Marko Milosavljević

»Facebook je grožnja demokraciji«

Ko se je od nekod pojavil Facebook, je bilo to orodje nekaj novega, omogočalo je izmenjavo informaciji, fotografij, posnetkov, nastala so prijateljska omrežja, povezave, Facebook je med seboj povezal ljudi. Hkrati je nezdržno rasel, se krepil, njegov doseg je presegel milijarde uporabnikov. Danes je Facebook enako velik kot Google, za mnoge ljudi pomeni internet, njegova moč je neizmerljiva. Facebooka nihče zares ne nadzira, ne uporabniki ne države. Po zmagi Donalda Trumpa, po zmagi populistično-brutalne govorice, prepojene z lažmi in stereotipi, se je v svetu, kjer resnica nima več nikakršne teže, postavilo vprašanje, kakšna je pravzaprav vloga Facebooka, kako kroji sedanjost, prihodnost, kdo ga lahko omeji. Facebook je postal prevelik, da bi ga lahko ignorirali.

Ali na fakulteti pri predmetu Novinarsko sporočanje poučujete zakonitosti Facebooka?

Facebook je zelo širok pojem, ki zadeva različne vidike, zato je potrebna širša analiza. Delno se z analizo delovanja Facebooka ukvarjamo pri predmetu Spletno novinarstvo, delno se z njegovim položajem in regulacijskimi vidiki ukvarjamo pri predmetu Medijska regulacija, kjer imamo poseben sklop o regulaciji novih družbenih medijev, posvečamo se položaju in vlogi brskalnikov, pravici do pozabe, vprašanjem (samo)regulacije Facebooka in Twitterja. Pri Facebooku gre namreč za internetno platformo, ki ima bistveno preveliko moč in vlogo, da bi jo prepustili samoregulaciji.

Na Facebooku vedno večji del populacije, če ne že večinski, dobi informacije. A težko bi rekli, da je medij, recimo raje, da gre za neregulirani »sluz«, ki se širi, raste brez nadzora in vidnih zakonitosti.

Vsaka tehnologija prinaša s seboj dvojnost: prinaša priložnosti in hkrati grožnje. Spomnimo se zgodb iz časov antične Grčije, časa, ko je Sokrat opozarjal na stare egipčanske zgodbe, da iznajdba pisave morda omogoča razvoj, morda pa povečuje lenobo in pozabo. Nekaj podobnega se dogaja danes v razpravah o Googlu, kjer nekatere raziskave kažejo, da uporabniki tudi zaradi Googla ne uporabljajo več možganov in spomina, ker se zanašajo na brskalnike. Ali je Facebook medij ali ni, je relativno vprašanje. V znanstvenih in strokovnih krogih so o tem različna mnenja, ki pa se v zadnjem času zaradi moči, vpliva, a tudi načina delovanja vedno bolj nagibajo v smer primerjav z mediji. Maja smo imeli razpravo pri evropski komisiji, ki jo je organiziral London School of Economics, in govorili smo predvsem o tem, da bi morali vidiki regulacije, ki zadevajo medije, pokrivati tudi družbene medije, ko gre za vprašanja koncentracije, zavajanja uporabnikov, zaščite mladoletnikov. To se bo do določene mere zgodilo tudi pri novi direktivi o avdiovizualnih storitvah.

Kaj to pomeni?

Facebook nenehno poudarja, da ni medij, in sicer zato, ker da ne ustvarja vsebin. Zato naj zanj ne bi veljala pravila, zakonske določbe, kot veljajo za medije. Facebook seveda ima vrsto ključnih značilnosti medijev: ima množičen doseg, ima določeno frekvenco pojavljanja, velik del uporabnikov na Facebooku ne išče ali objavlja le slik mačk in otrok, pač pa tudi družbeno relevantne informacije, vedno več je neposrednih povezav s samimi mediji in drugih možnosti (Facebook Live, Instant Articles). Glede zaščite uporabnikov pred potencialnimi zlorabami so to ključni vidiki, zakaj so določena pravila nujna, tudi ko gre za Facebook. To, da Facebook ni neposreden ustvarjalec novic, samo po sebi ni pomembno. Tudi kabelski programi pogosto niso ustvarjalci medijskih vsebin, so ’le’ posredniki, a so vseeno opredeljeni kot mediji. Ustvarjanje posebnih medijskih vsebin ne definira medijev, pomembneje je vprašanje – posebej te dni –, ali ima ta internetna platforma prepoznavno uredniško politiko.

Facebook na eni strani prodaja oglaševalski prostor, češ da pomembno vpliva na mnenje ljudi. Ko gre za politični vpliv, pa trdi, da nima nikakršnega vpliva. To ne gre skupaj.

Temeljna razlika med mediji in Facebookom je vseeno vprašanje odgovornosti. Če klasični medij piše o nekem politiku, ga lahko ta toži, medij, novinarja, odgovornega urednika. Vsak  dan se na Facebooku pojavljajo neresnične informacije, a zanje nihče ne odgovarja, ne izvorni vir teh informacij, ker se težko izsledi, ne tisti, ki jih širijo, ne medijska platforma, kjer so.

Po izvolitvi Donalda Trupa je veliko razprav o krivdi medijev. Nekateri s prstom kažejo na klasične medije, drugi na družbene medije, kot je Facebook. Prvi naj bi bili na neki način premalo in hkrati preveč poročali o njem. Preveč, ker so ga na začetku obravnavali kot zanimivost, kot klovna, premalo, ker ga niso takoj resneje analizirali, njegove politične govorice in njegovega političnega programa. Na spletu se je recimo pokazalo, da so bile novice, ki so v naslovih in fotografijah omenjale Bernieja Sandersa, manj klikane, kot če se je novica pojavila skupaj z imenom Donalda Trumpa. Klasični mediji so torej s Trumpom živeli v čudni simbiozi, ker so imeli od njega neposredno ekonomsko korist zaradi večjega obiska ali gledanosti. Hkrati svoje nadzorne funkcije, psa čuvaja, niso dosledno opravili, posebej ne v prvem delu kampanje. New York Times se je že opravičil svojim bralcem in obljubil, da bo poročal bolj poglobljeno – čeprav ostaja vprašanje, zakaj bi mu zdaj bolj zaupali.

Kaj pa Facebook?

Facebook na eni strani – zelo uspešno – prodaja oglaševalski prostor, češ da pomembno vpliva na mnenje ljudi. Ko gre za politični vpliv, pa nenadoma trdi, da nima nikakršnega vpliva. To ne gre skupaj. Potem mora isto logiko – da v resnici nima nikakršnega vpliva – sprejeti tudi, ko gre za vprašanje neoglaševalskih vsebin. In s tem moraš zanje sprejeti neko odgovornost. Danes je hkrati tudi jasno, da ima Facebook vendarle določeno uredniško politiko in da to izvajajo ne samo algoritmi, ampak tudi ljudje. In seveda – tudi algoritem določijo ljudje. Tako da je razvrščanje vsebin znotraj Facebooka izrazita posledica človeških odločitev in meril, torej uredniškega odločanja, čemu bo Facebook dal prednost in čemu manj ali nič. Obstajajo tudi »cenzorji«; »content selection« večinoma poteka nekje na Filipinih, kjer imajo cele hangarje, v katerih ljudje pregledujejo vsebine in jih včasih brišejo. To so običajno slabo plačana delovna mesta, posameznike najemajo globalne novomedijske strukture, oni pa potem filtrirajo vsebine, ki so prepovedane glede na interna pravila: terorizem, nasilje, goloto, pedofilijo, kriminal. Ti ljudje so torej nekakšni uredniki. In potem so še ljudje, ki na Facebooku sprejemajo nekatere odločitve glede vsebin, ki so bolj relevantne, bolj zanimive, včasih tudi bolj kvalitetne, in ti ljudje – četudi jih Facebook ne imenuje tako – niso nič drugega kot uredniki. Nevtralnega delovanja družbenih omrežij pač ni. Vse je stvar človeških odločitev – in subjektivnosti.

Facebook motijo gole ženske prsi, ne motijo pa ga izmišljene zgodbe, denimo o tem, da naj bi bil »s preiskavo zoper Hillary Clinton povezani agent FBI najden mrtev«. Izmišljena novica, ki so si jo Trumpovi privrženci delili na Facebooku, je bila objavljena v neobstoječem mediju.

Lažne medijske vsebine, lažni mediji, lažni sedemnajstletni lastniki teh medijskih domen, falzifikati, ki so krožili v času predvolilne kampanje, za vse to je bilo Facebooku – in drugim družbenim medijem – v času ameriških volitev resnično vseeno. Pri Facebooku so celo priznali, da so v času kampanje pri vprašanju sovražnega govora, ki ga je uporabljal Trump, takšne Trumpove izjave namenoma pustili nedotaknjene, saj naj bi bil Trump preveč vpliven človek, in si niso upali brisati njegovih izjav. Facebook ima torej dvojna merila, če navadni državljan širi sovražni govor, mu lahko ukinejo internetni profil, če to počne vplivnež, kakršen je kandidat za predsednika ZDA ali milijarder, zanj veljajo druga merila.

Bolj ko je informacija nenavadna, neobičajna, bolj se deli. Za tehnologijo, ki je začela iz izhodišča ocenjevanja deklet, je to logično, problem pa postane, da so takšne internetne platforme postale osrednje izhodišče za razumevanje sveta.

Dodatna težava je tudi način uporabe družbenih omrežij. Velika večina uporabnikov objave zgolj preleti, naslov je pomembnejši od vsebine, ki je pod njim, pomembnejši od vira, avtorja. Naslovi, ki privlačijo, ki proizvajajo vedno nove klike, imajo večji doseg. Hkrati vedno več ljudi Facebook uporablja prek mobilnih naprav, telefonov, tablic, kjer je branje manj poglobljeno. To se ni pokazalo samo pri goljufivih straneh, podobno je bilo pri humorističnih ali satiričnih straneh, kot so The Onion, na Hrvaškem recimo News Bar ali Njuz v Srbiji. Po Facebooku je denimo zaokrožila informacija, da je Trump googlal pojem Obamacare. Šlo je za šalo, v humoristični rubriki The Borowitz Report jo je objavil New Yorker, a nekateri niso prepoznali konteksta objave in so jo razumeli kot resnično.

Se strinjate s tezo, da je Facebook spremenil izid volitev v ZDA?

Strinjam se, da je pomembno vplival na rezultat, ali ga je res spremenil ali ne, bodo pokazale natančnejše analize. Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg se sicer že otepa odgovornosti. Gre za standardni pristop, podobno počne tudi Google in drugi, nihče si ne želi odgovornosti za svojo vlogo, hkrati pa bi vsa ta tehnološka podjetja imela čim več privilegijev. Ena od težav, ki je vedno izrazitejša, so tako imenovani filtrirni mehurčki ali prostori odmevov (filter bubble in echo chambers). Na družbenih omrežjih se najpogosteje družimo s podobnimi posamezniki, s podobnimi pogledi in prepričanji. Zato nimamo pravega občutka, kaj se dogaja zunaj našega kroga. To je tudi glavni problem personalizacije medijev na internetu: ko odprete spletno stran Financial Timesa, pogosto ne vidite enake spletne strani, kot jo vidi vaš znanec, posebej če uporabljate personalizirane storitve, kot je MyFT – vi na prvem mestu najdete informacije o zunanji politiki, on, ker ima drugačen interes, pa recimo o kulturi. Ne smemo pozabiti tudi na Twitter, ki je bil medij izbire za Donalda Trumpa. On je svoje misli objavljal ob katerikoli uri, na kakršenkoli že način, kar je poudarjalo vtis, da je pristen. Da za njim ne stojijo PR-službe, svetovalci, strategi. Očitno je to nekemu krogu ljudi ustrezalo. V reviji The Atlantic je James Parker v eseju Trumpovo »iskrenost« primerjal s pankerji: vsi so namreč vedeli, da je to, kar počne Trump, nepravilno, brutalno, pogosto grdo, ampak tudi pri panku je bilo podobno – tehnična brezhibnost ni bila ključnega pomena. Najpomembnejši sta bili pristna jeza in energija.

Vse, kar predstavlja Donald Trump, je čisto nasprotje panka.

Jasno, Johnny Rotten in Joe Strummer sta imela popolnoma drugačna izhodišča, podobnost je le v tem, da je Trump nekaj počel neprečiščeno, nepopolno, »nepravilno«, in nekateri ljudje so v tem videli energijo, pristnost, nezadovoljstvo – podobno kot pri panku, a s popolnoma drugimi konotacijami in rezultati.

Velika večina klasičnih ameriških medijev je podprla Hillary Clinton, nekateri s stisnjenimi ustnicami, drugi ne. Vsi so bili neuspešni. Kakšna je njihova moč?

Njihova moč je vedno bolj omejena in ta trend bo še naraščal. Enako je v Sloveniji. Pri nas je ministrstvo za kulturo te dni pripravilo nacionalno medijsko strategijo, v kateri je bistveno premalo prostora namenjeno vlogi in moči digitalnih družbenih medijev. Zakaj je to pomembno? V Sloveniji se bo lahko že v nekaj letih zgodilo, da bodo imeli splošni nacionalni dnevniki le še 10.000 izvodov naklade, revije nekaj tisoč, hkrati pa v Sloveniji obstajajo posamezniki, ki imajo že danes nekajkrat več sledilcev na različnih družbenih omrežjih. Morda je ekonomska moč še vedno na strani teh klasičnih medijev, a družbeni vpliv, tisto, kar naj bi bila ena ključnih značilnosti tradicionalnih medijev, se seli drugam, k novim akterjem.

Ne nujno novim. Če velja klasična definicija, da naj bi bili novinarji nadzorniki oblasti, se politiki temu nadzoru lahko hitro izognejo, če odprejo svoj Twitter profil ali Facebook stran. Ali kot je lepo dejal Janez Janša: »Socialna omrežja oz. internet in vse tisto, kar je mogoče ljudem sporočati prek tega omrežja, v veliki meri nevtralizira to manipulativno učinkovitost klasičnih medijev.«

Spet pridemo do dvojnosti. Svobodno širjenje informacij samo po sebi ni slabo, spomnimo se arabske pomladi in drugih razmer in držav, kjer so – le – družbena omrežja omogočala kritiko oblasti, saj so bili klasični mediji nadzirani in omejujoči glede svobode izražanja. Strinjam pa se, da je nekako perverzno, kadar se novih medijev oprimejo tisti, ki imajo že zdaj največ bodisi ekonomske bodisi politične moči. V takšnih primerih pa tudi novi mediji le še krepijo asimetričnost vpliva – in potencialno omogočajo še večjo koncentracijo moči. Zato gre za priložnosti po eni strani, a vedno večje nevarnosti po drugi.

Ne samo perverzno, ampak zelo nevarno, o tem sem resnično prepričan. Ker politika ne pristaja na kritiko klasičnih medijev, si raje ustanovi sebi podložen medij ali internetni profil. Kot znova pravi Janša, v tem »sovražnem svetu režimskih medijev« uporabijo internet za širjenje lastnega pogleda na svet. Mediji niso več potrebni. Pot do oblasti je odprta.

To se ne dogaja samo v Sloveniji, Donald Trump je govoril o tem, da bo v primeru poraza ustanovil lastno medijsko hišo, zdaj pa je med svoje svetovalce povabil Stephena Bannona, ki je prej delal pri Breitbart News, skrajnem konservativnem in rasističnem medijskem portalu. Mediji so po vsem svetu osrednje orodje politične moči, pri čemer celo vprašanje transparentnega lastništva postaja sekundarnega pomena, saj so glavni lastniki medijev velikokrat zgolj slamnati, velikokrat pa koncentracija poteka povsem odkrito, in nihče ne ukrepa. Tudi organi, ki bi to morali preprečevati.

V Sloveniji se bo lahko zgodilo, da bodo imeli nacionalni dnevniki le še 10.000 izvodov naklade, revije nekaj tisoč, hkrati pa so pri nas posamezniki, ki imajo že nekajkrat več sledilcev na različnih družbenih omrežjih.

Ali bi morali od Facebooka zahtevati občutek za družbeno odgovornost?

Ne samo občutek za družbeno odgovornost, gre za splošnejše, usodnejše vprašanje, kaj z njim sploh narediti. Facebook je platforma, ki odloča o umeščanju vsebin tisočih medijev in milijard posameznikov po vsem svetu. Odloča o mestu, odloča o brisanju, odloča o »hišnih« pravilih, brez kakršnegakoli demokratičnega nadzora in pogosto ob nejasnih pravilih ali nekonsistentnem ali netransparentnem izvajanju teh pravil in postopkov. Takšne moči odločanja o tolikšnem številu akterjev in tudi samih medijev ni imel še nihče. Že pred leti smo se na konferenci v Helsinkih pogovarjali, kaj se bo zgodilo, če bi se na Facebooku objavila fotografija nekega umetniškega akta. Norvežan Tom Egeland je nato te dni objavil fotografijo opečene vietnamske deklice, ki beži pred napalmom, in zgodilo se je prav to: da jo je Facebook, čeprav gre za pomembno dokumentarno fotografijo, brez pomisleka izbrisal. In takšnih spornih primerov bo gotovo še veliko.

Zakaj se vsi bojijo golote, laži pa ne?

Facebook je globalna korporacija, ki ima ogromno uporabnikov v Aziji, Afriki, v državah, kjer imajo na goloto drugačen pogled kot v Evropi. V teh državah so najhitreje rastoči trgi. Če želijo ugoditi njihovemu okusu, ne sme biti nikjer nobene, niti najmanjše golote. Komuniciranje vseh nas na Zahodu je izpostavljeno pravilom podjetja, ki je stacionirano v Kaliforniji in ki zaradi tržnih interesov prilagaja ta pravila okusu milijarde uporabnikov iz načeloma bolj konservativnih okolij – ko gre recimo za goloto –, kot je evropsko okolje.

Problem je vedno kontekst informacije. Ta je za Facebook nepomemben. Ali kot so zapisali pri Voxu: »Facebook uporablja enaka merila kot poceni tabloid – ljudem ponuja najbolj senzacionalistične naslove ne glede na njihovo pomembnost, nepristranskost in resničnost.« Kako naj torej klasični mediji odgovorimo na ta izziv?

Ta bitka je v veliki meri že izgubljena. Rast oglaševalskih prihodkov Facebooka je tako velika, da je Financial Times pred dnevi opozoril vlagatelje, da se tovrstne visoke stopnje rasti ne morejo nadaljevati v neskončnost. Oglaševalski denar se danes globalno koncentrira pri Googlu in Facebooku, internetna podjetja pa na drugi strani svojih dobičkov ne vračajo v okolje, kjer so ga ustvarila, marsikatero izmed njih ne plačuje davkov, ne zanimajo jih lokalna delovna mesta, lokalna ustvarjalnost in podobno. Delno to motnjo omenja tudi medijska strategija, a tu bo potrebna širša akcija, vsaj na ravni EU.

Je Facebook grožnja demokraciji?

Seveda je, Facebook je grožnja demokraciji.

Zakaj? Svoboda izražanja, dostopnost do informacij ni bila nikoli tako lahka kot danes?

Facebook pr edstavlja pr ej ome nje no dvojnost: gotovo, da ponuja tudi priložnosti. Po drugi strani pa obstaja tudi določena grožnja, in sicer zato, ker so stvari na Facebooku izpostavljene zasebnim lastnikom in njihovim zasebnim odločitvam ter nizu nejasnih, nekonsistentnih in netransparentnih pravil in postopkov. Uporabniki sicer sprejmejo interna pravila, a jih nihče zares ne prebere – kot je dejal John Oliver, bi bil lahko med ta pravila uvrščen tudi celotni Mein Kampf, pa bi ga uporabniki vseeno sprejeli … Od medija pričakuješ transparentnost, odgovornost, zavezanost javnosti, Facebook pa pravila določa sam zase in jih uporablja tako, kot sam presodi ali želi. Sam odloča, ali je nekaj preveč golo, preveč provokativno, preveč nasilno … Ker pri tem odloča o milijardah uporabnikov in stotisočih medijev, je takšno odločanje potencialno nevarno in odprto za zlorabe. Poleg tega Facebook sodeluje z mnogimi državami pri njihovih zelo spornih politikah, recimo prepovedovanju določenih vsebin, cenzuriranju, brisanju. Ko je neki ugleden akademik iz ZDA, ameriški državljan, pisal o svojem pogledu na dogajanje v Kašmirju, je Facebook na zahtevo indijske vlade to razmišljanje izbrisal. To se lahko zgodi vsakomur od nas. Facebook je zasebno podjetje, ki gleda na interese delničarjev, ne pa na interes javnosti.

Industrija laži

V dobi Facebooka so lažne novice boljše od resničnih

Staš Zgonik

»Agenta FBI, povezanega z novo preiskavo Hillary Clinton, našli mrtvega,« oznanja naslov članka na spletni strani časnika Denver Guardian. Novica je izmišljena. In tudi medij je izmišljen. Na naslovu, na katerem naj bi imel poslovne prostore, je samo parkirišče. A generična podoba spletne strani je dovolj, da človeka zavede. Sploh če se vsebina ujema z njegovimi prepričanji in predsodki.

Novica je med podporniki Donalda Trumpa naletela na izjemen odziv, delili so jo tudi po stokrat na minuto. Tolikokrat, da je moral Denver Post, resen medij, s posebnim člankom razkrinkati prevaro. A dejansko resni mediji ne zmorejo več slediti in razkrinkavati vseh lažnih novic in celotnih medijskih spletnih strani, ki s pomočjo udarnih naslovov in Facebookovega algoritma bombardirajo bralce, še posebej tiste na skrajno desni strani ameriškega političnega spektra.

Stvar so šle že tako daleč, da so dobre lažne zgodbe postale dober vir zaslužka. Če vam namreč uspe na svojo lažno spletno stran, na kateri se prikazujejo Googlovi oglasi, privabiti dovolj veliko število uporabnikov, si lahko obetate lep zaslužek.

Motivacija za postavljanje lažnih spletnih strani je tako dvojna – politična in ekonomska. Lahko pa je tudi samo ekonomska. Kot je razkril spletni portal BuzzFeed, so najstniki iz makedonskega mesteca Veles v ameriških predsedniških volitvah odkrili zlato jamo. Ustanovili so vsaj 140 lažnih medijskih spletnih strani z imeni, kot so WorldPoliticus.com, USConservativeToday.com, USADailyPolitics.com, na njih pa pod senzacionalističnimi naslovi objavljali članke, ki so jih enostavno ukradli z drugih spletnih strani. In Američani so z veseljem klikali nanje. Nekatere strani so se lahko pohvalile z milijonom obiskov na mesec, njihovim lastnikom pa so prinesle po več tisoč dolarjev oglasnih prihodkov na mesec. Laži se prodajajo.