Glasbeno popotovanje skozi Ježkove pesmi

Po premieri na festivalu Liffe, je film Moj narobe svet v režiji Petre Seliškar, na ogled tudi na rednem sporedu Kinodvora. Glasbeni dokumentarec nas skozi priredbe priznanih domačih in tujih alternativnih glasbenikov popelje v svet vsestranskega umetnika Franeta Milčinskega – Ježka.

Frane Milčinski – Ježek (1914–1988) je nedvomno najpomembnejši slovenski humorist in satirik, ki je bil že od malih nog v stiku z umetnostjo in gledališčem. Leta 1936 je začel delati na Radiu Ljubljana, bil pa je tudi član ekipe, ki je v letu 1958 začela razvijati testne programe za televizijo. Njegove satirične pesmi, ki so nastale v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so še danes aktualne. V filmu Moj narobe svet jih vsak v svojem edinstvenem slogu interpretirajo glasbeniki; med njimi nedavno umrli kantavtor Tomaž Pengov, legendarna hrvaška pevka Josipa Lisac, avantgardni finski harmonikar Kimmo Pohjonen, makedonski post punkerji Bernays Propaganda, Teresa Salgueiro (nekdanja članica portugalske skupine Madredeus) in Hugo Race, bivši član zasedbe Nick Cave and The Bad Seeds. Glasba, katere producent je Chris Eckman (The Walkabouts), se prepleta z arhivskimi posnetki Ježkovih nastopov.

"Ježek je ogledalo družbi, oseba, zaradi katere sem začela razmišljati o življenju. Spodbudil me je, da vztrajam, ustvarjam in se borim za svoja prepričanja. Kot otrok sem zaradi njegovih televizijskih oddaj prepoznala notranjo potrebo po ustvarjanju. Iskreno je ljubil človeštvo, ljudi je ljubil karseda preprosto in čisto. Ježkova ljubezen je preprosta, neobremenjena z ideologijo ali filozofijo, ni le hipijevska poza. Razumel je ljudi, ljubil in sprejemal jih je z vsemi pomanjkljivostmi in napakami. Bil je umetnik, kot pes zvest človeštvu, ne glede na posledice. Kritične misli je naslavljal na družbo samo, na njena pravila in tradicije. Pokazal nam je, kako lahko ljubiš človeštvo in si hkrati kritičen do družbe in sistema. Želela sem odziv sodobnih ustvarjalcev, glasbenikov, ki jih cenim in se mi zdijo po duhu blizu Ježku. Vse se je začelo, ko sem srečala Chrisa Eckmana in se z njim dogovorila, da bova delala na Ježkovih pesmih. Obstoječi angleški prevod je bil slab, zato sva veliko časa namenila razlagi ne le besedil, ampak tudi družbenega konteksta, v katerem so pesmi nastajale. Ježek jih je napisal veliko in vse so izjemne. Njegov jezik pa je ne nazadnje lokalen in arhaičen, zato ne gre le za vprašanje prevoda, ampak tudi za premislek o tem, katere pesmi so sploh prevedljive. Ježek je pri meni vedno imel poseben prostor. Vesela sem, da nam je uspelo narediti ta film. V dolgih osmih letih produkcije filma sem doumela njegovo delo in ideje, ki pa so še vedno zelo žive. Njegova preprostost je prevedljiva v vse jezike, njegov čas pa je tukaj in zdaj," pravi Petra Seliškar.

Petra Seliškar je na Akademiji za film in televizijo v Amsterdamu (BA Hons. Nederlandse Film en Televisie Academie) študirala filmsko režijo. Pozneje je nadaljevala študij režije in produkcije na Northern Media School v Sheffieldu v Angliji, kjer je leta 2001 magistrirala iz filmske produkcije in režije. Leta 2003 je z Brandom Ferrom ustanovila produkcijsko hišo Petra Pan Film, ki se ukvarja s produkcijo ustvarjalnih dokumentarnih filmov ter interaktivnih in eksperimentalnih igranih filmov, leta 2010 pa festival kreativnega dokumentarnega filma MakeDox in potujoči kino v Makedoniji. V Kinodvoru so nazadnje prikazali njen dokumentarec Mama Evropa, ki predstavlja pogled na Evropo skozi oči majhne deklice z Balkana. Ostali filmi: Illusion (kratki, 1999), Con-Fusion (dokumentarni, 2001), Iz prahu sončnih žarkov (From the Dust of the Sun’s Rays (kratki dokumentarno-igrani, 2001), Okno (kratki, 2002), Balkans – Blood and Honey (dokumentarni, 2003), Turški čaj (dokumentarna nadaljevanka, 2005), Babice revolucije (dokumentarni, 2006) in drugi. 

WOYwZZ1WZW4