Vsak dan kot med stavko

Mojca Žerdin je družinska zdravnica, ki dela v ambulanti Kidričevo na Ptuju. Ker v sredo dela popoldan, od dvanajstih do osmih, večinoma v sredo ponoči dežura. »Če me otroci ne vidijo do osmih, me ne bodo dodatno pogrešali, če me ne vidijo pozneje,« je razlagala prejšnjo nedeljo dopoldne v svojem domu v Mariboru.

Dežurstvo v zdravstvenem domu Ptuj traja od desetih zvečer do šestih zjutraj, uro pozneje pa spet dela v ambulanti. Ko ob štirih pride domov, ne gre spat. »Do desetih, enajstih zvečer sem mama. Otroci skačejo po meni, vozim jih na dejavnosti ...«

Zato pravi, da je bila zdravniška stavka, ki je trajala od 8. do 22. novembra, zanjo super. Zdravniki so stavkali tako, da so opravljali le redno delo, torej štirideset ur na teden. Za Mojco Žerdin je to pomenilo, da je lahko šla v po dežurstvu v četrtek zjutraj spat, njena ambulanta pa tisti dan ni bila odprta.

Predsednik zdravniškega sindikata Praktik.um Igor Muževič ve, da si ljudje mislijo, da zdravniki med dežurstvom spijo. Težko si je predstavljati, da bi kdo opravljal kompleksno delo toliko časa hkrati.

Muževič predlaga, da si predstavljamo mamo ali očeta, ki ga dojenček prebuja vsakih petnajst minut. »Ne glede na to, kako je utrujen, bo vedno poskrbel za dojenčka. Enako je z zdravnikom. Ne glede na stopnjo utrujenosti si v hipu zbujen in v pogonu, ko ponoči prejmeš klic, da je prišlo do prometne nesreče, grožnje s samomorom, srčnega zastoja. Seveda to pušča res hude posledice, da o vplivu na razsodnost odločitev niti ne govorimo. Tolikšno neprekinjeno delo bi moralo biti prepovedano.«

Najhuje je zdravnikom družinske medicine, ki delajo v odročnih krajih, pravi Mojčin mož Matija Žerdin. Zdaj je specializant radiologije v mariborskem kliničnem centru, prej pa je delal kot družinski zdravnik v Lenartu v Slovenskih goricah. »Na periferiji so družinski zdravniki sami za vse.« Tudi ko obravnavajo paciente med rednimi urami, se morajo odzivati na klice za nujno pomoč.

Muževič se spominja enega takega dneva. Po klicu, da mora nujno na teren, je zaprl ambulanto in na vrata obesil obvestilo, naj gredo pacienti v nujnem primeru v sosednjo urgentno ambulanto. Na poti je dobil še dva klica za nujno pomoč. Za en primer je aktiviral oddaljeno enoto, za dva pa poskrbel sam. Potem se je vrnil in nadaljeval redno delo v ambulanti.

Za družinsko zdravnico Mojco Žerdin je bila stavka super. Ker je delala samo 40 ur na teden, je v četrtek zjutraj, po šestnajstih urah neprekinjenega dela, odšla domov in ne nazaj v ambulanto.

»Naslednji dan sem izvedel, da je med tem, ko sem bil na terenu, prišel v ambulanto gospod z bolečinami v trebuhu. Ambulanta je bila takrat začasno zaprta. Presodil je, da stanje ni tako nujno, in se odločil, da pride na pregled naslednji dan. In naslednjega dne zanj ni bilo, ker je zaradi krvavitve v trebušni votlini umrl,« pravi.

Zapomnil si je tudi klic zaradi samomora, ki ga je prejel isti teden, po dvaindvajsetih urah dežurstva. »Prišel sem na kraj dogodka. Tam so bili trije mladoletni sinovi, ki so na podstrešju našli obešenega 35 let starega očeta.«

Nesprejemljiva norma

Tina Bregant se je odločila, da za zdaj ne bo dežurala na urgenci. »Na misel mi ne pride,« pravi. »V tem času lahko pišem strokovne članke, se pripravljam na predavanja ali na delavnice za starše. S tem zaslužim več.« Tina Bregant v Ljubljani opravlja specializacijo iz fizikalne in rehabilitacijske medicine. Njena plača znaša nekaj manj kot 1500 evrov neto na mesec, z malico, prevozom in dodatki za delovno dobo vred ter za strokovni naziv in specializacijo. Že nekaj let je namreč specialistka nevropediatrije.

Zakaj noče dežurati na urgenci? Njen motiv ne more biti samo finančni, saj je na primer brez plačila pomagala migrantom, ki so prečkali Slovenijo.

»Gre za odnos,« odgovarja in pojasnjuje, da ji ni težko delati prostovoljno. »Ne nazadnje so občutki, da si komu pomagal, dobri. Ampak ne sprejemam tega, da se pričakuje, da redno delo opravljamo v slabih razmerah in ob zmerljivkah nezadovoljnih pacientov. To ne sme biti norma.«

Predstavniki zdravniškega sindikata Fides, ki je organiziral zdravniško stavko, so jasno povedali, da stavkajo tudi za zvišanje plač. Kot že nekajkrat prej so izrazili željo, da bi njihova plača znašala tri povprečne slovenske plače. Med drugim so postavili tudi zahtevo, da bi jih morala država »finančno potolažiti«, če bi bili zaradi dela za svojega delodajalca tako utrujeni, da ne bi mogli služiti še v prostem času.

Plače slovenskih zdravnikov so seveda nizke v primerjavi s plačami v evropskih državah, ki so zahodno in severno od nas. Vendar po razmerju do povprečne plače v državi niso nič posebnega. Povprečni dohodki slovenskega specialista iz redne zaposlitve le malo zaostajajo za plačo specialistov v državah z optimalnim upravljanjem sredstev za zdravstvo, so v zadnji številki Gospodarskih gibanj zapisali ekonomisti Velimir Bole, Jože Mencinger, Franjo Štiblar in Robert Volčjak z Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti.

Plače slovenskih zdravnikov so le malo nižje kot v državah, s katerimi se želimo primerjati. Upravičeno pa se zdravniki pritožujejo, da jih je premalo.

Del zdravnikov poleg dela v javni ustanovi služi tudi z dodatnim delom prek drugačnih pogodb za druge javne ustanove ter zasebna podjetja. A velika večina zdravnikov z delom, ki ne sodi v pogodbo o zaposlitvi, zasluži manj kot 500 evrov na mesec. Res pa jih je nekaj deset, ki z dodatnim delom zaslužijo po več kot sto tisoč evrov na leto. To javnost ve, in še več, vemo, da se pravosodje ukvarja z nekaj zdravniki, za katere kriminalisti trdijo, da so ugotovili, da so prek bančnih računov v tujini in v obliki zlatih palic prejemali podkupnine, ker naj bi uredili, da so bolnišnice predrago plačale zdravila in medicinsko opremo.

Najspornejših zahtev v sporazumu, ki ga je Fides podpisal z vlado, ni. Koliko se bodo povečale plače zdravnikov, bo še stvar pogajanj. Razlaga, ki se pogosto pojavlja v medijih, pravi, da sporazum pomeni 53 milijonov dodatnih sredstev za zdravstvo na leto in da se bo le 56 tisoč evrov od tega namenilo mladim zdravnikom.

Skupina, ki je pod skupnim imenom »mladi zdravniki« pozvala vlado, naj sporazum vendarle podpiše, se s to razlago ne strinja. Ta skupina, katere člani so tudi Mojca in Matija Žerdin, Tina Bregant in Igor Muževič, niso del Fidesa. »Nočemo se ukvarjati s politiko, ampak delati,« pravi Tina Bregant.

Vzrok, da so se zdaj odločili poslati sporočilo politiki, niso plače. O njih sploh ne govorijo. Sporazum podpirajo, ker bo zdravnikom prinesel standarde in normative, ki jih ne bo mogoče doseči, ne da bi se povečalo število zdravnikov.

»Nemogoče je delati dobro,« posledice preobremenjenosti povzema Tina Bregant. »Če pacientu namenimo toliko časa, kot mislimo, da ga moramo, so čakajoči nezadovoljni. Hkrati delamo izgubo svojemu delodajalcu.« Spominja se, kako ji je, ko je delala kot pediatrinja v zdravstvenem domu v Medvodah, mož rekel, naj pač ob koncu delovnih ur zaklene vrata ambulante in pride domov. »Ampak ne moreš kar pustiti ljudi v čakalnici,« pravi.

Ugotovila je, da je najlažje, če paciente obravnava čim hitreje in jim samo piše napotnice za terciarno raven zdravljenja. Bolj kot to, da se s tem težava samo prestavi v drug del zdravstvenega sistema, jo pri tem moti nekaj drugega. Namreč zavedanje, da ne naredi tistega, kar zna in zmore.

Tudi Mojca Žerdin izraža občutek ujetosti med Scilo in Karibdo. »Tiste dneve, ko imam šestdeset pacientov, sem srečna, da sem zvozila, a razočarana, da jim nisem namenila dovolj časa. Kadar je pacientov manj, sem zadovoljna, da delam, kot je treba, ampak razočarana, da je teh dni tako malo.«

Fantazija dobrega dela

Podatki o tem, koliko časa družinski zdravniki in pediatri namenijo posameznemu pacientu, se razlikujejo. Družinski zdravniki govorijo o sedmih ali osmih minutah, zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je plačnik javnih zdravstvenih storitev, pa navaja, da »povprečni ne-kratki kurativni pregled« traja 13 minut.

V času stavke so predstavniki zdravniških organizacij poudarjali, da zdravnice umirajo dvanajst let mlajše kot povprečne prebivalke Slovenije. Ta podatek je iz leta 2000, zadnji, še neobjavljeni podatki pa kažejo, da je življenjska doba zdravnic enaka kot v celotni ženski populaciji. »Zdravnice so tako majhna skupina, da v petnajstih letih prihaja do takšnih nihanj v statističnih podatkih,« pojasnjuje zdravnik Rade Pribaković Brinovec z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Čeprav ne zanika, da je zdravnikov v Sloveniji razmeroma malo, dodaja, da so bili pred desetimi leti še veliko bolj obremenjeni. »Če se bo sedanji trend naraščanja števila zdravnikov nadaljeval, bomo kmalu dosegli raven, ki si jo zdravniki želijo,« pravi.

Bole, Mencinger, Štiblar in Volčjak so ugotovili, da imamo na večini strokovnih področij zdravnikov v Sloveniji občutno premalo. Na štiridesetih odstotkih področij pa je specializantov precej več kot v državah, s katerimi bi se želeli primerjati.

Vse to ne pomeni, da zdravnikov, ki se počutijo izgorele, ni treba upoštevati. »Še posebej družinskim zdravnikom je težko,« pravi Pribaković Brinovec.

Največja frustracija družinskih zdravnikov in pediatrov izhaja iz razlike med dejanskim delom, ki ga opravijo, ter predstavo, kako bi lahko delali. »Če bi imeli manj pacientov, bi jih dejansko lahko obravnavali tako, kot je družinska medicina zastavljena, torej celostno,« pravi Mojca Žerdin.

»Nemogoče je delati dobro,« pravi pediatrinja Tina Bregant. »Če pacientu namenimo toliko časa, kot mislimo, da ga moramo, so čakajoči nezadovoljni.«

Tina Bergant pravi, da so zdaj prisiljeni biti nekakšni »avtomehaniki za telo«. »Naši odnosi z ljudmi se vzpostavljajo prek jemanja krvi, laboratorijskih pregledov, ultrazvoka …«

Tudi za takšno delo pogosto zmanjka časa, opozarja Mojca Žerdin. »Sama bi izvajala manjše posege, potem mi ne bi bilo treba napotovati naprej. Ampak če je v čakalnici dvajset ljudi, si ne morem privoščiti, da bi komu dol vlekla noht.« Predvsem pa zmanjka časa za pogovor. »V zadnjih letih srečujemo veliko psihosomatskih obolenj. Nekaj minut ni dovolj, da bi ugotovil, da je v vzrok za težave šikaniranje v službi, brezposelnost ali družinski odnosi.« »Po petih minutah pogovora človek ne bo priznal, da razmišlja o samomoru,« se strinja Tina Bregant. »Nasilje v družini in spolne zlorabe so nekaj drugega kot vraščen noht.«

Po vsem, kar so o njih izvedeli iz medijev, se ljudje upravičeno sprašujejo, kaj si lahko zdravniki sploh še želijo. Ampak večina zdravnikov si najbolj želi, da bi jih bilo več. S tem bi odpravili temeljni vzrok mnogih pojavov, zaradi katerih si lahko manjšina zdravnikov zvišuje plače. Pomanjkanje števila zdravnikov povzroča čakalne vrste, zaradi katerih dobro poslujejo zasebniki, javne bolnišnice sili, da najemajo zdravnike od drugod prek dragih podjemnih pogodb, preobremenjenost pa ustvarja napete odnose med zdravstvenimi delavci.

Mogoče bi jim pač tokrat morali zaupati, ko pravijo, da bodo, če jih bo več, lahko res delali bolje.