Alternativni svet Donalda Trumpa

Donald Trump se je prejšnji teden na sodišču v San Diegu poravnal s študenti svoje propadle univerze, Trump University, za katero se je izkazalo, da je bila le navaden blef, le še ena lupina, ki jo je opremil s svojim amazing logom. Pred volitvami je vztrajno ponavljal, da se z njimi ne bo nikoli poravnal. Nikoli! In zakaj ne? Ker vedno zmaga. In ker ima – kot vedno – prav.

Pa je imel prav? Na drugi strani je bilo 6000 študentov, ki so trdili, da jih je nategnil, prevaral, opetnajstil. Se lahko toliko ljudi moti? Očitno ne. Trump se je z njimi poravnal – izplačal jim bo 25 milijonov dolarjev. Za vsak primer: če bi sodnik Gonzalo Curiel, ki ga je Trump med predvolilno kampanjo razglasil za »Mehičana« (taki pa mu ne morejo soditi!), tožbo spustil naprej, pred poroto, bi lahko odškodnina znašala bistveno več, recimo 350 milijonov. Toda Trump vztraja, da je zmagal in da se je poravnal za dobro Američanov – če bi moral v času predsednikovanja hoditi na sodišče in dokazovati svojo nedolžnost, bi predsedniški posli trpeli, s tem pa bi trpela tudi Amerika. Raje je dal 25 milijonov, kot pa da bi Amerika trpela. Raje je sam prikrajšan, kot pa da bi bila prikrajšana Amerika. Raje je žrtvoval sebe in svoje milijone, kot pa da bi žrtvoval Ameriko. Tej je naredil uslugo, ki pa je dejansko ni naredil. Dal ji je nekaj, česar ji dejansko ni dal. Kar je tako, kot bi rekel: Amerika, dolguješ mi 25 milijonov, a brez skrbi, računa ti ne bom izstavil – je že v redu!

Trump se ne bo prilagodil realnosti, ampak se bo realnost prilagodila njemu – se že prilagaja. Celo borza je poskočila.

Toda očitno bo Trump Američanom daroval še veliko denarja – na grbi ima »vsaj še 75 tožb«, pravi USA Today. Ni bilo ameriškega predsednika, ki bi v Belo hišo prišel s toliko tožbami. Še več: nepredstavljivo je bilo, da bi bil lahko predsedniški kandidat s toliko tožbami sploh izvoljiv. Vraga, človek s toliko tožbami še predsedniški kandidat ne bi mogel – niti smel – postati.

Tik pred poravnavo z opetnajstenimi študenti je sporočil, da predsedniške plače – 400 tisoč dolarjev – ne bo vzel. Denarja ne potrebuje. Dovolj ga ima. Naj ga dobijo tisti, ki ga nimajo. Ameriki je daroval 400 tisoč dolarjev. Toda spet ji je dal le nekaj, česar ji dejansko ni dal. V resnici se je odrekel nečemu, čemur se dejansko sploh ne more odreči. Ameriški predsednik dobi plačo samodejno – po protokolu. Dobi jo, pa četudi je noče. Ne more je zavrniti. Tako kot ne more zavrniti tajne službe, telesne straže. Trump se je torej predsedniški plači odrekel zato, ker je prekleto dobro vedel, da se ji ne more odreči. Toda Amerika mu zdaj dolguje 400 tisoč dolarjev. Brez skrbi, računa ne bo izstavil: Guys, je že v redu!

Ni se še dobro poravnal s »svojimi« študenti in zavrnil predsedniške plače, ko je že poslal dva mesijanska tvita. Prvi je šel takole: »Pravkar me je poklical prijatelj Bill Ford, predsednik Forda, in me obvestil, da tovarne iz Lincolna (Kentucky) ne bo preselil v Mehiko.« Drugi pa je šel takole: »Z Billom Fordom sem se trdo pogajal, da je tovarno pustil v Lincolnu (Kentucky). To sem dolgoval velikemu Kentuckyju, ker mi je na volitvah zaupal!« Prvi tvit je dobil 162.138 všečkov, drugi pa 114.050. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ni čudno: še preden je bil sploh inavguriran in še preden je prevzel predsedniški položaj, je že začel izpolnjevati predvolilne obljube, da ne bo pustil, da bi se tovarne in delovna mesta selili v Mehiko. Še preden se je sploh preselil v Belo hišo, je torej že rešil Ameriko. Težava je le v tem, da Ford tovarne iz Lincolna sploh ni nameraval preseliti v Mehiko. Toda Trump je ustvaril vtis, da je bil prav on ta, ki je preprečil selitev tovarne in delovnih mest v Mehiko. Zrihtal je nekaj, česar ni zrihtal. Še eno darilo, ki ga ni bilo. Toda Amerika mu zdaj dolguje milijarde. Brez skrbi, ne bo ji izstavil računa – hej, je že v redu!

Družinsko podjetje

Trump je torej Ameriki na hitro poklonil tri darila, ki dejansko ne obstajajo, toda Ameriko je s tem simbolno zadolžil. V zameno je dobil všečke. In dobil jih je tako, kot je dobival posojila – na lepe oči. Še huje: z darili, ki jih ni dal, je profitiral. Dobrodošli v Ameriki dveh realnosti! V eni živijo Američani, v drugi pa Trump in njegovi.

Ron Suskind je leta 2004 v reviji New York Times Magazine, nedeljskem dodatku New York Timesa, pisal, kako se je dve leti prej v Beli hiši pogovarjal z nekim visokim Bushevim svetovalcem (očitno s Karlom Rovom, alias »Bushevimi možgani«), in ta mu je »razkril«, da svet ne deluje več na podlagi razsvetljenskih načel, dejstev in realnosti. »Zdaj smo imperij – in ko delujemo, ustvarjamo svojo realnost. Medtem ko boste vi proučevali to realnost, tudi s pravnega vidika, če hočete, bomo mi že delovali naprej in ustvarjali nove realnosti, ki jih boste spet lahko proučevali. Tako bo to. Smo zgodovinski igralci – in vam, vsem vam, bo preostalo le proučevanje tega, kar počnemo.« Tudi Trump se ima za zgodovinskega igralca – uspelo mu je to, kar v Ameriki ni uspelo še nikomur. In ker je zgodovinski igralec, je upravičen do ustvarjanja svoje – in svojih – realnosti. Vsi drugi bodo le publika. Ali kot je po Trumpovi zmagi tvitnil Richard B. Spencer, belski nacionalist (»Karl Marx alternativne desnice«), ki med drugim predlaga »mirno etnično čiščenje« Amerike: »Zdaj smo mi establišment!« Ja, in vsi drugi bodo realnosti, ki jih bo ustvarjal Trump (realnosti tega establišmenta), le proučevali. Tako kot so pred volitvami proučevali njegove pretekle realnosti: njegove propadle posle, ki jih je razglašal za zmage, bankrote, ki jih je razglašal za uspehe, neplačevanje davkov, ki ga je prikazoval kot triumf, napihovanje svoje vrednosti (10 milijard), fiktivne posle, izstavljanje računov za neopravljeno delo, neplačevanje opravljenega dela, neodplačana bančna posojila. Časopis Washington Post pravi, da je leta 2007 med pričanjem v nekem sodnem primeru izrekel 30 laži. Takšni, kot je Trump, lahko padejo le iz alternativne realnosti, iz fikcije – nazadnje se je to zgodilo v Rothovem romanu Zarota proti Ameriki (2004), v katerem je leta 1940 Belo hišo osvojil pronacistični, antisemitski Charles Lindbergh, nacionalni junak, prvi človek, ki je preletel Atlantik. Rekorder – kot Trump.

S številnih koncev Amerike poročajo, da so Trumpovi jurišniki že v akciji – zastrašujejo, drezajo in napadajo nebelce. Ne potrebujejo rjavih srajc, da bi spominjali na mrak.

A po drugi strani: Trump je že vse življenje iluzionist. Na stavbe, ki jih financirajo in gradijo drugi, lepi le svoje ime. Tako kot na produkte, ki jih financirajo in ustvarjajo drugi. Svoje ime je prilepil na številne produkte in storitve, ki pa so izginili, ne da bi – včasih – sploh zares obstajali: Trump University, Trump Magazine, Trump Vodka, Trump Steaks, Trump Mortgage, Trump Water, Trump Winery.

Zdaj je svoje ime prilepil na Ameriko.

Ni čudno, da kandidate za kabinet sprejema v stolpnici, ki nosi njegovo ime (Trump Tower). Vsi mu hodijo poljubljat prstan. Ni čudno, da je tudi japonskega premiera Šinza Abeja sprejel v Trump Towerju. Malce mora promovirati svoje biznise. Da se bo lažje poravnal. Američanom bo vedno lahko rekel: Je že v redu – obdržite drobiž! In ni čudno, da je napovedal, da ne bo prav veliko delal in živel v Beli hiši, ker bo predsedniške posle raje opravljal kar v Trump Towerju – in verjetno drugih stavbah, ki nosijo njegovo ime, recimo v deluxe hotelu, ki ga je nedavno odprl nedaleč od Bele hiše. Navzkrižje interesov je njegovo srednje ime. Nepotizem je njegovo umetniško ime.

A vsaj ne morete reči, da v tem ni transparenten. Razlog več, da je na summit – na srečanje z Abejem – pripeljal tudi hčerko Ivanko in njenega moža, Jareda Kushnerja, ki bo, kot kaže, njegov uradni svetovalec. To, da je na srečanje z Abejem pripeljal tudi hčerko, ki bo vodila njegove biznise, je le še dodatno prispevalo k toplemu, domačnemu razpoloženju, ki greje Ameriko. We’re family! Trumpovi otroci niso bili izvoljeni. Pa kaj? To ne pomeni, da ne smejo vladati. Po drugi strani pa: kdo pravi, da njegovi otroci nimajo občutka, da so bili izvoljeni?

Zdaj so oni na oblasti – in plen si bodo delili.

Ja, vse muslimane naj bi registrirali. Tako kot so nekoč nacisti registrirali vse Jude. Najprej so jih registrirali, potem so jim odvzeli državljanske pravice – nazadnje so jih slekli.

Američani so se znebili Bushev in Clintonov, toda dobili so Trumpe, newyorško verzijo Kardashianov. Ivanka z očkom že tekmuje, kateri bo imel več twitterskih sledilcev. Verjetno že tudi tekmujeta, kateri od njiju bo na eBayu dražje prodal kozarec, iz katerega je pil 8. novembra.

Rekli so, da se bo Trump spremenil, če bo izvoljen. Da se bo unesel. Prilagodil. Da bo doživel preobrazbo. »Realnost ga bo prisilila, da se bo prilagodil,« je poetično dahnil Barack Obama. Kar je traparija: Trump, itak dolgoletni zvezdnik resničnostnega šova (The Apprentice), se prilagodi le realnosti, ki jo sam ustvari. A ne pozabite: da se bo Trump unesel in prilagodil, so rekli že tedaj, ko je pompozno – Mehičani so kriminalci, posiljevalci in morilci! – napovedal predsedniško kandidaturo in vstopil v predvolilni boj. Ni se prilagodil. Potem so rekli: zdaj, ko sta v bitki za Belo hišo ostala sama s Hillary Clinton, bo retoriko, s katero je rožljal le zato, da bi pritegnil pozornost, spremenil in se unesel, prilagodil! Ni se. Moral se bo, če hoče zmagati, so rekli. Zmagal je, ne da bi se prilagodil. Zakaj bi se zdaj prilagodil, če pa je zmagal prav zato, ker se ni prilagodil? In zakaj bi se odrekel pritegovanju pozornosti, če pa je pritegovanje pozornosti njegova edina politika – in če to z visoko profitno margino počne že vse življenje?

Belska bratovščina

Ravno nasprotno: Trump ni bil še nikoli dlje od prilagoditve. Poglejte le, koga vse je te dni imenoval v svoj kabinet. Ne, ni imenoval tistih, ki se ne strinjajo s tem, kar je govoril med predvolilno kampanjo, temveč prav one, ki se s tem, kar je govoril med predvolilno kampanjo, strinjajo. Za glavnega svetovalca in stratega je imenoval Steva Bannona, nekdanjega urednika histeričnega, konspirološkega, nativističnega spletnega portala Breitbart News, podpornika belskih nacionalistov, »alternativne desnice« (alt-right), belske bratovščine, ki nativizem napihuje v novo religijo, ki se za demokracijo ne meni in ki trdi, da je treba Ameriko vrniti belski večini. Ja: »Naredimo Ameriko spet veliko!« V nedeljo so se alt-rightisti zbrali na konferenci v Washingtonu, nedaleč od Bele hiše, kjer so se spraševali, »ali so Judje res ljudje«, pri tem pa skandirali Trumpovo ime in mu nacistično salutirali: »Hail, Trump!« Njihov koncept sovražnega govora se ujema s Trumpovim. Alternativna desnica – alternativna realnost.

Bannon, ki je pred leti obogatel s TV-serijo Seinfeld, je v prvem intervjuju, ki ga je dal po volitvah (in dal ga je – logično! – Hollywood Reporterju, časopisu za entertainment, fikcije in alternativne realnosti), rekel: »Dick Cheney, Darth Vader, Satan – to je Sila!« Če malce bolje pomislite, Bannon ne govori na pamet: republikanci imajo Belo hišo, večino imajo v obeh domovih kongresa, senatu in predstavniškem domu, večino bodo imeli na vrhovnem/ustavnem sodišču, imajo 33 guvernerjev, v 32 zveznih državah pa so na oblasti republikanske administracije. Prav res – Darth Vader! Vse, kar je bilo nemogoče, je zdaj mogoče.

Zato ne preseneča, da je Trump za pravosodnega ministra imenoval Jeffa Sessionsa, dolgoletnega alabamskega senatorja, ki so mu pred mnogimi leti – še v času Reaganove vladavine – očitali rasizem, tako da so potem njegovo imenovanje za zveznega sodnika zavrnili celo številni republikanci, kar je bila v dotedanji zgodovini velika redkost. Ker je iz Alabame, ki ima bogato rasistično tradicijo (sam se je šolal v rasno segregiranih šolah), je alergičen na državljanske pravice, saj mednje sodi tudi volilna pravica, ki jo lahko – na njegovo žalost – izkoriščajo črnci (prepričan je bil, da bodo črnci »ukradli« volitve). Nič manj alergičen pa ni na splav (zločin!), klinike, ki izvajajo splave (treba jim je vzeti denar!), geje (preveč pravic!), poroke istospolno usmerjenih (ne pride v poštev!), priseljence (ostro nasprotuje kakršnikoli reformi, ki bi ilegalnim priseljencem omogočila pot do državljanstva, češ da Ameriki ne morejo prispevati nič pomembnega, kot je rekel za priseljence iz Dominikanske republike) in ženske.

Navsezadnje, ko je v javnost prišel video, na katerem je Trump Bushevemu bratrancu razlagal, da lahko vsako žensko »zgrabiš za pičko«, če hočeš, je rekel, da se tako dejanje ne uvršča med spolne napade. Trump je torej za pravosodnega ministra imenoval človeka, ki ima rasno in spolno hendikepiran pogled na državljanske pravice, kar je kakopak sprto z realnostjo, toda očitno ga je imenoval prav zato – ker se pač strinja s tem, kar je sam govoril med predvolilno kampanjo. Sessions bo lahko uzakonil Trumpovo mantro, da je treba izgnati vse ilegalne priseljence (11 milijonov), in tudi Trumpovo mantro, da je treba ženske, ki splavijo, kaznovati.

Tak trumpovski yes-man je tudi Myron Ebell, ki ga je Trump imenoval v svoj tranzicijski team – kot svetovalca za okolje. Kar je precej noro: Ebell je namreč zanikovalec podnebnih sprememb. Kot pravi, za podnebne spremembe ni kriv človeški dejavnik – industrija, onesnaženje, korporativna malomarnost, dereguliranost. »Globalni konsenz o segrevanju planeta« ima za mit in prevaro. Toda Ebell se strinja s Trumpom, prav tako zanikovalcem podnebnih sprememb, ki je med predvolilno kampanjo oznanil, da so podnebne spremembe le »potegavščina«, in tvitnil: »Koncept globalnega segrevanja so si izmislili Kitajci, da bi ameriško industrijo naredili nekonkurenčno.« In seveda, tak trumpovski yes-man je Michael Flynn, upokojeni general, nekdanji direktor vojaške obveščevalne službe (Defense Intelligence Agency, alias DIA), ki ga je Trump imenoval za svetovalca za nacionalno varnost.

To je zelo visoka in strateško pomembna služba. Svetovalec za nacionalno varnost ima veliko prednost pred ministri: do ameriškega predsednika – do Zahodnega krila in Ovalne pisarne – ima stalen dostop. Flynn, ki je na Trumpovih predvolilnih shodih vneto skandiral »Zaprite jo!« ( jasno, Hillary) in ki se na Twitterju zelo rad brati z belskimi nacionalisti in nativističnimi konspirologi, jurišniki »alt-right«, velja za militantnega, strupenega islamofoba. Ne brez razloga: muslimane ima za nevarnost in zlo – kolektivno. »Strah pred muslimani je racionalen,« je tvitnil nedavno, kot da bi skušal dopolniti to, kar je rekel prej – da je islam »rak« in »politična ideologija«, ne pa veroizpoved. To, da je islamofob, je bil očitno kriterij za angažma, saj se njegova retorika odlično poda Trumpovi mantri, da bi bilo treba muslimanom prepovedati vstop v Ameriko.

Le koga bi lahko presenetilo, da je Kris Kobach, zloglasni kansaški državni sekretar, ki ga je Trump imenoval za svetovalca v tranzicijski team, sicer tihi kreator zamisli o gradnji neprebojnega zidu na ameriško-mehiški meji in stroge, represivne, zastraševalne, rasistične protiimigrantske zakonodaje, s katero je okužil – ali pa skušal okužiti – številne zvezne države (Arizona, Alabama, Pensilvanija, Kalifornija, Teksas, Misuri), že predlagal ustanovitev posebnega registra za muslimane, alias »registra za priseljence iz muslimanskih dežel«. Ja, vse muslimane naj bi registrirali. Tako kot so nekoč nacisti registrirali vse Jude. Najprej so jih registrirali, potem so jim odvzeli državljanske pravice – nazadnje so jih slekli.

Darth Vader vrača udarec

Nativisti in jurišniki alternativne desnice so takoj evforično prikimali, še več – za potencialni register so našli že tudi pravno podlago, češ da precedenčni primer že obstaja. Vsekakor – in ta precedenčni primer je tako mračen kot glas Dartha Vaderja. Kar je približno tako, kot če bi Nemci zdajle – v času begunske krize in velikega priseljevanja – rekli, da bodo register za muslimane izdelali po zgledu Hitlerjevega registra za Jude, precedenčnega primera pač.

Ko so Japonci leta 1941 napadli Pearl Harbor, je bila Amerika najprej šokirana, šokiranost pa je hitro prešla v divjo, nacionalistično, šovinistično histerijo, katere kolateralna škoda so bili Američani japonskega rodu. Vsi so bili prepričani, da se bodo Američani japonskega rodu solidarizirali z Japonsko. Kmalu so se začele širiti govorice, da jih je Japonska že rekrutirala za svoje špijone in da zato pomenijo hudo nevarnost. Vojni minister John DeWitt je oznanil: »Japonec je Japonec. Tudi če je ameriški državljan, je še vedno Japonec. Japoncev se moramo bati toliko časa, dokler ne bodo izbrisani z zemljevida.« Celo J. Edgar Hoover, vedno paranoidni direktor FBI-ja, je trdil, da Američani japonskega rodu ne ogrožajo nacionalne varnosti, toda predsednik Franklin Delano Roosevelt je 19. februarja 1942 pod hudimi pritiski javnosti in še hujšimi pritiski svojega kabineta izdal Izvršno povelje 9066, po katerem so okrog 120 tisoč Japoncev in Američanov japonskega rodu (Nisei) z zahodne obale – iz Kalifornije, Oregona, Washingtona in Arizone – deportirali v koncentracijska taborišča Tule Lake, Topaz, Manzanar, Heart Mountain, Granada, Gila River, Jerome in Rohwer, ki so jih postavili na indijanskem ozemlju (brez indijanskega soglasja), v puščavah in močvirjih, daleč od oči javnosti, in ki so jih uradno imenovali »vojna relokacijska taborišča«.

Vendar jih je tudi sam Roosevelt v nekem kongresnem govoru imenoval s pravim imenom – koncentracijska taborišča. Videti so bila kot koncentracijska taborišča: zložene barake, primitivna infrastruktura, bodeča žica, oboroženi stražarji na stolpih. Vsem tem »sovražnim« tujcem so – v slogu komunistov – zaplenili premoženje, vožnje z vlakom pa so – v slogu transportov v Sibirijo – trajale tudi po deset dni. Internirali so jih zato, ker se niso dovolj asimilirali, tako da bi lahko funkcionirali kot »notranji« sovražniki.

Lagerje so zaprli šele tik pred koncem vojne, med vojno pa se je interniranim Američanom japonskega rodu opravičil le Ralph Lawrence Carr, guverner Kolorada. Kar ga je stalo volitve. Amerika se jim je uradno opravičila šele leta 1988. Zadnji japonski interniranci – tisti iz teksaškega Crystal Cityja – so odšli šele leta 1948, tri leta po vojni. Toda imeli so srečo, da so bili v Ameriki, ne pa na Japonskem, kjer so Američani med zažigalnim in atomskim bombardiranjem Tokia, Hirošime in Nagasakija pobili več kot 200 tisoč ljudi.

In logično: s številnih koncev Amerike poročajo, da so Trumpovi jurišniki že v akciji – zastrašujejo, drezajo in napadajo nebelce. »Izgini v Afriko!« »Izgini v Mehiko!« »Izgini v Arabijo!« Ne potrebujejo rjavih srajc, da bi spominjali na mrak. »Donald Trump ni Adolf Hitler. Združene države niso weimarska Nemčija. Naše gospodarske težave niso niti približno tako hude kot v tedanji depresivni Nemčiji. Nihče v Trumpovi administraciji, celo niti Stephen Bannon, ne poziva h genocidu,« pravi Peter Dreier (Huffington Post), avtor knjige 100 največjih Američanov 20. stoletja, a dodaja: »Toda ukrepati moramo, kot da je Hitler.«

Trump ni bil še nikoli dlje od prilagoditve. V kabinet ni imenoval tistih, ki se ne strinjajo s tem, kar je govoril med predvolilno kampanjo, temveč prav one, ki se strinjajo.

Politika post-resnice

Kar je povsem realistično, če pomislite, da mediji in politiki njegovo početje že »sprejemajo«, da njegovemu početju že »dajejo priložnost«, da njegovo početje že razumejo kot »novo normalnost« in da njegove politične mantre – kombinacije konspirologije, populizma, neprebavljenega populizma in laži – že jemljejo kot nekaj legitimnega. Ameriških medijev na srečanje z Abejem ni spustil, tako da so morali potem poročati, kaj poročajo japonski mediji – objaviti so morali tudi japonske fotografije. V ponedeljek, ko ni priredil tiskovne konference, na kateri bi novinarjem povedal, kaj je novega, temveč jim je poslal kar svoj video (to je vse, kar so dobili), je sprejel tudi šefe največjih TV-mrež (ABC, NBC, CBS, CNN, FoxNews ipd.): ko jih je nahrulil, so ga vljudno vprašali, kako naj poročajo o njem, da bo sprejemljivo. Bolj ko se norčuje iz medijev, legitimnejši se jim zdi.

Ko so Mika Pencea, Trumpovega podpredsednika, na broadwajski predstavi Hamilton razmeroma spoštljivo izžvižgali (no, »z-buuu-jali«), so Trumpovi jurišniki takoj pozvali k bojkotu te predstave. Nemogoče: Hamilton je razprodan do konca Trumpovega mandata. Kar je približno tako, kot je s Trumpovo predsedniško plačo: Trump bo zavrnil nekaj, česar ne more zavrniti – Trumpovi jurišniki bodo bojkotirali nekaj, česar ni mogoče bojkotirati.

Trump pa je tvitnil, naj se igralski ansambel Hamiltona podpredsedniku Penceu takoj opraviči. Glej, no, kdo se oglaša! Če bi se Trump opravičil za vse, kar je rekel med predvolilno kampanjo, in vsem, ki jih je užalil, bi moral imeti tri mandate.

Ne da je Trump padel z neba. Politika je desetletja delala zanj. Trump je le mutacija politik, ki so zadnja desetletja delale vse, da bi se prelevile v korporativni brand, le mutacija politik, ki so politiko, kot pravi Andrew Calcutt (The Conversation), že davno prelevile v postpolitiko, politiko kontrafakta in »post-resnice«, le mutacija psevdopolitike, od katere je že davno ostal le PR, le mutacija politike, ki je politike napihovala v superjunaške zvezdnike, in le relativizacija politike, ki so jo relativizirali vsi ti naši »postmoderni« politiki, alias »liberalna demokracija«, ki je zdaj tako ogrožena, da se bori za golo preživetje, v Franciji in Britaniji, prav tako v Nemčiji in kmalu tudi v Sloveniji.

Ne, Trump se ne bo prilagodil realnosti, ampak se bo realnost prilagodila njemu – se že prilagaja. Celo borza je poskočila.

Trump bo vedno Trump. Prej bo Melania ameriška predsednica, kot pa bo Trump stopil iz Trumpa.

Trump je precedenčni primer – in vsak norec se bo lahko skliceval nanj.