženje, poanto in sporočilo ter domislil likovni ključ kot vodilo pri oblikovanju knjižnega ovitka in preloma. Knjiga kot duhovni predmet je bila zanj največji dosežek človeške civilizacije in takšne so bile tudi tiste, ki so nastale na njegovi delovni mizi.

Zadnjih nekaj let sem z njim sodelovala pri snovanju njegove težko pričakovane monografije in pri pripravah retrospektivne razstave tudi skupaj s Cvetko Požar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Nino Pirnat Spahić iz Cankarjevega doma. Odprtje razstave in izid monografije sta bila načrtovana za april 2016. A decembra 2015, ko naj bi na sestanku v MAO določili le še zadnje podrobnosti, je Matjaž predlagal, naj vse skupaj prestavimo na leto 2017. Menil je, da še nismo pripravljeni in da potrebuje čas, da vse ponovno premisli. Odlašal je, bolezen ga je izmučila. Hkrati je bil perfekcionist, njegova merila je bilo težko zadovoljiti. Odšel je in nas pustil na križpotju. Od tod mu pošiljam prisrčne pozdrave, verjamem, da poseda pod tamarisko, srka gosto kretsko vino, pogled pa mu drsi v dalj nad Libijskim morjem, tja proti Afriki.