Vsi drugačni, vsi vrhunski

Organizatorji koncertnega cikla Cankarjevi torki so v torek, na dan, ko je nekdanja skupna država praznovala svoj največji praznik, dan republike, pripravili trojno glasbeno poslastico, ki je v našo največjo kulturno institucijo, Cankarjev dom, privabila zlasti ljubitelje jazza in sodobne improvizirane glasbe. V goste so namreč povabili dvojne eminentne glasbene goste iz Japonske, vokalnega improvizatorja Koičija Makigamija in legendarnega freejazzovskega pihalca Akiro Sakato z zasedbo Dōjō, za češnjico na torti pa še geografsko bližji glasbeni projekt, slovensko-portugalski kvartet Gorana Krmca.

Velika pričakovanja so bila upravičena, saj se je koncertni večer na odru Kluba Cankarjevega doma že uvodoma izkazal kot zadetek v polno. Japonski avantgardni vokalni improvizator Koiči Makigami, znan tudi kot člana zasedbe Hikašu, nam je dal jasno vedeti, da je svojo umetniško pot začel v gledaliških vodah, saj se je odločil za precej teatralen nastop. Občinstvu je postregel tudi z nekoliko drugačno, eksperimentalno platjo rabe vokalov.

Za njim so oder zavzeli trenutno najbolj cenjeni japonski improvizatorji, freejazzovski pihalec Akira Sakata ter člana zasedbe Dōjō, Mičijo Jagi na kotu in Tamaja Honda na bobnih. Jagijevo smo imeli pred leti priložnost v isti hiši slišati že na izvrstnem solističnem nastopu, zato smo toliko bolj vneto čakali na njen tokratni ekipni obisk s Sakatom, ki velja za pravo legendo improvizacije, in Hondo, ki je odličen tolkalec. Res nas niso pustili hladnih, saj se je hitro pokazalo, da kombinacija kota, udarnih, nepravilnih ritmov in na trenutke silovitih saksofonskih izbruhov učinkovita, ob tem pa je trojcu uspelo ustvariti še odlično medsebojno interakcijo. Spogledovali so se s free jazzom, sodobno improvizirano glasbo, pa tudi z japonsko tradicijo, predvsem v mirnejših skladbah, obarvanih z občasnimi vokali Jagijeve in Sakata.

Nazadnje smo dočakali še kvartet slovenskega tubista in skladatelja Gorana Krmca, v katerem je ta moči združil s še dvema domačima glasbenikoma, Janezom Dovčem na harmoniki (oba med drugim sodelujeta tudi z istrskim posebnežem Rudijem Bučarjem) in Ninom Mureškičem na tolkalih, ter s portugalsko silo, Eduardom Raonom, na harfi. Z njihovim nastopom, ki je bil pravzaprav namenjen predstavitvi svežega Krmčevega albuma Pozabljeni svetovi, se je večer prevesil v nekoliko drugačnega, saj so se predstavili v precej bolj umirjenem vzdušju od tistega, s katerim so postregli njihovi japonski kolegi.

Pa vendar nas niso nič manj pritegnili, saj nam je četverica, ki je uporabljala le akustične inštrumente, podkrepljene z elektronskimi efekti, ponudila samosvojo mešanico jazza, improvizacije, elektronske, klasične in tradicionalne glasbe. Krmac se je izkazal kot izvrsten skladatelj in avtor glasbe. Njegovi kolegi pa kot virtuozi na svojih inštrumentih.

Lepšega zaključka pisanega in žanrsko pestrega koncertnega večera si ne bi mogli predstavljati