Se gremo zdaj lahko novinarstvo?

Kako so v Tarči odkrili, da bolj kot hujskanje proti splavu potrebujemo EkstraVisor

Prejšnji četrtek smo dočakali več mesecev nastajajočo Tarčo o nabavi medicinske opreme, ki je sicer nadaljevala že načete zgodbe drugih, a hkrati prvič sistematično, s podatki in primerjavami, predstavila razsežnost preplačevanja opreme in zdravil v zdravstvu. Mega projekt, zaradi katerega je Lidija Hren postala ime tedna na Valu 202, je seveda dobrodošel in nujen, a težava je v tem, da ga sploh obravnavamo kot izjemen novinarski dogodek.

To, kar je ekipa na nacionalki počela mesece, je namreč njihovo delo. Morda skoraj dveurna oddaja res ni bila videti kot nekaj, za kar bi bilo treba porabiti osem mesecev, a vendarle je bilo treba potovati na Finsko in Švedsko. Tokratna Tarča ni bila presežek, bila je zgolj nekaj, kar bi moral biti standard.

Delovanje javne televizije mora biti v interesu javnosti, Tarča pa bi se morala, še posebej po oddaji o splavu, še za marsikaj odkupiti. Morda ji bo z rednim spremljanjem zdravstva to uspelo, a osnovni problem bo verjetno ostal. Prekarizacija novinarstva in novi načini poročanja vodijo v instantne zgodbe in odzive. Namesto, da bi v oddajah kot je Tarča raziskovali žgoče teme, se raje odzivajo na provokacije v državnem zboru, ali pa na provokacije cerkve.

Novinarji in novinarke se, da bi dosegli normo ali zaslužili za preživetje, lotevajo benignih tem, epizod, ki jih lahko pripravijo v enem dnevu. Tematskega pokrivanja problematike je vedno manj, s čimer pa »problemi« postanejo izredni odkloni, ne pa izkoriščanje, ki je vgrajeno v sistem. Tako smo leta in leta v Tedniku spremljali posamezne zgodbe ljudi, ki živijo pod pragom revščine, za njih donirali prek kratkih sporočil in zbirali zamaške, ne da bi se vmes ustavili in zahtevali, da se problem revščine rešuje tam, kjer je nastal.

Priznamo, Tednik smo spet začeli bolj redno spremljati, ko ga je začela voditi Jelena Aščić, in če odmislimo, da ima oddaja še vedno istega urednika, ki v prispevkih v oddaji predstavlja svoja narodno-zabavna besedila, Tednik vsaj nakazuje, da se komu svita. Ko vsi poročajo o zdravniški stavki in plačah zdravnic in zdravnikov, v Tedniku predstavijo plače medicinskih sester, kuharic in reševalcev, ljudi, katerih revščina je uzakonjena s sistemom javnih plač, ljudi, ki včasih ne prilezejo niti do minimalne plače.

Nadaljevali so s prekarnimi zaposlitvami in podatkom, da je v Sloveniji tri četrtine mladih v prekarnih delovnih razmerjih, in z jasnim pozivom k skupnemu boju za pravice tistih, ki nimajo niti tega privilegija, da bi jih izkoriščali za manj kot minimalno plačo v rednem delovnem razmerju z neplačanimi nadurami.

Zato, če parafraziramo Erika Breclja iz Tarče, ki je poziv sicer naslovil na drugo institucijo: zaposlite študente in študentke, ki so vam pri Tarči pomagali pri zbiranju in analizi podatkov. Ali drugače: zaposlite svoje prekarce in prekarke in se nehajte pretvarjati, da je hujskanje proti ženskam, ki se odločijo za splav, novinarstvo, raziskovanje preplačane medicinske opreme pa izreden medijski spektakel.