18. 11. 2016 | Mladina 46 | Kultura
Nadnaravna pojavnost Wernerja Herzoga
Slavni režiser med Zemljo in Marsom
Za potrebe dokumentarnega fi lma Into the Inferno (V pekel) se je legendarni nemški režiser Werner Herzog odpravil do ognjeniškega žrela. Že drugič v svoji karieri.
Werner Herzog je bil star tri leta, ko je prvič videl boga. Bilo je na dan, ko otroke obdaruje sv. Nikolaj (Miklavž), poredne pa kaznuje. »In ker sem vedel, da sem bil poreden, sem se skril pod zofo,« pove Herzog v avtobiografskem kratkem dokumentarcu Portret Wernerja Herzoga (1986). V njem vidimo režiserja v srednjih letih, z brki, kako stoji pred ostanki stavbe, kjer je odraščal – na odročni kmetiji na Bavarskem, brez vode in elektrike. »Pri vratih sem zagledal moškega z brado v rjavem kombinezonu in mislil, da je bog, ki me je prišel rešit,« nadaljuje razlago. »Nasmehnil se mi je in od takrat me nikoli več ni bilo ničesar strah.« Šele kasneje je izvedel, da je bil moški v kombinezonu pravzaprav delavec iz bližnje elektrarne. Toda ljubitelji Herzogovih dokumentarnih filmov in nemara tudi zgodnejših, igranih, ste bržkone opazili, da je v opisu ‘srečanja z bogom’ zaznati večino tistega, kar je značilno za njegov značaj, s tem pa tudi za njegove filme: bizarnost situacij, v katerih se znajde (ali pač načina, kako jih doživlja in opisuje), umanjkanje občutka strahu, resnost, s katero artikulira sleherni pojav. Zaradi te lastnosti so ga večkrat imenovali ‘kralj patosa’. Herzog je namreč, kot je v knjigi intervjujev Herzog on Herzog dejal sam, nekdo »ki vse doživlja dobesedno. Preprosto ne razumem ironije, to pomanjkljivost imam, odkar sem bil sposoben misliti sam zase.« Toda namesto ironije dobimo nekaj še boljšega: človeka, ki je sposoben celo rast trave pospremiti z eksistencialnim angstom, nekoga, ki bo z vso resnostjo dejal, da v džungli vidi samo kaos in smrt, zgolj boj za preživetje in gnitje, pri tem pa se mu zdi, da »ptiči ne pojejo, ampak kričijo od bolečine«. Werner Herzog je pri pogledu na svet tako zelo resen, da včasih že ta resnost povzroča komične učinke, pri čemer pa nikoli ne zdrsne v trivialnost. Povsem pravilno se je ocenil že v prvem poskusu. »Pesnik bom,« si je rekel, ko je pri 19 letih videl prvi film. »Pesnik, ki bo snemal filme.« Drugo je zgodovina – Herzog je, prihajajoč z valom ‘novega nemškega filma’, s povojno generacijo brez očetov, postal velikan svetovne veljave, ki mu ni para.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.