Kobilice odhajajo

Kaj počno skladi špekulativnega kapitala? Skladi špekulativnega kapitala kot »roji kobilic planejo nad podjetja« in si »ne belijo glave z ljudmi, katerih delovna mesta uničujejo«, skladi špekulativnega kapitala ostajajo »anonimni, nimajo obraza«, in ko pokrajino opustošijo, gredo naprej, k naslednji žrtvi. To so več kot 16 let stare izjave iz Nemčije. Nemčijo, nemška podjetja od Siemensa naprej, so ob prelomu tisočletja »napadli« skladi kot BC Partners, Carlyle Group, Advent International, Permira, CVC Capital Partners, Saban Capital Group (SCG) ali Blackstone. Socialdemokrati, tedaj pod vodstvom Franza Münteferinga, so se želeli opustošenju upreti. Ponavljali so, da v Nemčiji takšnega »tržnega radikalizma« namesto socialnega tržnega gospodarstva ne bodo trpeli. Rezultat debate je bila posebna prevzemna zakonodaja, t. i. Risikobegrenzungsgesetz, ki jo je Nemčija sprejela leta 2008. Z njo so dodobra zajezili špekulativne nakupe, recimo tako, da so omejili preprodajo kreditov ali obremenitev prevzetih podjetij.

Ko so pred tremi leti praktično isti skladi prišli v Slovenijo, je tukaj prevladalo stališče, ki ga je tedaj zastopal Slovenski državni holding (SDH), da pravila EU ne dovoljujejo razlikovanja med strateškimi in špekulativnimi investitorji ter da se politika v postopke privatizacije ne sme vmešavati. Celo posebna zaščita delavcev, ki so jo želeli v prodajne pogodbe vgraditi posamezni sindikati, naj bi pomenila kršitev pravil konkurence. Mercator, Helios, NKBM, Adrio Airways, Fotono in na koncu skorajda še Telekom smo tako prodali finančnim špekulantom. Matjaž Gantar, ustanovitelj KD Group, je tedaj opisal scenarij, po katerem delujejo te »kobilice«, ki jih je spoznal od blizu, ko so v nekem trenutku želeli prevzeti KD. Nimajo lastnega denarja, je pojasnil, ampak uporabljajo izposojenega, večinoma od velikih, pasivnih, pokojninskih skladov. Ko kupijo podjetja, so v vmesnem času navadno upravičeni do letne provizije v višini dveh odstotkov premoženja, ki ga upravljajo. A je to za njih zgolj »žepnina« – glavna nagrada jih čaka šele na koncu. Navadno jim pripada 20 odstotkov od razlike v ceni, ko podjetje prodajo naprej. Časa za to imajo zgolj nekaj let, v katerih »podjetje stisnejo kot limono«.

Kar so Avstrijci storili s Heliosom, bi znal narediti vsak slovenski sklad. Je pa res, da takšnih menedžerjev ne bi hvalili, ko bi od tukaj pobegnili, kot so ta teden Avstrijci.

Točno to se je zdaj zgodilo v primeru Heliosa. Helios je oktobra 2013 kupilo avstrijsko mini podjetje Ring, katerega lastniška struktura je vsaj nejasna, če ne že sporna, saj vodi k neki vrstni hiši v Londonu. Avstrijski mediji so z navdušenjem sprejeli tezo, da je David prevzel Goljata, čeprav je bilo vsakomur jasno, da Ring za takšen projekt ni mogel imeti denarja. Kljub temu so v SDH-ju, kjer je prodajni postopek vodil Matej Runjak, posel dovolili. Javnost je šele aprila 2014, ko je moral Ring objaviti prevzemni prospekt, izvedela, kdo je resnični financer iz ozadja. To sta bila ameriška sklada Templeton in Blackstone. Sta med največjimi na svetu, ki se ukvarjajo s tveganimi nakupi na periferijah. Z drugimi besedami, Ring je Helios kupil brez ficka v žepu. Zato je moral ob prevzemu tudi zastaviti celotno Heliosovo premoženje. Ljubljanski kriminalisti še vedno, že tri leta, vodijo predkazenski postopek zaradi ovadbe, da je Ring Heliosovo premoženje dejansko zastavil nezakonito, za več kot 300 milijonov evrov, še preden je bil Helios dokončno prevzet. Kakorkoli – to, nad čemer smo se v Sloveniji zgražali v času tajkunskih prevzemov, smo dopustili špekulativnim skladom.

Ne samo, da smo dopustili, nekateri so bili nad poslom celo navdušeni. »Če bi Ring holding kupil Helios, bi ta čez nekaj let zelo verjetno imel večje prihodke, večji dobiček in več zaposlenih,« so v časopisu Finance citirali Geralda Martensa, tedanjega direktorja Ringa. V resnici se je zgodilo ravno nasprotno. Prihodki od prodaje so v Heliosu v tem času (od začetka 2013 do konca 2015) padli za 15 odstotkov, število zaposlenih se je v obdobju, ko je Ring že sodeloval pri vodenju podjetja, znižalo za kar 30 odstotkov (z 2433 konec leta 2012 na 1700 do konca leta 2015), je pa res, da je Ring v Heliosu v tem času enormno povečal dobičke, s 4 milijonov čistega dobička na lanskih 17 milijonov. Kar pa dokazuje predvsem, da so podjetje izčrpavali.

Slovenski pomagači so bili zato dobro nagrajeni. Najbolj kooperativni član stare uprave Heliosa Aleš Klavžar je postal novi predsednik uprave, mladi Bine Pangršič, nekdanji svetovalec iz Alte, ki je Avstrijcem v postopku svetoval, pa je lahko postal v Heliosu vodja upravljanja premoženja. Kratko so potegnili delavci. Sindikati so na začetku te poti še protestirali, pisali protestna pisma vladi, vse dokler jih avstrijski menedžerji z najrazličnejšimi grožnjami in drugimi ukrepi niso utišali. Tudi Sonja Kos, generalna sekretarka sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije (KNG), se zato sprašuje, ali niso visoki dobički predvsem posledica prodaje premoženja in zniževanja stroškov, ki bi jih lahko izpeljal kdorkoli, pravi strateški partner pa bi moral poskrbeti predvsem za nove zamisli, proizvode ter pridobivanje novih trgov. A novih trgov novi Helios ni dobil, celo izgubljal jih je, za kar naj bi bile krive sankcije proti Rusiji in vojna v Ukrajini. A Krki, ki se je spoprijemala z istimi problemi kot Helios, je recimo v času ukrajinske krize prodaja padla za pet odstotkov. Heliosova zgodba zato prej kaže, da je družbena neodgovornost na kratki rok izredno dobičkonosna. Manj ko je zaposlenih, večja mora biti produktivnost preostalih. A ta logika ima tudi svojo mejo: na dolgi rok brez delavcev še nikomur ni uspelo.

V obdobju, ko so avstrijski zaposleni že sodeloval pri vodenju Heliosa, se je število zaposlenih znižalo za kar 30 odstotkov, z 2433 konec leta 2012 na 1700 do konca leta 2015.

Zdaj je seveda jasno, da Ring ni bil nikakršni strateški partner. Čeprav smo lahko v zadnjih dveh letih od slovenskega vodstva, od Klavžarja in seveda avstrijskih lastnikov, slišali nešteto obljub o dolgoročnem sodelovanju, so minuli teden Avstrijci Helios po zgolj dveh letih prodali. Oktobra 2013 je Slovenija Helios prodala Ringu za skupaj 144,8 milijona evrov. To je cena za 100 odstotkov vseh delnic. Ob nakupu je imel Helios po naših podatkih še 102 milijona evrov dolgov in na računih 20 milijonov evrov gotovine, kar pomeni, da je celoten posel znašal 227 milijonov evrov. Po informacijah Bloomberga so avstrijski lastniki skupino zdaj prodali za 572 milijonov evrov japonskemu podjetju Kansai Paint Group. Avstrijski lastniki so sicer resda vmes Heliosu pridružili avstrijsko podjetje Rembrantin, ki pa je v primerjavi s Heliosom palček. Je podjetje s 130 zaposlenimi, za katero so v Ringu pred desetimi leti, sodeč po poročilu Bank Austria, plačali okrog 20 milijonov evrov. Poleg tega naj bi danes neto dolg Heliosa po navedbah lastnikov znašal okoli 230 milijonov evrov. Kar pomeni, da je tokrat celoten posel znašal 342 milijonov evrov. Avstrijci so torej s preprodajo Heliosa v zgolj dveh letih zaslužili dobrih 110 milijonov evrov. To, kar so Avstrijci storili s Heliosom, bi znal narediti vsak slovenski sklad, razlaga Gantar. A če bi to s Heliosom počel kak slovenski sklad, bi po njegovem mnenju prišlo do resnega odziva medijev, politike, policije ali finančne uprave, »še posebej, če bi tak slovenski sklad imel sedež v davčni oazi, kot je London«, pravi.

Sicer pa Helios ni edino podjetje, v katero smo spustili kobilice. Težave šele prihajajo. Največje podjetje v skupini prizadetih je Mercator. Tudi v tem primeru je manjše, bolj zadolženo podjetje, to je Agrokor, kupilo večjega. In tudi v tem primeru je bil glavni financer projekta ameriški sklad tveganega kapitala Blackstone. Časopis Dnevnik je ob prodaji Mercatorja leta 2014 objavil Blackstonovo analizo, po kateri bi se nakup Mercatorja izplačal že v dveh letih. In sicer tako, da bi odpustili od 1200 do 1600 zaposlenih, da bi deloma izrinili slovenske proizvajalce hrane ter podaljšali plačilne roke. Scenarij se praktično odvija po napovedih. Od začetka leta 2014 pa do danes se je število zaposlenih v skupini Mercator zmanjšalo za 2300 zaposlenih, slovenski proizvajalci hrane pa so nedvomno postavljeni na stranske police. »Da so slovenski dobavitelji hrane pod večjim pritiskom in da se borijo proti padanju prodaje, je nedvomno res,« pravi Jože Podgoršek, slovenski varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Agrokor poleg tega po kosih že odprodaja Mercatorjevo premoženje, posamezne blagovne znamke, kot sta bila Modiana in Intersport, in celo trgovine, ki jih hkrati najema nazaj.

Kje so obljubljene sinergije? Mercatorjev promet po Agrokorjevem prevzemu pada. Odkar je Agrokor prevzel Mercator, je promet padel za pet odstotkov, število zaposlenih se je znižalo za 10 odstotkov, čisti dobiček, ki ga lastnik Ivica Todorić potrebuje za poplačilo kreditov, pa se je podvojil. Povsem jasno je, da Mercator z Agrokorjem ni dobil »stabilnega lastnika«, kot so to napovedovali, ampak začasnega, ki bo podjetje »čistil«. V pogodbi o nakupu Mercatorja se celo predvideva odprodaja Mercatorja prek javne ponudbe delnic (IPO), do katere bi lahko prišlo najhitreje sredi naslednjega leta, ko Todorić, lastnik konglomerata, v skladu z dogovorom tudi ne bo več obvezan spoštovati slovenske zakonodaje o socialnem dialogu, kot piše v prodajni pogodbi …

Že skoraj ironična pa je usoda slovenskega letalstva. Leta 2013 je Slovenija šla v prodajo letališča in letalskega prevoznika Adrie Airways z naslednjim »strateškim« premislekom, ki ga je pojasnila tedanja premierka Alenka Bratušek v parlamentarni debati o privatizaciji 15 podjetij. »Kar se tiče razvoja tega letališča, mislim, da moramo vsi skupaj stremeti k temu, da se bo število potnikov na tem letališču povečalo, in kar je še pomembneje, da se bo povečalo število destinacij, kamor se s tega letališča da leteti oziroma od drugod na naše letališče prileteti,« je dejala v parlamentu. Tudi v tej izjavi se skriva upanje, da bo s tujim »strateškim« lastnikom v Slovenijo prišel čudež. Potem je država letališče »privatizirala« tako, da ga je prodala nemškemu državnemu podjetju Fraport, Adrio Airways pa je januarja letos podarila skladu špekulativnega kapitala K4 tako, da je pred tem v Adrio vložila še tri milijone evrov. In kakšne so posledice?

Sodeč po zadnjem polletnem poročilu Fraporta je Aerodrom Ljubljana v prvi polovici letošnjega leta, kljub gospodarski rasti v regiji, beležil 4,5-odstotni upad prepeljanih potnikov. Podoben, postopni padec prepeljanih potnikov Fraport v Ljubljani pričakuje tudi v prihodnjih letih. Ker hkrati s tem Fraport vseeno pričakuje višje prihodke, je očitno, da novi lastnik ljubljansko letališče spreminja v regionalno transportno-industrijsko cono, ki bo vse manj povezana s potovalnimi potrebami prebivalcev, s Slovenijo in bolj s transportnimi potrebami Fraporta. Še bolj neverjetna pa je usoda Adrie Airways. Sklad K4 je podarjene tri milijone evrov ob nakupu Adrie v tem letu že potrošil, hkrati je ukinil več poletov med Tirano, Brusljem in Parizom ter prenehal leteti v Istanbul in Berlin. Poleg tega so prodali še zadnje Adrijino letalo, po nekaterih informacijah pa je zdaj tik pred prodajo še sama blagovna znamka. Zakaj smo Adrio prodali temu špekulativnemu skladu, ki je prav tako obljubljal razvoj, ko pa bi jo lahko sami likvidirali? Po naših informacijah sklad K4 zdaj že išče kupca za Adrio, ponuja jo za 20 milijonov evrov.

Tudi Mercator imajo v lasti špekulativni skladi. Od začetka leta 2014 pa do danes se je število zaposlenih v skupini Mercator zmanjšalo za 2300.

In potem je tukaj še NKBM, ki je bila letos aprila prodana ameriškemu investicijskemu skladu Apollo, s sedežem v Luksemburgu, za 250 milijonov. Sodeč po zadnjem, devetmesečnem poročilu bo NKBM letošnje leto zaključila z več kot 50 milijoni čistega dobička. Lani ga je bilo recimo za polovico manj. S takšnim tempom bo NKBM novim lastnikom kupnino povrnila v manj kot petih letih. Toda tudi v tem primeru glavni razlog ni modrost novih lastnikov. Razlog za to je predvsem sproščanje oslabitev in rezervacij, torej črpanje kapitala iz banke, ki smo jo pred tem prekomerno napolnili z državnim denarjem. Na to je v začetku tega leta v intervjuju za Mladino opozorila tudi viceguvernerka Mejra Festić, ki je v zvezi z NKBM dejala, da tudi po prodaji banke država ne bi smela dopustiti, da bi se državna pomoč banki uporabljala za izplačila. Vendar pa se Banka Slovenije doslej na izčrpavanje NKBM še ni odzvala.

V letu, ko je Slovenija svoja podjetja prodala »kobilicam«, je francosko zasebno podjetje Bouygues SA prodajalo Alstom ameriškemu podjetju General Electrics. Šlo je za povsem zasebni posel. Kljub temu pa se je v prodajo vmešala francoska vlada, ki je ocenila, da želi General Electrics v Franciji po prevzemu odpuščati francoske delavce. Prodajo je dovolila šele pod pogojem, da bo General Electrics število zaposlenih v Franciji povečal. Francoski gospodarski minister Arnaud Montebourg je tedaj dejal, »da Francija ne bo dovolila, da bi postala velik šoping center za tuje korporacije, ki kot plen čakajo na francoska podjetja«, francoski predsednik François Holland pa, da so pri poslu zavarovali »francoske nacionalne interese«, okrog 18 tisoč zaposlenih v Franciji. Nihče od francoskih politikov ni rekel, tako kot so v tistem času ponavljali njihovi slovenski kolegi, »da bi pogojevanje države pri zaščiti delavcev pomenilo nedovoljeno državno pomoč in izkrivljanje konkurence«, ali celo, da je nakup slovenskih podjetij prek davčnih oaz legitimna in utemeljena forma »davčne optimizacije«, kot so to letos pojasnjevali v SDH-ju.

Predvidljivo so se letos v General Electricsu odločili za odpuščanje. Odpustili bodo skupaj 6500 delavcev v Veliki Britaniji, Švici, Nemčiji. V Franciji, so sporočili, pa bodo v naslednjih treh letih zaposlili 1000 novih.

Jazbec pritiska na privatizacijo NLB

Vendar za to ni pristojen

Čeprav guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec ni pristojen za postopek privatizacije NLB, saj o tem odloča Slovenski državni holding (SDH) oziroma vlada, je po naših informacijah nedavno večkrat od finančnega ministrstva in vlade zahteval pojasnila in razloge, zakaj NLB ne bo prodana že naslednje leto. Predsednik vlade Miro Cerar je namreč v začetku oktobra v intervjuju za agencijo Bloomberg dejal, da bo Slovenija najverjetneje zaradi negotovosti glede brexita in nestabilnosti na finančnih področjih privatizacijo NLB odložila. Zaradi česar je Jazbec pisal finančni ministrici Mateji Vraničar Erman, češ da bi lahko po njegovi oceni preložitev prodaje NLB »banko izpostavila veliki negotovosti«.

Iz Banke Slovenije so nam obstoj korespondence sicer potrdili, a dodali, da so ministrici posredovali mnenje o odloženi prodaji NLB šele na njihovo prošnjo. Saj da naj bi se »s podaljševanjem roka za prodajo banke pojavljala dodatna tveganja, ki lahko negativno vplivajo na stabilnost in solventnost banke«. A po naših informacijah je izmenjavo pisem začel Jazbec samoiniciativno. Ermanova je Jazbeca v odgovoru tudi podučila, da finančno ministrstvo za postopek prodaje ni pristojno in da v imenu evropske komisije izpolnjevanje obvez glede tega vprašanja v Sloveniji nadzoruje revizijska hiša KPMG.

Da se s podaljševanjem roka, do katerega mora Slovenija prodati NLB, »pojavljajo dodatna tveganja«, je res. A deloma se ta tveganja nanašajo tudi na Jazbeca osebno in na vprašanje, koliko je NLB dejansko vredna. Po naših informacijah namreč kriminalistična policija zaradi zlorabe položaja v primeru izvedbe stresnih testov preiskuje kar devet osumljenih iz Banke Slovenije, in sicer Boštjana Jazbeca, Stanislavo Zadravec Caprirolo, Janeza Fabijana, Mateja Krumbergerja, Tomaža Čemažarja, Damijana Igliča, Tomaža Košaka, Jasno Iskra in Jurija Žitka. Osumljeni naj bi pri izvedbi stresnih testov naklepno izbrali svetovalne oddelke revizijskih hiš, ki jih ne zavezujejo mednarodni računovodski standardi.

Pri izvedbi stresnih testov naj bi namreč revizijske hiše v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi napačno ocenile kapital, torej vrednost bank, tudi NLB, saj naj bi kar v tekočem letu 2013 knjižili domnevno bodoče izgube. Kar v skladu s standardi ni dovoljeno. Če se te domneve izkažejo za resnične, bi to seveda pomenilo, da je NLB vredna več. To pa so po naših informacijah tudi nekateri izmed razlogov, zaradi katerih do zaključka policijske preiskave vlada ne želi hiteti s privatizacijo NLB.