Z Air Mladinsko na poti do Farga

V Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani bodo 12. decembra ob 19.00 premierno uprizorili predstavo o letenju z naslovom Človeški faktor, ki je nastala po besedilu irskega dramatika Busha Moukarzela in v režiji Matjaža Pograjca. Podobno kot pri drugih tekstih si je avtor tudi pri Človeškem faktorju vzel za izhodišče resničnost, a ga pri tem niso zanimale specifične zgodbe resničnih ljudi, temveč to, kaj za neko družbo pomeni pojav nečesa nerazložljivega, nekega skrajnega dogodka in kako se družba na to odzove. 

"Spoštovani potniki! Dobrodošli na letu družbe Air Mladinsko, članice združenja kulturne mašinerije Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo, proti Fargu. Na poti do Farga bomo preleteli Alpe, Pariz, London in Burren, potem pa bomo nadaljevali čez Atlantski ocean. Naša potovalna višina bo 11.000 metrov. Med letom, ki bo trajal natančno 90 minut, pričakujemo lepo vreme. Prosimo vas, preverite, ali so vaši varnostni pasovi pravilno pripeti, vzravnajte naslone sedežev, zaprite mizice in spoštujte znak za prepoved kajenja. Kapitan Matjaž Pograjc in člani posadke vam želijo prijeten let," so ob predstavi zapisali v gledališču.

"Vedno me je zanimalo, kako se določen tekst začne. Kaj je izhodiščni trenutek in kako ta vzpostavi pogodbo z občinstvom? Če to zastaviš na pravi način, lahko narediš (skoraj) karkoli. Matjaž je pri Človeškem faktorju predlagal, da bi občinstvo postavil v vlogo svojcev žrtev letalske nesreče. Všeč mi je bilo, kako se je s tem takoj vzpostavil odnos med dogajanjem in občinstvom, torej se je ideja razvila iz tega prvotnega srečanja. Prav tako so me zanimali različni pojavi playbacka, do kakršnih pride ob velikih katastrofah: vedno znova se zavrtijo posnetki črne skrinjice, rekonstruirajo zadnji trenutki poleta, celo potniki si znova zavrtijo filme, ki so jih že videli, v želji, da bi premostili dolgčas potovanja z letalom. Vse te kronologije – pogled nazaj kot stvar preiskave, pogled naprej kot stvar potnikov sredi poleta – se akumulirajo v gledališki jet lag, v občutek, da si izvzet iz časa, suspendiran, kot v gledališču," je v intervjuju povedal Moukarzel.

Bush Moukarzel, ki živi v Dublinu, je umetniški vodja, igralec in pisec tekstov za gledališko skupino Dead Centre, v kateri sodeluje z Benom Kiddom, producentom Mattom Smythom in umetniki Adamom Welshem, Ailbhe Wahefield-Drohan in Jasonom Booherjem. Je avtor tekstov Souvenir (2012) o Marcelu Proustu, (S)quark! (2013) o Jamesu Joyceu, mednarodno prepoznavnost pa je doživel z igro Lippy (2013), v kateri izhaja iz resnične zgodbe o štirih ženskah, ki so se odločile skupaj stradati do smrti. Zgodba o skupinskem samomoru treh sester in njihove tete je bila sicer leta 2000 na Irskem senzacionalna novica, vendar je hitro utonila v pozabo. Bush jo je obudil in tako je v gledališču je na novo zaživela.

S predstavo Lippy so gostovali v Wiesbadnu, Edinburgu, New Yorku, Berlinu, Göteborgu in v Avstraliji, prejela pa je tudi številne nagrade. Leta 2015 je ustvaril Chekhov's First Play, katere izhodišče je bila prva igra Antona Pavloviča Čehova ter njegovo delo in življenje; danes je igra bolj znana pod naslovom Platonov, toda ko so jo leta 1921 odkrili v nekem moskovskem sefu, dejansko ni vsebovala naslovnice. Predstava je nastala v Dublinu in gostovala v Nemčiji, Angliji, v Estoniji, na Nizozemskem, v Avstraliji in v Franciji. Sedaj pripravlja projekt s skupino Dead Centre z naslovom Hamnet, ki govori o Shakespearovem edinem sinu, ki je umrl, ko je bil star enajst let. 

V predstavi nastopajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Klara Kastelec, Uroš Kaurin, Boris Kos, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Vito Weis. Scenografija: Tomaž Štrucl in Sandi Mikluž za Estrihe in omete, kostumografija: Mateja Benedetti, glasba: Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), koreografija: Branko Potočan, oblikovanje videa: Luka Dekleva, 3D-modeliranje in animacija: Aleš Emlyn Smolej, ilustracija: Matjaž Rebec, videoprojekcije: Dušan Ojdanič.