Saša Štucin, oblikovalka

Pred dobrimi petimi leti se je odpravila na študij v London, na tamkajšnji Royal College of Art, in tam je ostala. Zato, ker ji britanska prestolnica, kjer kar vrvi od kreativnosti, omogoča, da je v stiku z najrazličnejšimi inovacijami, da čuti utrip umetniškega dogajanja. Pa tudi zato, ker zadnji dve leti tam skupaj s svojim partnerjem Nicholasem Gardnerjem ustvarja pod imenom Soft Baroque. Njuna slovensko-avstralska naveza je v kratkem času ustvarila pravi »buzz«.

Sama skromno pravi, da gre zasluge za mednarodno odmevnost njunih projektov verjetno pripisati srečnemu naključju in ljudem, s katerimi je obkrožena. A vendar ne moremo mimo dejstva, da je umetniška platforma Artsy tandem lani uvrstila med pet mladih oblikovalskih studiev, na katere moramo biti pozorni. Od takrat se seznam galerij in umetniških sejmov, s katerimi sodelujeta, ne samo po Evropi, temveč tudi čez lužo, vztrajno veča.

Za Sašo Štucin bi lahko rekli, da sodi v nišo umetnikov, ki ustvarjajo na meji med umetnostjo in oblikovanjem. To pomeni, da objekti, ki jih proizvaja in za katere se zanimajo galerije in zasebnimi zbiratelji, niso zgolj umetnine, temveč imajo tudi uporabno vrednost. In ker je duhovita in igriva, nas z njimi ne nagovarja le po likovni plati, temveč želi, da se jih tudi dotaknemo, jih povonjamo, začutimo na vse možne načine. Zanima pa jo tudi sprevračanje vnaprej določenega namena in uporabe posameznih objektov.

Odlična zmes vseh teh prvin je njeno ogledalo Lenticularis. Če je tradicionalno ogledalo zamišljeno tako, da se v njem jasno vidiš, njeno pogled zamegljuje. Para, ki puha iz njega, tvori nekakšen polimorfen oblak, ki je hkrati odišavljen, in ko stojimo pred njim, bolj kot naša podoba v ospredje prihaja vonj, s katerim nas je prepojilo ogledalo. Umetnina tako odgovarja na še eno vprašanje – vprašanje samopodobe, ki je v digitalni eri, obsedeni s selfiji, še kako dobrodošlo.

Ne, njena dela niso običajni pohištveni kosi. Kot kažejo odzivi tistih, ki jih imajo doma, so pravzaprav nekakšni hišni ljubljenčki, tudi zato, ker so do neke mere interaktivni. Vzemimo recimo njeno mizo z dolgim imenom I will love you forever if you bring desert to my living room. Gre za povsem preprosto mizo z aluminijastim okvirjem in peskom, nasutim v raznobarvnih plasteh, pa vendar kar kliče po tem, da bi bose noge zakopali v puščavski pesek. Delček puščave v našem domovanju nam ne ponudi le taktilne izkušnje, temveč ob ustvarjanju vzorcev v pesku tudi neko mero kreativnosti.

Serija pohištvenih kosov Surface Service, ki jo med drugim sestavljajo omarni stolp, mizica in okvirjena draperija, pa nas zapeljuje z iluzionizmom. Za osnovo jim služijo granit, furnir in OSB-plošče, »prestižne« teksture, kot je marmor, pa so skenirane in odtisnjene na svilo. Kombinacija materialov in tekstur tako ustvarja učinek optične iluzije. Pri valovitih, svilnatih draperijah, ne da bi ji otipali, namreč težko ocenimo, ali so pravzaprav trdi kosi ali »le« blago.

Razumljivo je, da kot ustvarjalka tridimenzionalnih objektov razmišlja o materialnem. Veliko pa premišljuje tudi, kako so razkošni materiali sčasoma postali gola dekoracija. Kako izgubljajo vrednost. In kako slepi smo za njihovo prepoznavo, tudi zaradi produkcije, ki je pač takšna, da nam onemogoča videti stvari takšne, kot v resnici so. Zato je, ko so jo povabili na umetniški sejem v Baslu, priložnost izkoristila za kritiko razstavljalskega sveta, v katerem se je znašla. V katerem je preobilje razkošnih materialov le zato, ker s seboj nosijo določen status. O tem govori serija Surface Service.

Je ustvarjalka, ki vedno starta z idejo in šele potem išče primeren medij za izvedbo. A prepričana je, da moraš biti pri vsem, česar se lotiš, tudi dobro obrtniško podkovan. Prav zato se recimo nima za fotografinjo, čeprav veliko fotografira. Svoje fotozgodbe redno objavlja v francoski art in modni reviji Purple Magazine, modne editoriale pa objavlja v britanski modni reviji Pop Magazin, ki izhaja dvakrat na leto. Obenem je tudi področna urednica te revije. Vsekakor ji je pri uporabi fotografije treba priznati inovativnost. Vendar, kot pravi sama, kamero uporablja bolj za zapisovanje idej in beleženje tega, kar se ji dogaja. Torej kot medij in ne izrazno sredstvo.

Samo sebe že od nekdaj vidi v oblakih. Navsezadnje je kot mula razmišljala, da bi postala stevardesa. No, tudi zaradi »hudih« uniform, ki so jih nosile uslužbenke na letalih. Vendar se je že kmalu pokazala njena umetniška žilica in tako se je že kot srednješolka na ljubljanski oblikovni šoli zapisala umetnosti, ki ji dopušča, da sanjari. Prav potrebuje sanjarjenje, prostor, kjer razvija svoje utopije. »Vedno sem malo nad tlemi. Kajti bolj, ko sem v ekstazi, bolj so mi stvari jasne,« priznava. Naj nad tlemi torej lebdi še dolgo.

Prihodnje leto pa se ji vseeno obeta tudi vsaj en pristanek na domačih tleh. Na Bienalu oblikovanja bo dela tandema Soft Baroque končno spoznala tudi Slovenija.