Jure Trampuš

 |  Mladina 47  |  Kultura

Samoumevni svet

O svetu, ki se je iztiril, o moči, ki ga lahko uravna

Miha Blažič – N’toko

Miha Blažič – N’toko
© Uroš Abram

Nekoč je Jurij Gustinčič, pokojni starosta slovenskih novinarjev, človek, ki ga je bilo veselje poslušati in še bolj brati, v kolumni za Mladino pisal, da morajo biti novinarji vedno skeptiki, skepsa je nekaj zdravega, dvom je temeljni kamen novinarskega pogleda, a vse do tedaj, dokler ne pripelje do patološkega zavračanja, deformacije. Skepsa je seveda nekaj drugega kot cinizem. Ciničen je lahko vsak, za cinizem ne potrebuješ informacij, celo smisla za humor ne, za cinizem potrebuješ le vehementno samozadostnost, prepričanje, da ti je vse jasno in da o vsem vse veš.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Trampuš

 |  Mladina 47  |  Kultura

Miha Blažič – N’toko

Miha Blažič – N’toko
© Uroš Abram

Nekoč je Jurij Gustinčič, pokojni starosta slovenskih novinarjev, človek, ki ga je bilo veselje poslušati in še bolj brati, v kolumni za Mladino pisal, da morajo biti novinarji vedno skeptiki, skepsa je nekaj zdravega, dvom je temeljni kamen novinarskega pogleda, a vse do tedaj, dokler ne pripelje do patološkega zavračanja, deformacije. Skepsa je seveda nekaj drugega kot cinizem. Ciničen je lahko vsak, za cinizem ne potrebuješ informacij, celo smisla za humor ne, za cinizem potrebuješ le vehementno samozadostnost, prepričanje, da ti je vse jasno in da o vsem vse veš.

Takšen cinični mazohizem moti tudi Miho Blažiča - N’toka, hiphoperja, reperja, blogerja, kolumnista, jeznega opazovalca samoumevnosti sveta, aktivista, ki zase pravi, da je zgolj navaden državljan in nič več. »Ob vsaki, še tako majhni nevšečnosti v tisku, na TV-ju, na spletu ali v živo ne sme manjkati opomba: to je mogoče samo v Sloveniji! Premalo odprtih okenc v banki? Samo v Sloveniji! Koncert se je začel 30 minut po napovedani uri? Samo v Sloveniji! Elektrika se je spet podražila? Samo v Sloveniji. Policaji so kreteni? Samo v Slovenij! Korupcija? Samo v Sloveniji!« je zapisal v eni izmed v Mladini objavljenih kolumn. Te so zdaj predelane, spremenjene, preoblikovane, obogatene z novimi pogledi, drugačno strukturo, kombinirane z zapisi iz bloga, opremljene s fotografsko-kolažnimi ilustracijami Uroša Abrama in objavljene v N’tokovem knjižnem prvencu Samoumevni svet. Ta se bere kot celota, s poglavji o kapitalizmu, razrednem boju, domišljiji, identitetah, novem in starem svetu, generacijah, ki same sebe dojemajo zgolj kot potrošnike ali prodajalce, s poglavjem o revoluciji, kolektivnem nezadovoljstvu s svetom in našim pogledom nanj.

Obstajajo pasti, porušena razmerja se lahko hitro napačno sestavijo. Ni dovolj, da se o revoluciji poje in piše, o njej je treba razmišljati. »Šovinistični nacionalizem je postal to, kar je bil nekoč pank,« je denimo N’toko opozoril v tekstu, ki je nastal pred zmago Donalda Trumpa. Nacionalizem je postal »radikalno nasprotovanje družbenim normam in institucijam«. Ideje o svobodi, enakosti, bratstvu, libertarni družbi solidarnosti izginjajo, kapitalizem in z njim neposredno povezani potrošniški individualizem pa ne ponujata več pravega odgovora na napetosti v družbi. Ena pot je avtoritarizem, politika izključevanja in nadvlade. Druga pot, tako N’toko, pa je »zavest upora in razredne solidarnosti. V tej zavesti leži naše upanje«, za zmago na trgu idej, za nemisijonarsko interpretacijo prihodnosti.

N’toko ni navaden glasbenik ali pisec, ki bi v slogu Marka Crnkoviča serijsko produciral kolumne za vsakodnevno rabo. Je jezen, a pronicljiv, neposreden, a hkrati utopičnorealističen. Boj zoper izkoriščanje, zoper nepravičnost in za enakost se namreč ne bije na polju globalnega demona, trdi v knjigi in ima znova prav. »V resnici je naša bitka doma. Je bitka proti vsem neenakostim, ki jih doživljamo na lastnem pragu. Kajti za vsako obliko svetovnega izkoriščanja morajo najprej obstajati lokalne podrejenosti, občutki nemoči in kriza identitete.« N’tokova najbolj brana Mladinina kolumna nosi naslov Pičke. Govori o idiotskih pogledih na feminizem, o tem, da je poslušati moške, ki komentirajo dejavnost feministk, podobno kot gledati psa, ki se povalja po lastnem dreku in nato pride k vam, da ga pobožate. Njegova najbolj poslušana pesem na YouTubu je Zig Zig, v njej pa poje o vsakodnevnem nacizmu, grožnjah, tišini, Ikei, udobju, skinih, palčkih na dvorišču, ograjenih vrtovih in ograjenih glavah. O redu in miru. Komad Zig Zig je nastal pred šestimi leti. Vsako leto postaja bolj samoumeven. Zadušljivo je živeti v postresničnem svetu, še težje opazovati, kako se v gmoto nevarnega zla preoblikuje okolje, v katerem si odraščal. Iz fatalizma raste uravnoteženost. Iz lenobe radikalna sredina.

Na drugi stani je radovednost, na drugi strani je drznost, na drugi strani je upor. Na drugi strani je tudi N’toko, pa čeprav N’toko – ne obstaja. 

Knjiga: Samoumevni svet

Avtor: Miha Blažič - N’toko

Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016, 160 strani, 24,94 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.