The Weeknd: Starboy

Čeprav se pred dobrim letom objavljeni drugi album kanadskega R ‘n’ B zvezdnika še ni niti dobro poslovil z vrhov svetovnih pop lestvic, je mož že posnel naslednika. In tega, sodeč po prvih odzivih, čaka podobna usoda. Naslovni singel Starboy, v katerem je moči združil s house veljakoma iz dua Daft Punk, ima dva meseca po objavi na YouTubu že več kot četrt milijarde ogledov. Zelo verjetno se bo s podobno številko kmalu okitila še kakšna nova skladba.

Ja, Abel Tesfaye, bolj znan kot The Weeknd, je trenutno nedvomno eden najbolj vročih glasbenikov. Ni presenetljivo, da sta ga k sodelovanju na letošnjih albumih povabila tudi Kanye West in Beyoncé. Če bi ga angažiral še njegov prijatelj in someščan Drake, bi bila njegova bera tako rekoč popolna.

Ob takih podvigih, ki so 26-letniku v zadnjih petih letih življenje obrnili na glavo (kot pravi v skladbi Sidewalks, »od brezdomca do Forbesove lestvice«), mu materiala za novo ploščo gotovo ni manjkalo. Še vedno sicer govori predvsem o ženskah, svojem uspehu, oportunistih, ki si pripisujejo zasluge za ta uspeh, in o tem, kar uspeh potegne za seboj, toda po novem se jih loti iz malenkost zrelejše perspektive.

Nekaj večji zasuk prinaša zvočna podoba. Ta sicer še vedno temelji na prepoznavnem R ‘n’ B-ju, ukrojenem z raznožanrskimi pritiklinami, ki jih v mainstreamovskem R ‘n’ B-ju še pred nekaj leti ne bi pričakovali. A z vsakim albumom je manj tiste drznosti z Weekndovih prvih mikstejpov. Še več, nenavadno, če ne že skoraj nedopustno je, da sta šla oba, Kanye West in Beyoncé, na svojih zadnjih albumih dlje iz območja udobja, kot gre zdaj z novo ploščo The Weeknd. Pa vendar – če je bil njegov tokratni cilj ponovitev komercialnega uspeha prejšnje plošče, potem je obrazec verjetno pravšnji. Skladbe gredo hitro v uho, ohranil je dobršen del dramatičnosti s prejšnjih albumov, vse skupaj zapakiral v lahkotnejšo podobo, ki bo pisana na posluh še širšega občinstva. Obenem bo album kljub povsem nepotrebni uporabi auto-tuna bržkone še vedno privlačen tudi za večino njegovih starejših fenov.

Ja, zdi se, da se je Tesfaye novega albuma lotil precej preračunljivo. Je pa še vedno dovolj drugačen in kljub poenostavitvi dovolj dober za tiste, ki si želijo več od pop instantnosti. Najlepša potrditev tega je prav skladba Sidewalks, pri kateri se mu pridruži Kendrick Lamar, ali pa All I Know, v kateri zarapa Future. Skozi prizmo mainstreamovskega hitovskega svalkanja izstopa še naslovna Starboy, čeprav bi od Daft Punka in Weeknda pričakovali več.

Rezultat je album, ki se najbrž ne bo zapisal v dolgoročni spomin. Bo pa nedvomno dobro unovčil Weekndovo trenutno priljubljenost in vsaj s tistimi nekaj izstopajočimi skladbami prepričal tudi kakšnega zahtevnejšega poslušalca, da njegove glasbene avanture preveri tudi v prihodnje.