Barvite podobe v sivini socializma

Razstava Slovenija in neuvrščeni pop, na ogled je v Umetnostni galeriji Maribor, je prvi sistematični prikaz slovenske različice poparta, umetniške smeri, ki se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja razvila v Veliki Britaniji kot odziv na amerikanizacijo in kot kritika vsiljevanja potrošniškega modela družbe. Popart je bil v sporočilih in formi igriv, ironičen, bleščeč, slikovit in brezoseben. Na delu je bil reizem, popredmetenje, poblagovljenje vsega. Tudi človeških podob. Umetniki so se poigravali s podobami iz množične kulture, oglasnih sporočil, z medijskimi podobami znanih osebnosti, pri ustvarjanju so uporabljali sličice iz znanih stripov. Konec petdesetih let se je popart uveljavil kot »kul« umetniška zvrst v ZDA, vrhunec pa je doživel z umetninami Andyja Warhola, med njimi z za to umetniško smer najreprezentativnejšima deloma Pločevinka paradižnikove juhe Campbell in Marilynin diptih. A v šestdesetih in sedemdesetih letih je ta umetniška smer sledilce našla tudi v Socialistični republiki Sloveniji.

Slovenci so že v šestdesetih letih spoznavali popart na potujočih razstavah ameriških umetnikov v Beogradu in Ljubljani. Na njih so bila predstavljena tudi dela ameriškega umetnika Roberta Rauschenberga, ki veljajo za klasične umetnine predhodnika poparta. Vendar je slovenske umetnike popart v glavnem navduševal kot zanimiva estetska smer, povsem drugačna od togih modernističnih smeri, tedaj uveljavljenih v naši kulturi, manj so se posvečali njegovemu kritiškemu sporočilu.

Zato med 120 v Mariboru razstavljenimi umetniškimi deli, ki sta jih kustosinja razstave dr. Petja Grafenauer in sokustos Vasja Cenčič v dveh letih priprav našla v depojih slovenskih galerij in muzejev, številna tudi v ateljejih različnih umetnikov, najdemo le nekaj umetnin, ki neposredno problematizirajo razmerja med umetnostjo in potrošniško družbo. Slovenski umetniki niso bili nobena izjema, podobno je bilo drugod v Evropi. Grafenauerjeva v spremni besedi zapiše: »V zgodovini umetnosti prevladuje teza, da ameriški popart ni gojil distance do potrošniške družbe. A razmišljamo lahko tudi o tem, da je prav ameriški popart potrošniško družbo razgalil in prikazal, evropski pa jo je (seveda ne pri vseh umetnikih) sprejel kot medij in jo neproblematično vključil v slike, ki so se pravzaprav ukvarjale z drugimi temami ... na primer s krajino in razpoloženjem.«

Zato ne preseneča, da na razstavi le nekaj umetnin priča o neposrednem vplivu ameriškega poparta na slovensko umetnost. Med njimi so zagotovo monumentalne stilizirane ženske figure, ki jih je v sedemdesetih letih ustvarila akademska slikarka Milena Usenik. Njene podobe – skladno z estetiko in poetiko poparta – kritično odražajo vsakdanjik potrošniške družbe, problematizirajo uporabo ženskega telesa v množičnih medijih, vendar v njih vidimo tudi poziv k premisleku o položaju ženske v socializmu.

Zgodnje umetnine Metke Krašovec se prav tako neposredno dotikajo poparta, vendar je – ker je Warholove Campbellove juhe nadomestila s kokošjo juho Podravka – tudi iz teh del razvidno problematiziranje socialistične stvarnosti.

Druga razstavljena dela po sporočilnosti in estetiki v glavnem sodijo v novo ali ekspresivno figuraliko; torej v umetniško smer, za katero je značilno vračanje k figuri na sodobni način, da bi se z njo odzvali na novosti, ki so v šestdesetih letih preplavile sodobno umetnost.

Organizatorja razstave se dobro zavedata, da je bila različica poparta v nekdanji Socialistični republiki Sloveniji posebna in zaznamovana z zadržanim razvojem potrošniške kulture. Zato s predvajanjem tedanjih oglasov, redko dosegljivih filmov, kot je Sončni krik Boštjana Hladnika, in dokumentarnih posnetkov, denimo Razgledov po slovenskem gospodarstvu, na razstavi ponazorita tedanje družbene razmere v Sloveniji. Opremila sta jo tudi z obsežno časovnico najpomembnejših dogodkov od petdesetih let, ki so po njunem botrovali nastanku in razvoju posebne oblike slovenskega poparta.

Z nje je razvidno, da so na njegov nastanek vplivale tudi zgodbe Mikija Mustra o Zvitorepcu, Lakotniku in Trdonji, ki so, izhajajoč v tedniku Poletove podobe in povesti, pomagale razbremenjevati tedaj (še) sivo stvarnost socialistične družbe. Poseben dogodek v razvoju slovenske potrošniške družbe je bila predstavitev pijače Cockta. Na smučarskih skokih v Planici so jo oglaševali kot nekaj značilnega za zahodni življenjski slog. Na časovnici so med drugim omenjeni nastanek Avsenikove Golice leta 1955, odprtje prve slovenske samopostrežne prodajalne v Ljutomeru leta 1958, Titova svarila pred abstraktno umetnostjo v petih govorih med letoma 1963 in 1964, nagrada ameriškemu protopop umetniku Robertu Rauschenbergu na Grafičnem bienalu v Ljubljani leta 1963...

Posebej sta omenjeni gospodarska in finančna reforma leta 1965, saj se je v naslednjih treh letih dohodek na prebivalca povečal za 18 odstotkov in potrošnja za 20 odstotkov. To je spodbudilo razvoj turizma in pristaniške dejavnosti, večanje proizvodnje drobnoprodajnih, potrošnih artiklov, razvoj oglaševalske panoge, večjo prisotnost televizije in razvoj in rabo fotoaparata. Poleg tega so se v tistem času zvrstile prve študentske demonstracije in zasedbe filozofske fakultete, a so študenti še kar nihali med elitno in avtonomno kulturo.

Vendar kustosinja Grafenauerjeva z navedbo misli umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika dr. Tomaža Brejca opozarja, da popart v tedanji Sloveniji ni mogel pasti na plodna tla, saj »pohlevno potrošništvo leta 1968 in tedaj uspešno obrtništvo in gostilništvo (tedaj edina zasebna lastnina proizvodnih sredstev) pač nista bila humus za razmah likovne umetnosti v katerokoli smer. Kar se je pri nas dogajalo kot popart, je bila precej blaga oblika tako imenovane ‘nove figuralike’ ...«

V skladu s tem je treba razumeti tudi nastanek na razstavi predstavljenih umetniških del, ki sta jih kustosa razdelila v devet tematskih sklopov. Med Predhodnike slovenskega »poparta« sta umestila umetnike iz prve polovice 20. stoletja, ki so se odzivali na družbeno dogajanje in kazali zanimanje za sodobnost in nove izume, denimo vlak, televizor ali pralni stroj. V drugi sklop, Dobrine, sta umestila dela umetnikov, ki so v šestdesetih letih tematizirali potrošniški val v slovenski družbi, zlasti pa dela skupine OHO, ki je predmete reistično obravnavala kot avtonomne reči z lastno bitjo in pravico do obstoja. To sta kustosa podkrepila z odlomkom iz reističnega romana Triptih Agate Schwarzkobler Rudija Šeliga.

Iz sklopa Moda in erotika je razvidna popredmetenost ženskega in moškega telesa, čustvena izpovednost slik pa se približuje logiki reklam. Še posebej zanimiv je sklop Subjekt, kajti iz razstavljenih del je razvidna njegova vpetost v tedanjo porajajočo se potrošniško družbo. Bistvo subjekta, izpričujejo slike, lahko slikarsko platno zajame le, če se mu približa na fotorealistični način ali ga »sestavi« iz števil.

V sklopu Smrt sta na ogled tudi deli Metke Krašovec. Na prvi sliki vidimo žensko na bolniški postelji, na drugi je le še bolniška postelja. Sledijo sklopi Ekologija, Krajina, Realni socializem in Razširjena zavest. Gre za klasične teme, ki so v novi figuraliki prikazane v pisanih, bleščečih barvah, tujih sivini socializma. Pomnljiva je figura delavca v naravni velikosti umetnice Dube Sambolec, eno izmed redkih monumentalnih del, ki jih pogojno umeščamo v popart.

Obdobje slovenskega poparta, nove ali ekspresivne figuralike, se je končalo na začetku sedemdesetih let, ko je konservativni del Zveze komunistov po Titovem nalogu obračunal z liberalci. Po znameniti jugoslovanski odjugi 1968–1972 so na svoj račun prišli naivni slikarji, saj je »socialistični birokraciji ustrezal počiščeni ‘spomin’ na čase, ko se je njihovih čevljev še držalo vaško blato, pa so se potem hitro naučili hoditi po samoupravnem parketu,« meni dr. Brejc. In dodaja: »Očitno ni bil problem popart, temveč abstrakcija. Kaj narediti, ko slikar nima prav nič, kar bi posnemal, s tistim, kar vidi, pa tudi ni zadovoljen?«

Razstava je tudi poziv k premisleku o današnji potrošniški družbi in amerikanizaciji. Je svarilo pred družbo, v kateri vse, tudi subjekt in medčloveški odnosi, postaja tržno blago.

Razstava Slovenija in neuvrščeni pop premišljeno, sistematično in prepričljivo prikaže, da je Slovenija vendarle imela popart umetnine. Umetniki so se zgledovali po tujini, vendar so ustvarjali svoja dela in se z njimi odzivali na tedanjo socialistično realnost. Povedno je, da so se nekateri pozneje od mladostnih del distancirali. Sicer pa je ta mariborska razstava dokument tistega obdobja in poziv k premisleku o današnji potrošniški družbi in amerikanizaciji, pred katero si evropske družbe zatiskajo oči. Je svarilo pred družbo, v kateri vse, tudi subjekt in medčloveški odnosi, postaja tržno blago. Vprašanje pa je, ali bo tako tudi razumljena ali pa bodo razstavljene umetnine razumljene le kot »kul« umetniška dela.

Razstava: Slovenija in neuvrščeni pop

Kje: Umetnostna galerija Maribor, Maribor

Kdaj: do 26. marca 2017