Ob 11. septembru: To se pri nas ne more zgoditi!

Predstavljajte si prgišče Slovencev, ki se že leta dobivajo v istem bifeju. Stalno omizje. Vse jim je jasno. Vsi jim grejo na živce. Vse bi zaprli, izgnali ali pobili. Vse bi spucali. Elite, lenuhe, zajedavce, strice iz ozadja. Tu ni cenzure. Le še tu vlada svoboda govora! Vsi ostali lažejo! Potem pa eden izmed njih – kot recimo Srečko Novak iz Rovšnikovega filma Kolega (2013) – na lepem kandidira in postane premier. To se je zgodilo Ameriki. Donald Trump je Slovenec iz bifeja. Bifejski trol. Američan s slovenskega spletnega foruma.

Bifejski kandidat je zdaj dobil atomsko bombo.

Po Trumpovi izvolitvi so ameriška mesta – Portland, Los Angeles, New York, Madison Louisville, Seattle, Tucson, Austin, Kansas City itd. – zajeli bučni protesti. Protestniki so vpili: »Not my president!« Namesto podnapisa je bil priložen transparent. Tudi leta 2000, po Bushevi izvolitvi, so ameriška mesta – še posebej floridska – zajeli bučni protesti. Protestniki so vpili: »Not my president!« Ne da je to kaj spremenilo.

Ko se je izkazalo, da je zmagal Trump, so aktivisti druge strani takoj sporočili, da so bile volitve ukradene, da je šlo za puč in da so v usodnih, odločilnih, »visečih« zveznih državah, v katerih volilni stroj nadzira republikanska administracija, volilne glasove preprosto očistili. Številne volilne upravičence (afroameriške in latinskoameriške), ki bi glasovali za Hillary, so izbrisali iz volilnih imenikov, glasovnice številnih volivcev ( ja, afroameriških in latinskoameriških), ki so glasovali za Hillary, pa so izločili, ker da so bile neveljavne. Preiskovalni novinar Greg Palast pravi, da so republikanske administracije in Trumpovi operativci tako očistili več kot milijon volilnih glasov: v Michiganu 449.922 (Trump je tu zmagal za 13.107 glasov), v Arizoni 270.824 (Trump je tu zmagal za 85.257 glasov), v Severni Karolini pa 589.393

(Trump je tu zmagal za 177.008 glasov). V Wisconsinu, kjer je Trump zmagal za približno 27.000 glasov, ni moglo voliti več kot 300.000 volilnih upravičencev, ker niso imeli predpisanega osebnega dokumenta – republikanska administracija, ki nadzira Wisconsin in njegov volilni stroj, je tik pred volitvami volilno zakonodajo poostrila, tako da se nekateri osebni dokumenti niso več kvalificirali za osebne dokumente. To so tik pred volitvami storile republikanske administracije še v trinajstih zveznih državah. Tam, kjer so volili računalniško, glasov ni mogoče verificirati (tudi ponovno ročno štetje glasov ni mogoče), ker so sklenili, da programa, ki bi lahko glasove verificiral, ne aktivirajo.

Clintonova je v Severni Karolini, Pensilvaniji, Wisconsinu in na Floridi – v štirih usodnih državah – na vzporednih volitvah zmagala, a izgubila na računalniških. Ni čudno, da se rezultati sondaž in vzporednih volitev v teh državah niso ujemali z volilnim izidom, pravi Palast. Sondaže in vzporedne volitve so pokazale, da je zmagala Hillary, toda »čistilci« volilnih imenikov so izvolili Trumpa. Kdo je tako nemarno »grešil«, sondaže in vzporedne volitve ali računalniki, ni povsem jasno, toda četudi so »zgrešile« sondaže in vzporedne volitve, ni jasno, zakaj so računalniški volilni izid sprejeli kot nekaj definitivnega, nezmotljivega in nezgrešljivega.

Sistem za »čiščenje« volilnih imenikov – tako rekoč »algoritem« – je izdelal Kris Kobach, kansaški državni sekretar, ki ga je Trump uvrstil v svojo tranzicijsko ekipo. A vse to ni nič novega.

Amerika 11. septembra ni kapitulirala – zdaj je. Tako kot so se demokrati leta 2000 vdali Bushu, so se zdaj še servilnejše vdali Trumpu.

Ko se je leta 2000 izkazalo, da je mali Bush osvojil Florido in s tem Belo hišo, so aktivisti druge strani sporočili, da so bile volitve ukradene, da je šlo za puč in da so na usodni, odločilni, »viseči« Floridi, kjer je volilni stroj nadzirala republikanska administracija (Jeb Bush in njegova sekretarka Katherine Harris), volilne glasove preprosto očistili: nekaj deset tisoč afroameriških volilnih upravičencev, ki bi volilo Ala Gora, so izbrisali iz volilnega imenika, 181.173 glasovnic, ki so pretežno podprle Gora, pa so razglasili za neveljavne. Sondaže in vzporedne volitve so pokazale, da je zmagal Gore, toda »čistilci« volilnih imenikov so izvolili Busha. Ni čudno, da so vzporedne volitve »zgrešile« – v izidu vzporednih volitev so bili tudi glasovi tistih, ki so mislili, da so volili. In ni čudno, da so sondaže »zgrešile« – v rezultatih sondaž so bili tudi glasovi tistih, ki so mislili, da bo njihov glas štel. Volivci so vpili: »Prevara!« Ne da je to kaj spremenilo.

Po Trumpovi zmagi je Michael Moore takoj pozval k antitrumpovskemu gibanju – sam se je že tudi javil za vodjo tega gibanja, ki bo »zasenčilo gibanje Zavzemimo«. Nič posebnega. To smo videli že tudi v času malega Busha: Moore je pozval k antibushevskemu gibanju – in ja, sam se je takoj rekoč oklical za vodjo tega gibanja. In res, gibanje »Move On« je bilo množično, multimilijonsko, agitiralo je proti Bushu in njegovim vojnam. Ne da je to kaj spremenilo.

Po Trumpovi zmagi so začeli številni pozivati k ukinitvi elektorskega volilnega sistema, ki da je stvar 18. stoletja. Še huje, glas, oddan v »swing state«, šteje več kot glasovi, oddani drugje, zato so v enajstih zveznih državah volilno zakonodajo že spremenili, tako da na volitvah leta 2020 svojih elektorskih glasov ne bodo podelile tistemu predsedniškemu kandidatu, ki bo največ glasov dobil v njihovi zvezni državi, temveč onemu, ki bo največ glasov dobil v celotni Ameriki. Hillary je dobila več volilnih glasov kot Trump, ki pa je dobil več elektorskih glasov – in zmagal. Leta 2000 je to uspelo Bushu: Al Gore je dobil več volilnih glasov kot Bush, ki pa je dobil več elektorskih glasov – in zmagal. In tudi tedaj, leta 2000, so začeli številni pozivati k ukinitvi elektorskega volilnega sistema, ki da je stvar 18. stoletja. Ne da je to kaj spremenilo.

Po Trumpovi zmagi so začeli elektorje – tiste funkcionarje, ki bodo 17. decembra v kongresu v Trumpovo skrinjico vrgli elektorske glasove svojih držav in s tem tudi formalno izvolili Trumpa (tak je pač ritual, ja, iz 18. stoletja) – pozivati, naj svojih elektorskih glasov ne namenijo Trumpu, temveč Clintonovi, ki je dobila več volilnih glasov. Peticijo je podpisalo že na milijone Američanov. To so počeli tudi leta 2000 po Bushevi zmagi: elektorje so pozivali, naj elektorske glasove namenijo Goru, ki je dobil več volilnih glasov. Ne da je to kaj spremenilo.

Po Trumpovi zmagi so vstajniki rekli, da je treba proti Trumpu čim prej – takoj! – sprožiti ustavno obtožbo, alias impičment, in ga odstaviti (nehajte, potem bo Belo hišo prevzel podpredsednik Mike Pence, ki pa je čisti krščanski fundamentalist). Kar so vstajniki rekli tudi po Bushevi zmagi: proti Bushu je treba čim prej – takoj! – sprožiti ustavno obtožbo. Ne da je to kaj spremenilo.

To vse spremeni

Bushu so se vsi posmehovali, vsi so ga imeli za klovna, bil je dezinformiran in nerazgledan. Potreboval je le še 11. september. Ko ga je dobil, so ga vsi jemali resno. Lahko je počel, kar je hotel. In to je tudi počel. Z vojnami je svet vrgel s tečajev. Še vedno gori. Irak, Afganistan, Sirija, Jemen, Libija in Somalija so opustošeni – težko bi rekli, da še obstajajo. Begunci pritiskajo na Evropo in jo trgajo. Vstajajo Trumpi. Rasizem, šovinizem, ksenofobija in islamofobija, ki so jih Američani v času vojne proti terorju izvozili na Bližnji vzhod, so se s Trumpom vrnili v Ameriko in jo raztrgali. Morda je tudi v Ameriki čas za državljansko vojno.

Tudi Trumpu se vsi posmehujejo, vsi ga imajo za klovna, dezinformiran je in nerazgledan. A tu je bistvena razlika: Trump ne potrebuje 11. septembra. Trump je že sam 11. september. V svojih očeh je tak frajer, da 11. septembra sploh ne potrebuje. Počne lahko, kar hoče, ne da bi potreboval 11. september. Ali bolje rečeno: počne lahko vse tisto, kar bi počel predsednik, ki bi imel za sabo 11. september. 11. september je bil maščevanje Ameriki – tudi Trump izgleda kot maščevanje Ameriki. 11. september je veljal za nekaj iracionalnega – tudi Trump je nekaj iracionalnega. 11. septembra je periferija udarila center – tudi Trump izgleda kot periferija, ki je udarila center. Teroristov 11. septembra niso mogli ustaviti, izmuznili so se, prebili so vse varnostne sisteme – tudi Trumpa niso mogli ustaviti. Bush je potreboval 11. september, da bi Ameriko naredil »spet veliko«. Trump ne potrebuje 11. septembra, da bi jo naredil »spet veliko«. Bush je po 11. septembru rekel, da bo Ameriko naredil varno pred terorjem. Ni mu uspelo. Prišel je Trump – in zmlel tudi Bushe.

Ni čudno, da so se mu vsi vdali. Amerika 11. septembra ni kapitulirala – zdaj je. Tako kot so se demokrati leta 2000 vdali Bushu, so se zdaj še servilnejše vdali Trumpu, rekoč: Trump je zdaj predsednik, zato ga je treba spoštovati! Stati moramo za njim! Kar je precej mučeniško, a tudi noro: to namreč pomeni, da so se demokrati vdali človeku, ki je rekel, da so Mehičani morilci, kriminalci in posiljevalci, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko in da bo izgnal vse ilegalne priseljence. Vdali so se človeku, ki je leto in pol delal vse, da bi normaliziral rasizem, šovinizem, seksizem, ksenofobijo in islamofobijo. Kot da se je zdaj, ko je predsednik, spremenil. Kot da ga je prvi stik z Belo hišo spreobrnil. In kot da njegov dosje – strašen, strašljiv, srhljiv – ne šteje več. Zapik!

Ko so Trumpa vprašali, ali ima občutek, da je bila njegova predvolilna retorika vendarle pretirana, je odvrnil: »Ne, zmagal sem!« To, da je zmagal, očitno legitimira vse njegovo predvolilno početje – njegov rasizem, njegovo ksenofobijo, njegovo islamofobijo, njegov seksizem, njegovo vulgarnost, celo vse njegove poslovne mahinacije. To je retorika človeka, ki je voljan iti še dlje – retorika demagoga, ki v svoji retoriki še ni prišel do konca. Zakaj bi spremenil platformo, če pa je s to platformo zmagal?

Bi radi videli učinke neoliberalnih politik? Potem si poglejte, koga so izvolili v Ameriki. Bolj ko sledimo neoliberalnim politikam, bolj sledimo Ameriki.

Poglejte le, koga je imenoval v svoj tranzicijski tim, ki naj bi mu do njegove inavguracije ob koncu januarja asistiral pri sestavljanju vlade in kabineta. Za svojega glavnega svetovalca in glavnega stratega je imenoval Steva Bannona, glavnega urednika rasističnega, belsko nacionalističnega, ksenofobičnega, antisemitskega spletnega portala Breitbart News, ki ga v Belo hišo ne bi smeli spustiti niti kot obiskovalca. Njegova nekdanja žena je na sodišču – pod prisego – izjavila, da sploh ni pustil, da bi njegovi hčerki hodili v šolo, v katero hodijo tudi Judje. Ločitev je zahtevala zaradi njegove nasilnosti. Bannon je bil obtožen spolnega nadlegovanja, njegov portal pa je objavljal članke z naslovi, kot sta »Kaj bi vam bilo ljubše, če bi vaša hči zbolela za feminizmom ali za rakom?« in »Kontracepcija ženske dela neprivlačne in nore«. Celo ultradesničarji, kot je Glenn Beck, ga imajo za katastrofo – za Goebbelsa.

Dalje, v svoj team je imenoval Krisa Kobacha, zloglasnega kansaškega državnega sekretarja, ki ni kreiral le onega sistema za »čiščenje« nezaželenih volilnih glasov, temveč tudi stroge, represivne, zastraševalne, rasistične protiimigrantske zakonodaje, s katerimi je ozaljšal – ali pa skušal ozaljšati – številne zvezne države, od Arizone, Alabame in Pensilvanije do Kalifornije, Teksasa in Misurija. Kobach naj bi bil tudi ta, ki je dal Trumpu idejo za izgradnjo orjaškega zidu na ameriško-mehiški meji. Jasno, izgradnjo zidu naj bi plačala Mehika, a tudi to idejo naj bi Trumpu navrgel Kobach, znan kot lunatični konspirolog, ki je Američane v svojem radijskem šovu prepričeval, da bo Obama ustavil vse sodne postopke proti črncem, na vprašanje poslušalca, ali Latinskoameričani res načrtujejo čiščenje belcev, pa je odvrnil, da se pod Obamo »dogajajo čudne reči«, s čimer mu je kakopak prikimal.

In končno, to, da je Trump v svoj tranzicijski team – za svoje svetovalce! – imenoval tudi svoje tri otroke (oh, in svojega zeta), govori o tem, kako normalizirano je navzkrižje interesov v njegovi glavi, še toliko bolj, ker za svoje tri otroke, ki bodo v času njegovega predsednikovanja prevzeli vodenje njegovih podjetij (ne, vodenja svojih podjetij ne bo prepustil tretji, nevtralni osebi, interesno »slepemu« trusteeju, kot so to storili prejšnji ameriški predsedniki!), zahteva avtoriziran dostop do vseh skrivnosti nacionalne varnosti. Vau! Bodo njegovi otroci njegovi svetovalci za nacionalno varnost? Bodo špijoni? Bodo špijonirali za Ameriko – ali za svoja podjetja? Trump je pred volitvami rekel, da bo izsušil močvirje. No, njegov tranzicijski team izgleda kot močvirje. In če bo za ministre imenoval tipe, kot sta Rudy Giuliani, nekdanji newyorški župan, in John Bolton, neokonservativni jastreb, ki se jima je od ekstremnosti, konspirologije in barske zaležanosti že povsem zmešalo (prvi naj bi bil pravosodni, drugi pa zunanji minister), potem bo močvirje tudi njegova vlada.

Brezpogojna kapitulacija

A brez skrbi: tudi Hillary se je vdala Trumpu: Zdaj, ko je predsednik, je treba stati za njim! Celo pomoč in sodelovanje mu je ponudila. Spet noro: pomeni, da se je vdala človeku, ki je rekel, da jo bo dal zapreti in da lahko katerokoli žensko kadarkoli in koderkoli zgrabiš za pičko, če hočeš. In ja, tudi Obama se je vdal Trumpu: Stati moramo za njim in mu pomagati, da bo uspešen! Noro: pomeni, da se je vdal človeku, ki je pet let »dokazoval«, da on – Obama! – ni bil rojen v Ameriki, da ni pravi Američan in da ni legitimni ameriški predsednik, ki je na tej rasistični psovki zgradil svojo predvolilno nativistično platformo, s sloganom »Naredimo Ameriko spet veliko« vred, in ki ga je podprl Kukluksklan. Obama je s Trumpom v Beli hiši posedel uro in pol, pa čeravno je bilo predvideno le 15-minutno srečanje. Kot da bi ga skušal za vsako ceno normalizirati. Trumpa zdaj opisujejo kot »neobičajnega« – kot da so rasizem, ksenofobija, seksizem in vulgarnost le »odbite« karakterne poteze, le »osvežujoče« kuriozitete, le znaki hipsterskega značaja. Obama pravi, da bo »vidike Trumpovih pozicij in dispozicij, ki se ne ujemajo z realnostjo, zelo hitro stresla sama realnost«, kar je traparija – Trump bo ustvaril alternativno realnost. Še huje: Trump je že ustvaril alternativno realnost. Demokrati so se vdali Trumpu. In to vse spremeni.

In tako, kot so se mediji leta 2000 – še bolj pa leta 2001 – vdali Bushu, so se zdaj vdali Trumpu. Če bi namreč leta 2000 toliko prostora, kot so ga namenili Bushu, namenili protestnikom, volilnim »čistkam«, neznosnosti elektorskega volilnega sistema in pozivom elektorjem, naj svojim elektorskih glasov ne vržejo v Bushevo skrinjico, bi morda Busha res še pravi čas doletel impičment, Trump pa letos verjetno ne bi prišel skozi, ker elektorskega volilnega sistema že ne bi bilo več. Toda mediji so protestnikom, volilnim »čistkam«, neznosnosti elektorskega volilnega sistema in pozivom elektorjem namenili bistveno manj prostora kot Trumpu, ki so mu zadnje leto in pol itak podarili za dve milijardi brezplačne publicitete – njihov prispevek k njegovi normalizaciji pa je tako ali tako neprecenljiv. Niso ga le normalizirali, marveč tudi opolnomočili. Še huje: Trump je delal vse, da bi izgubil volitve, pa mu mediji niso pustili, da bi jih izgubil. Kot je rekel

Les Moonves, direktor TV-mreže CBS: »To morda ni dobro za Ameriko, je pa prekleto dobro za CBS!« Za medije je Trump le politik – tak kot drugi. In to je mahanje z repom. Mediji so se vdali Trumpu, pa četudi jim je ves čas grozil z represijo, tožbami in novo medijsko zakonodajo, ki naj bi take, kot je on, imunizirala. In to vse spremeni.

A da ne bo kakega nesporazuma: če bi dali mediji protestom, ki so po Trumpovi izvolitvi zajeli Ameriko, toliko prostora, kot ga dajejo Trumpu, bi se začele po ulicah kmalu valiti takšne množice, da bi Trump ustavno obtožbo vložil kar sam proti sebi. In lepo prosim – zakaj jim ne bi namenili toliko prostora kot Trumpu? Saj so glas protesta – kot je bil Trump. Saj so vstajniki – kot je bil Trump. Saj so novi obrazi – kot je bil Trump. Saj so nepolitiki in antipolitiki – kot je bil Trump. Saj hočejo spremeniti Ameriko – kot jo je hotel Trump. Trump je vpil, da Hillary ne more biti predsednica – oni vpijejo, da predsednik ne more biti Trump.

Že, boste rekli – toda Trump je kandidiral za predsednika. Kaj, če so vsi ti protestniki predsedniški kandidati za leto 2020? Se vam zdijo štiri leta predaleč? Nehajte, predvolilna kampanja je trajala leto in pol. Mediji protestnikom nočejo dajati pretirane teže in legitimnosti, češ: Trump je bil izvoljen! Ja, bil je izvoljen, ker so mu mediji leto in pol dajali težo in legitimnost.

Dolgo klicanje diktatorja

Toda vsi ti protestniki, ki se zbirajo na ameriških ulicah, so končno dobili svojega diktatorja – diktatorja, o katerem so tako dolgo fantazirali. O njem so fantazirali skoraj tako močno kot ameriška popkultura – od filmov do stripov in romanov. Hollywoodski superjunaški spektakli so bili zadnja leta polni demagoških, megalomanskih diabolikov, ki hočejo zavladati Ameriki. Leta 1933 – v času hude finančne in gospodarske krize, recesije, depresije in strahov pred fašizacijo Amerike, ki bo vnela »pozabljene ljudi«, »tiho večino«, »nevidno Ameriko« – je Hollywood posnel Angela nad Belo hišo (Gabriel Over the White House), v katerem se ameriški predsednik po prometni nesreči prelevi v fašistoidnega diktatorja: najprej razglasi izredno stanje, razpusti kongres in prevzame vso oblast. Potem sklene, da bo naredil red: gangsterje postavi pred zid. Brezposelne s tem pomiri, nacijo združi, depresijo ubije. Sporočilo je bilo na dlani: Amerika potrebuje Mussolinija!

Sinclair Lewis pa je dve leti kasneje v distopičnem romanu To se pri nas ne more zgoditi (It Can't Happen Here) Ameriko naslikal kot deželo, v kateri najlepše donijo besede Dom, Disciplina, Močna volja, Značajnost, Božanski narod, Rasa, Narodna enotnost in Vodja, v kateri morajo imeti ženske šest otrok, v kateri se študentje sami javljajo v vojsko, v kateri vsako norost, uperjeno proti svobodi, predstavijo kot prisrčno demokratsko iznajdbo, v kateri čustva hitro poblaznijo in v kateri je edina politika hujskanje. In v tej Ameriki so vsi fascinirani nad senatorjem Buzzom Windripom, »prerijskim Demostenom«, ki ni le populist in demagog, temveč tudi »poklicen navadni človek«, toda ko pridejo domov, se ne morejo spomniti ničesar, kar je rekel (»V njem so bili vsi predsodki in želje vsakega ameriškega navadnega človeka«).

Jim bo Trump postavil tovarne? Ne, le vrnil jih bo k orožju, Bogu in nestrpnosti – dobili bodo le še več tega, kar so dobili že med predvolilno kampanjo.

»Nesmisel! Nesmisel! To se pri nas, v Ameriki, ne more zgoditi, ni mogoče! Saj smo dežela svobodnjakov,« pravijo nekateri, ko beseda nanese na potencialnega diktatorja, toda drugi opozarjajo: »Na vsem svetu ni dežele, ki bi lahko postala bolj histerična – da, bolj klečeplazna! – kot Amerika.« Nekdo doda: »Se spominjate Kukluksklana? Se spominjate naše vojne histerije, ko smo kislemu zelju pravili 'zelje svobode' in je nekdo celo predlagal, da bi nemškim ovčarjem pravili 'svobodni ovčarji'? No, kje v vsej zgodovini je kdaj bilo kako ljudstvo tako zrelo za diktaturo kot naše!«

Jasno, Windrip potem res izvede puč: vpelje diktaturo, korpovce in pozdrav z iztegnjeno roko, razglasi izredno stanje, ukine kongres, razveljavi ustavo in vrhovno sodišče, prepove stavke in vse stranke, zapre novinarje, intelektualce in univerze, stisne disidente in Jude, sežge sporne knjige, lansira nagla sodišča, pobije kriminalce, brutalno obračuna z uporniki, pacifisti, ateisti in levičarji ter odpre koncentracijska taborišča. Pride čas, ko je treba demokracijo očistiti. In tako se začne ameriška primavera di bellezza. Ko ga po dveh letih vržejo, se Amerika sicer vrne v svobodo, toda Američani se pod diktatorjem naučijo le to, »da je neprijetno, če te prevečkrat aretirajo«. Vmes pa slišimo tudi parafrazo fraze, ki je bila sredi tridesetih let kar pogosta: »Če bo kdaj tukaj fašistična diktatura, sta ameriški značaj in pionirska neodvisnost tako izrazita, da se bo popolnoma ločila od česarkoli v Evropi.«

Bela smrt

Ko sem gledal ameriške protestnike, me je mikalo, da bi jih – v slogu Jeffreyja St. Claira – vprašal, hej, kje ste bili, ko sta Obama in Hillary bombardirala in dronirala Bližnji vzhod, s civilisti, svatbami in zdravniki-brez-meja vred, še bolj pa me je mikalo, da bi jih vprašal: ste sploh volili? A po drugi strani – če bi hoteli preprečiti Trumpovo izvolitev, so imeli itak le eno možnost: da volijo Hillary Clinton, princeso Goldmana Sachsa. Kaj je počela Clintonova, veste: ves čas je slavila globalizacijo, na čelu katere da pogumno in junaško stopa Amerika, toda potem se je izkazalo, da je v Ameriki toliko žrtev globalizacije, da je bila na volitvah poražena. Clintonova je bila utelešenje vsega tistega, kar prezirajo tako Trumpovi in Sandersovi volivci – utelešenje pohlepnih neoliberalnih elit in ošabnih neoliberalnih politik, ki so ljudi vrgle v smeti ter si ob tem zanje izmislile celo pejorativni izraz »white trash«, bele smeti. Bele smeti so postale za Clintonovo in demokratsko stranko bela smrt. Nekdanje volilno telo demokratske stranke se je maščevalo demokratski stranki. Trumpa ima za manjše zlo kot Clintonovo, toda manjše zlo je vedno nagnjeno k temu, da postane večje zlo.

Toda Trumpu je uspelo »pozabljene ljudi« – »tiho večino«, »nevidno Ameriko« – prepričati, da ni del tistih elit, ki so jih uničile, razdejale, opustošile ter vrgle v smeti. In v tem je trik populistične demagogije: ko se populist ljudem enkrat proda kot »eden izmed njih«, kot sel njihovega ogorčenja (»Jaz sem vaš glas,« je rekel), potemtakem kot ta, ki je žrtev istih elit kot oni, potem vse, kar se zgodi, le potrjuje, da je to res. Vse, kar se zgodi, jim daje prav. Ko so mediji napadali Trumpa, ko so ga levičarji psovali, ko so ga feministke obsojale, ko so se republikanci distancirali od njega, ko Wall Street ni hotel imeti nič z njim – vse to je v očeh »pozabljenih ljudi« potrjevalo, da je Trump žrtev istih elit kot oni in da je žrtev iste zarote kot oni.

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Trump je taka pošast.

Problem je v tem, da Trump ni žrtev zarote, oni pač – so žrtve neoliberalne zarote, ki je njihove tovarne in njihova delovna mesta zaprla ter jih spokala na Kitajsko in v Mehiko (v Ameriki so v zadnjih dvajsetih letih zaprli več kot 70.000 tovarn!), njih same pa prepustila razvratu finančnih elit, prostemu trgu, tekmovanju s ceneno delovno silo v tretjem svetu, socialnemu opustošenju, ekonomskemu trpljenju, kulturnemu nazadovanju in Donaldu Trumpu, ultimativnemu zmagovalcu neoliberalne logike »zmagovalec-dobi-vse«. In Trump uteleša prav zadnji, dekadentni, narcistični, karnevalski, patološki, totalno deregulirani stadij neoliberalizma – stadij, v katerem začne neoliberalizem ljudstvo kar sam ščuvati proti samemu sebi.

Ko neoliberalizmu, ki so ga brezmejno in hedonistično slavili tako demokrati kot republikanci, prerežeš trebuh, ven padejo rasizem, nacionalizem, nativizem, šovinizem, ksenofobija, antisemitizem, seksizem, mizoginija, panika, zastraševanje, jeza, resentiment, nestrpnost, paranoja, konspirologija, finančni stres, opustošena industrijska mesta, brezposelnost, prekarnost, razlaščeni proletariat, ljudje na robu socialnega zloma, belsko trpljenje, življenje pod pragom revščine, paravojaški survivalizem, mistično glorificiranje Patriotizma, Preteklosti, Vodje in nacionalne Usode, diktatorske fantazije – in Trump, čistilec demokracije in montypythonski Veliki Gatsby identitetne politike, ki je »nevidno Ameriko«, nekdanji delavski razred, stisnila k orožju, nestrpnosti in Bogu.

Nevidni ljudje so imeli dovolj tega, da vedno znova izvolijo status quo – in izvolili so Trumpa. Amerika je spet velika. Happy end. Vse skupaj je delovalo sicer katarzično, nevidnim se je celo zdelo, da je Trump izvolil njih, ne pa oni njega, toda to ne pomeni, da niso izvolili statusa quo. Jim bo Trump postavil tovarne? Ne, le vrnil jih bo k orožju, Bogu in nestrpnosti – dobili bodo le še več tega, kar so dobili že med predvolilno kampanjo. Probleme bo reševal ideološko, s kulturno vojno – izgon ilegalnih priseljencev, mehiški zid, deislamizacija, prepoved splava, konec istospolnih porok. Trump utegne biti res zgodovinska prelomnica – tu utegnejo ljudje dokončno spoznati, da lahko vedno izvolijo le ekonomski status quo. Da v resnici nimajo nobene izbire. Hej, si bodo rekli: če lahko vsakič znova izvolimo le ekonomski status quo, potem je čisto vseeno, če dobimo diktatorja. Res pravi diktator utegne biti ta, ki bo nasledil Trumpa.

To se lahko zgodi tudi pri nas

In zdaj poglejte Slovenijo. Politične elite še vedno navdušeno sledijo neoliberalnim politikam, ki ljudi mečejo v smeti, kot opuščene programe, kot tehnološke viške, kot presežno, odvečno prebivalstvo, delavski razred ima občutek, da le izgublja, tovarne izginjajo, na voljo so le začasna, prekarna, slabo plačana delovna mesta, vsakdanje življenje se militarizira in gladiatorizira, demokracija se privatizira, socialna država hromi, zdravstvo tone, korupcija cveti, rast bogati le peščico, ekonomska neenakost se poglablja, bogate razdavčujejo, vsiljujejo se nove »sprostitve« trga (CETA, TTIP ipd.), v brezposelne in deklasirane se zajeda nihilizem, ljudje se utapljajo v resničnostnih šovih in konspirologiji, bifejska mentaliteta, ki bi vse pobila, zaprla ali izgnala, pa plapola kot Trumpova pričeska.

Bi radi videli učinke neoliberalnih politik? Potem si poglejte, koga so izvolili v Ameriki. Bolj ko sledimo neoliberalnim politikam, bolj sledimo Ameriki. Bolj ko sledimo Ameriki, bolj jo imitiramo. In bolj ko jo imitiramo, prej lahko iz trebuha slovenskega neoliberalizma pade to, kar je padlo v Ameriki. Le da se to tu pri nas, v Sloveniji in Evropi, ne bi zgodilo prvič.

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Trump je taka pošast. Ni kaj, zagotovo bi preživel 11. september, vprašanje pa je, ali bo preživel sebe.

Toda v bifeju so dali vsi hkrati za rundo.