Ne svetovni nazor, strokovna odličnost naj bo merilo

Pred časom je ustavni pravnik dr. Andraž Teršek zapisal, da zamenjavam na ustavnem sodišču morda ne gre pripisovati eksistenčnega pomena za obstoj države, vendar prav tako nikakor ne smemo zmanjševati pomena personalne sestave ustavnega sodišča za nadaljnji razvoj slovenske demokracije in pravne države. Da je družbeno in politično lahko zelo pomembno, kdo sedi na ustavnem sodišču, nas je zadnja leta z odločitvami, naklonjenimi politični desnici, vedno znova opominjala prav »generacija« ustavnih sodnikov, ki je bila izvoljena v času prve vlade Janeza Janše in zdaj odhaja.

Od oktobra 2007 do aprila 2008 so bili imenovani ustavne sodnice in sodniki, ki so naslednjih devet let, kolikor traja mandat na ustavnem sodišču, sestavljali konservativno jedro oziroma večino na njem. To so bili nekdanji soustanovitelj in poslanec Slovenskih krščanskih demokratov mag. Miroslav Mozetič, vrhovna sodnika Jan Zobec in dr. Mitja Deisinger, nekdanji diplomat dr. Ernest Petrič, sodnica in predsednica delovnega in socialnega sodišča mag. Marta Klampfer ter vrhovna sodnica Jasna Pogačar.

Predsednik republike bo nove ustavne sodnike tokrat lahko izbiral tudi med kandidati s precejšnjo pravno kilometrino, referencami in ugledom. Pa bo to naredil?

Razen Pogačarjeve je bilo preostalih pet ustavnih sodnikov izvoljenih z vnaprejšnjo podporo takrat največje vladne stranke SDS. Bili so kandidati SDS in v tem smislu izsiljeni predlogi predsednika republike, ki naj bi sicer sam izbiral kandidate in potem preverjal politično podporo za njihovo izvolitev v državnem zboru. Gre za sodnike, ki konservativno-neoliberalnega svetovnega nazora in politične pripadnosti niso skrivali ne pred imenovanjem ne po njem. Deisinger in Zobec sta bila recimo med petimi vrhovnimi sodniki, ki so (dobro leto pred izvolitvijo na ustavno sodišče) javno podprli skupnega kandidata SDS, SLS in NSi Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Omenjena in Petrič so kasneje, ko

so bili ustavni sodniki, zahtevali, da bi ustavno sodišče za Janeza Janšo moralo narediti izjemo in o njegovem primeru odločati, še preden so izčrpana pravna sredstva rednega sodstva … Večina dela ustavnih sodnikov sicer nima daljnosežnejšega družbeno-političnega vpliva. To se zgodi le v eni ali dveh zadevah na leto. In v vseh teh so se omenjeni sodniki brez izjeme postavili na stališče, ki ga je zagovarjala slovenska politična desnica oziroma SDS. Posebej velja poudariti eno izmed odločitev o dopustnosti referenduma o družinskem zakoniku, ki je med drugim izenačeval nekatere (ne vseh) pravice heteroseksualnih in homoseksualnih parov.

Ustavni sodniki so imeli redko priložnost, da (kot je to storila večina v državnem zboru) pokažejo razumevanje za čas, v katerem živimo. Priložnost za odločitev, s katero bi naredili konec neciviliziranemu prerekanju, koliko in katere pravice lahko imajo geji in lezbijke in koliko in katerih ne. Namesto tega so ugodili politični desnici oziroma njenemu civilnodružbenemu gibanju in dovolili referendum o družinskem zakoniku ter večini omogočili, da manjšini odvzame nekatere pravice, ki ji jih je podelila politika.

Šlo je za odločitev, ki je bila dosežena tako, da je pet ustavnih sodnikov preglasovalo štiri. Potrebnih pet glasov so prispevali prav Mozetič, Petrič, Deisinger, Zobec in Klampferjeva. Mozetič je ob tem v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal: »Najprej naj poudarim, da nikakor ne sprejemam stališč, ki se redno pojavljajo v javnosti, da večina ne more (ne sme) odločati o pravicah (in obveznostih) manjšine. Seveda odloča večina, kdo pa drug.« Marta Klampfer pa: »Zdi se pravično in pošteno, da o tem, ali bo v družinski zakonodaji še ostal tradicionalni pojem družine, povedo svoje mnenje ljudje, in to na referendumu.« Deisinger pa svoje odločitve sploh ni obrazložil.

Ker zdaj ta konservativna večina odhaja, morda res na prvi pogled ni več tako pomembno, kdo bo nadomestil te sodnike. Nikakor pa ni povsem nepomembno. Z vidika družbe bi bilo najbolje, če bi dobili dobre ustavne sodnike, ne pa zgolj ustavne sodnike drugačnega političnega predznaka oziroma bolj »politično« uravnoteženo ustavno sodišče, torej zamenjavo »političnih« ustavnih sodnikov z novimi »političnimi« ustavnimi sodniki.

Čeprav SDS na ustavnem sodišču izgublja večino (resda se čudno sliši, a dogaja se točno to), je z dosedanjim potekom menjav verjetno zelo zadovoljna. Ob menjavi prvih dveh ustavnih sodnikov je dobila oziroma obdržala eno mesto, četudi ni na oblasti. Marto Klampfer je zamenjal vrhovni sodnik Marko Šorli, ki se je v času sojenja v zadevi Patria jasno postavil na stran predsednika SDS Janeza Janše. Na prigovarjanje predsednika Pahorja sta si namreč prvi dve prosti mesti na ustavnem sodišču predsednik največje vladne stranke Miro Cerar in predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša preprosto razdelila. SDS je bila tako deležna nečesa, česar sama, ko je bila na oblasti, opoziciji ni dopustila.

V prihodnjih tednih oziroma mesecu ali dveh se bodo zamenjali še štirje ustavni sodniki. Za SDS bi bil zgolj bonus, če bi ji mednje uspelo vriniti vsaj še enega svojega kandidata. Prav zato v medijih zadnje dni poteka obsežna kampanja za predavatelja s Harvarda ddr. Klemna Jakliča, sicer avtorja oziroma soavtorja teorije o montiranem procesu zoper Janšo in o nelegitimnosti parlamentarnih volitev, ki naj bi bila posledica tega. V SDS lahko računajo tudi na predsednika republike, ki je nekoč (za slovenskega sodnika na evropskem sodišču) Jakliča že predlagal vladi kot primernega kandidata, čeprav je bilo očitno, da podpore nima.

A pustimo za trenutek Jakliča ob strani. Predsednik republike bo tokrat lahko izbiral s seznama kandidatov, za katerega sicer nikakor ni mogoče reči, da ne bi mogel biti boljši, je pa res, da se za visoko sodno oziroma pravosodno funkcijo že dolgo ni prijavilo toliko kandidatov s precejšnjo pravno kilometrino, referencami in ugledom. Zadnja leta so se celo na razpise za prosta mesta na ustavnem sodišču večinoma prijavljali dokaj brezimni kandidati, ki so sicer izpolnjevali formalna merila in nič dosti drugega. Navsezadnje se je to zgodilo tudi spomladi, ko se je na razpis za dve prosti mesti prijavilo devet kandidatov, med katerimi je bilo širši in celo strokovni javnosti znano le eno ime – vrhovni sodnik Marko Šorli.

Tokrat je drugače. Prijavilo se je kar 23 kandidatov in poleg nekaterih, ki so se že večkrat neuspešno prijavili na to ali kako drugo pravosodno funkcijo, je med njimi več profesorjev prava, dva vrhovna sodnika, vrhovni tožilec, odvetniki, sodniki, tožilci … Največ je profesorjev prava srednje generacije, med katerimi izstopa profesorica kazenskega procesnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Katja Šugman Stubbs. S tožilstva prihajata dva kandidata, prvi obraz tožilstva pri pregonu gospodarskega kriminala mag. Jože Kozina ter vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki je do pravnomočnosti zastopal kasneje razveljavljeno zadevo Patria. Vrhovno sodišče je kot organ kolektivno kandidiralo podpredsednico mag. Nino Betetto, z vrhovnega sodišča pa prihaja tudi dr. Mile Dolenc. Med javnosti bolj znanimi kandidati je še dekan Fakultete za družbene vede in nekdanji notranji minister dr. Rado Bohinc. Predsednik Pahor naj bi sicer za primer blokade svojega uravnoteženega levo-desnega predloga imel pripravljena tudi nekatera imena, ki bi bila sprejemljiva za oba politična pola. Omenjata se predvsem profesorja s Prave fakultete v Ljubljani dr. Marijan Pavčnik in dr. Rajko Pirnat.

A če se vrnemo h kandidatom, ki so se prijavili na razpis, je treba ponovno omeniti Klemna Jakliča. Formalno se sicer ni prijavil sam, pač pa je dal soglasje h kandidaturi, ki jo je v njegovem imenu vložil Svetovni slovenski kongres, ena izmed starejših in bolj uveljavljenih civilnodružbenih organizacij z jasnim konservativnim predznakom. Organizacija, ki se je med drugim izrekla proti že omenjenemu družinskemu zakoniku, v katerem jo je zmotilo več določb, tudi vsakršno izenačevanje pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov.

Kot ustavni sodniki, ki zdaj odhajajo, je Jaklič kandidat SDS. Četudi ga ta stranka ne bi javno podprla, bi bilo o tem mogoče sklepati iz njegovih izjav in ravnanja. O tem, da morda vendarle ne gre zgolj za uglednega pravnega strokovnjaka z uspešno akademsko kariero, pričajo nekateri njegovi zapisi na družabnih omrežjih. Recimo tvita, ki ju je zapisal očitno čustveno razdražen in ju potem hitro zbrisal s svojega profila. V času odločanja vrhovnega sodišča o zadevi Patria je sodnika Šorlija pozval, naj onesposobi domnevnega vodjo komunistične zarote na vrhovnem sodišču, predsednika tega sodišča Branka Maslešo: »Ajde Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi.« Nekaj mesecev pred tem je svaril pred slovenskimi komunisti, ki ne poznajo milosti: »@Libertarec ne skrbi, komiji ubijajo. Če bi začutili, da jim kdo lahko izmakne oblast, bi tudi pri nas. Zaenkrat pa zadostuje Hanzi TV.« Poveden je tudi tale zapis, ki ga doslej še ni zbrisal: »Šugman-Gorkič sedi cvek, pa mama Bavcon naj pride v šolo.« Z njim je v času razprav o zadevi Patria pokazal zamero do Pravne fakultete v Ljubljani in naklonjenost teoriji zarote, ki pravi, da je slovenska kazenskopravna stroka zgolj ujetnica komunistične zarote, ki jo na tej fakulteti vodi sicer že upokojeni Ljubo Bavcon. Jakličeva zamera do fakultete je sicer povsem osebne narave, izhaja iz dejstva, da tam ni dobil službe.

Pred leti je v intervjuju za časnik Reporter potarnal: »Žal zame doma že vsa leta ni mesta.« In dodal, da ga je razočaral celo nekdanji minister za visoko šolstvo dr. Žiga Turk, češ da mu tega ni omogočil niti on, čeprav sta na isti (politični) strani. Turk se je na to odzval, da bi moral kršiti zakon, če bi hotel Jakliču priskrbeti službo na (avtonomni) javni univerzi, vendar tega ni želel storiti: »Veliko jih je bilo, ki so modrovali in tožarili, kje vse bi moral jaz kot minister stopiti čez rob pameti ali zakona, da bi protežiral ’naše’ in se maščeval ’njihovim’. Idej, kaj vse bi lahko lomili na ministrovem hrbtu, zlepa ni zmanjkalo.« V vseh omenjenih in številnih drugih primerih gre za retoriko, identično tisti, ki jo uporabljajo SDS in njeni privrženci pred vrhovnim sodiščem, kjer sodnike in njihovega domnevnega velikega botra, nekdanjega predsednika Milana Kučana, enačijo z najhujšimi totalitarnimi režimi in njihovimi voditelji ter zahtevajo lustracijo, politični obračun s sodnimi funkcionarji, samo zato, ker so bili funkcionarji tudi v neki drugi politični ureditvi.

Jaklič je sicer pred sodiščem zbrane protestnike tudi nagovoril – dan po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo obsodbo Janše v zadevi Patria in jo vrnilo v ponovno sojenje. Zadevo je označil za »pravno izmišljen proces sredi demokratične Evrope«, protestnike za »up vseh nas in naših otrok, up še ne rojenih Slovenk in Slovencev, da bomo nekoč v resnici živeli v svobodni demokratični družbi, v resnični pravni državi, ki nam in našim staršem, starim staršem, še ni bila dana«, v samih protestih pred sodiščem pa je opazil »kulturni in domoljubni element protestov, ki je nekaj izjemnega. Pravi ‘ustavni moment’, ob katerem je nova stopnja slovenske državnosti nepovratno začrtana.« Jakličeva težava nikakor ni pomanjkanje pravnega znanja. Težava je v tem, da je to znanje več kot očitno prepogosto žrtev njegovih svetovnonazorskih in političnih prepričanj ter celo osebnih zamer do slovenskega pravosodja, pravne akademske javnosti in dobršnega dela slovenske politike. Zato bi težko dejali, da je primeren za ustavnega sodnika. Ta bi bil v idealnem svetu prav Jakličevo nasprotje. Vrhunski pravni strokovnjak z močnim osebnim svetovnonazorskim prepričanjem, prek katerega pa zmore videti in odločati.

Kontroverzne odločitve

Nekatere sporne odločitve ustavnega sodišča, sprejete v času zdaj odhajajoče (konservativne) večine

Družinski zakonik

Ustavni sodniki so dvakrat odločili, da večina lahko na referendumu glasuje o pravicah manjšine. V obeh primerih s petimi glasovi proti štirim.

Varčevalni ukrepi

Ko je bila na oblasti Janševa vlada, ustavni sodniki niso dovolili referenduma o varčevalnih ukrepih (slaba banka in državni holding), v času Pahorjeve vlade pa so referendum dovolili (pokojninska reforma). V prvem primeru z osmimi glasovi proti enemu, v drugem soglasno.

Patria

Ustavni sodniki so odločili, da je Janez Janša upravičen do poslanskega mandata, kljub temu da je prestajal zaporno kazen. Kasneje so pravnomočno sodbo razveljavili, ker naj bi bili dokazi premalo konkretizirani. V prvem primeru s petimi glasovi proti štirim, v drugem soglasno.

Begunci

Odločitev vlade, da vojski podeli policijska pooblastila za nadzor meje, so ustavni sodniki potrdili kot ustavno skladno, hkrati niso dovolili referenduma o povečanih pooblastilih za vojsko. S šestimi glasovi proti dvema.

Tito

Ustavni sodniki so prepovedali kakršnokoli poimenovanje javnih površin po nekdanjem predsedniku skupne države Josipu Brozu - Titu. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Šolstvo

Ustavni sodniki so zapovedali obvezno 100-odstotno državno financiranje zasebnih osnovnih šol. S petimi glasovi proti štirim.

Volitve

Ustavni sodniki so odločili, da so volitve lahko tudi med počitnicami in da zaradi manjšega števila navzočih volivcev te niso nič manj legitimne. Soglasno.

V primerih, ko ustavni sodniki odločitve niso sprejeli soglasno, je po pravilu konservativna večine preglasovala ostale ustavne sodnike oziroma sodnice.