Vuk Ćosić, pionir in klasik net.arta

Za njegovo delovanje je značilno, da ubira več ustvarjalnih poti hkrati. Sam pravi, da namenoma. Tako se je v zgodovino umetnosti zapisal kot pionir internetne umetnosti oziroma net. arta, v poslovnem svetu deluje kot digitalni strateg, v vseobsegajočem univerzumu pa se skozi aktivistično udejstvovanje kritično odziva na družbene anomalije.

V otroštvu je bil obkrožen z umetnostjo in umetniki, ki so v njihovo družinsko hišo v Dubrovniku, kjer je vsako leto preživljal zimske in poletne počitnice, prihajali na obisk k dedku in mami. Med njimi so bili Krleža, Kiš, Sartre in Marquez. Poleg družabnosti ter ljubezni do besedne umetnosti so predniki vanj zasejali tudi revolucionarno-uporniškega duha. In čeprav je svojo prvo umetniško inkarnacijo izživel kot pisec proze, je prav obkroženost z literarnimi ustvarjalci, med katerimi je vel prezir do akademske sfere, botrovala temu, da je namesto književnosti študiral arheologijo, ki ga je med drugim navdušila zaradi interdisciplinarnosti. Kmalu je začel preraščati in zapuščati klasično književnost, saj ga je vse bolj zanimala konceptualna umetnost, katere soustvarjalce je našel v Zagrebu, med drugim Vlada Marteka.

Leta 1991, ko se je med Miloševićevim brezumjem odločil za emigracijo in za vselej odšel iz Beograda, je šlo za podobno zapuščanje, preraščanje. Tega leta je imel tudi prvo samostojno razstavo v Dubrovniku, kjer sta s Slavenom Toljem organizirala zadnji umetniški festival bratstva in enotnosti. Po nekaj mesecih v Trstu je prišel v Ljubljano in tu med drugim skrbel za kulturno-umetniške izmenjave. Z internetom sta se prvič zagledala konec leta 1993 v ljubljanskem KUD-u France Prešeren. Za to, da je preklikal vse spletne strani na svetu, je takrat potreboval dva dni, mogoče tri. Hitro mu je postalo jasno, da je to to, kar ga zanima, da je pred njim umetniška terra nulius. V letih zatem je doživel občutek navala adrenalina, ki ga primerja s tistim, ko v popolnoma svežem, na novo zapadlem snegu ostajajo le tvoje sledi. Pravi, da je imel srečo, da se je vektor njegovega odraščanja ujel z vektorjem nastanka interneta.

Leto po ljubezni na prvi pogled z medmrežjem je bil med soustanovitelji Ljudmile, ljubljanskega digitalnega laboratorija, in med začetniki mednarodnega umetniškega gibanja net.art. Spominja se, da so prvi izdelki internetne umetnosti nastali kot priponke, kot dodatki k pogovorom in razpravam, ki so jih imeli prek elektronskih sporočil med sabo o net.artu, umetnosti, ki je pogojena prav s komunikacijsko mrežo. Njegovo delo Zgodovina umetnosti za letališča je eno prvih del net.arta, ki je nastalo po naročilu, za čislani festival Ars Electronica. Kot avantgarda so sicer gojili radikalni odklon do umetnostnega sistema in zato, po komaj štirih letih delovanja, leta 1998 razglasili smrt net.arta, čeprav so vsi njegovi glavni protagonisti ustvarjali in razstavljali še naprej.

Leto prej je ob povabilu na veliko mednarodno razstavo sodobne umetnosti Dokumenta X ustvaril delo Dokumenta: Done, s tem, da jim je ugrabil spletno stran in jo nadomestil s kopijo. Na enajstem bienalu sodobne umetnosti Manifesta, še eni veliki razstavi, ki jo je letos poleti gostil Zürich, se jim česa podobnega ni bilo treba bati; na ogled je postavil svoje delo iz leta 1998, ASCII video Taxi Driver, reprodukcijo prizora iz filma Taksist Martina Scorseseja v ameriškem standardnem naboru znakov za izmenjavo informacij. Prav dela, ki jih je po razglasitvi konca net.arta ustvaril z ASCII-jem, pa naj gre za gibljive ali statične slike, zvok ali ASCII instant fotoaparat, so njegova najbolj prepoznavna in pri zbirateljih najbolj priljubljena. Na pregledni razstavi novomedijske umetnosti so jih letošnjo pomlad lahko videli obiskovalci londonske galerije Whitechapel, v svojo stalno zbirko pa jih je pravkar uvrstil amsterdamski Stedelijk.

Začetnik in klasik internetne umetnosti, čigar dela so trenutno na ogled tudi v Ljubljani, na predstavitvi radikalnih praks vizualne umetnosti 90. let v Sloveniji, je sicer ustvarjal že v vseh vejah umetnosti, z izjemo kiparstva. Napis Hollywood v braillovi pisavi, ki ga je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postavil na pobočje ljubljanskega grajskega hriba, je izhajal iz proznega dela, ki ga je takrat pisal, a je na koncu postal stvaritev krajinske umetnosti. Svojega avtorja je pripeljal do spoznanja, da je zamisel vedno primarna, medij, v katerem jo izraziš, pa sekundarni. Če se kot ustvarjalec specializiraš za posamezen medij, žrtvuješ primarnost ideje in postaneš obrtnik.

Četrt stoletja po tem, ko je prišel v Slovenijo, jo no land’s man, kot se je nekoč označil, človek, ki ne pripada nobeni deželi, zvest osebni tradiciji preraščanja, postopoma zapušča, vsaj za nekaj let. Zdaj več časa preživi pri naših južnih sosedih, saj pri projektu Rijeka 2020, evropska prestolnica kulture, v katerem sta spet združila moči s Toljem, skrbi za komunikacijo in ideologijo.