Iskanje lepote v najbolj neznatnih trenutkih življenja

Na rednem sporedu Kinodvora je od 12. decembra dalje na ogled film Paterson v režiji Jima Jarmuscha, ki ga je navdihnila istoimenska pesnitev Paterson Williama Carlosa Williamsa (izdana v petih knjigah med letoma 1946 in 1958) ter njegova znamenita misel: "Ni idej, so samo stvari." Z meditativno, poetično odo o iskanju lepote v najbolj neznatnih trenutkih našega življenja, eden vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev še naprej vztraja v povsem samosvojem filmskem svetu.

Glavni junak filma je voznik avtobusa v mestecu Paterson v New Jerseyju. Njegovo življenje se odvija po ustaljenem ritmu. Med vožnjo avtobusa opazuje mesto, ki drsi mimo njega in lovi drobce pogovorov med potniki. Med malico v beležko zapisuje svoje pesmi. Po službi gre na sprehod s psom. Med sprehodom se ustavi v baru, kjer popije natanko eno pivo. Nato se vrne domov k ženi Lauri. Za razliko od njegove ustaljene rutine se njeno življenje nenehno spreminja; Laura svojega moža vsak dan preseneti z novimi sanjami. A on ljubi njo in ona njega. On podpira njene ambicije, ona njegov dar za poezijo. Film beleži sedem dni v življenju dveh povsem običajnih ljudi ter tako potihoma opazuje majhne zmage in poraze vsakdanjega življenja, s tem pa tudi poezijo, ki se skriva v najmanjših detajlih vsakdanjika.

Po besedah režiserja film Paterson slavi poezijo podrobnosti, variacij in vsakodnevnih interakcij. Je nekakšna protiutež mračnim, pretirano dramatičnim in akcijsko usmerjenim filmom. To je film, ki bi mu moral človek preprosto pustiti, da drsi mimo njega – kot podobe mimo okna avtobusa, ki kot mehanična gondola pluje po ulicah malega, pozabljenega mesta. "Vedno sem si želel, da bi me nekoč imeli za filmski ekvivalent newyorški pesniški šoli. Pesnike te šole je močno zaznamoval majhen manifest, ki ga je spisal Frank O’Hara. O’Hara je bil zaposlen kot kustos v Muzeju moderne umetnosti; imel je torej pravo službo, pesmi pa je pisal med odmori za kosilo, podobno kot Paterson. V manifestu, ki mu je dal naslov Personizem, pravi: Pesem piši enemu samemu človeku, ne svetu. Piši jo, kot da pišeš pismo ali sporočilo," je še zapisal Jarmusch.

Jim Jarmusch je diplomiral iz angleške in ameriške književnosti. Filmsko izobrazbo si je pridobil z gledanjem filmov v Francoski kinoteki in s študijem na filmski šoli v New Yorku. Svoj prvi film Neskončne počitnice je posnel leta 1980 za pičlih 15 tisoč dolarjev. Do statusa enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev je prišel v osemdesetih letih, ko je posnel črno-beli, minimalistični tragikomediji Bolj čudno od raja (1984) in Pod udarom zakona (1986), ki sta jih zaznamovali režiserjev nenavaden smisel za humor, specifičen občutek za filmski ritem in vzdušje melanholije.

Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci, od eksistencialističnega filma ceste Noč na zemlji (1991), Zlomljeni cvetovi (2005) do samurajske kriminalke Ghost Dog (1999). Ustvaril je tudi enega najboljših ameriških filmov desetletja, ironični pogled na zgodovino Divjega zahoda z naslovom Mrtvec (1995). V Kinodvoru so poleg filmov Zlomljeni cvetovi in Meje razuma pred leti predvajali tudi njegov film Kava in cigarete (2003), nedavno pa še vampirsko ljubezensko zgodbo Večna ljubimca (2013). Poleg filma Paterson je bil na zadnjem festivalu v Cannesu prikazan tudi njegov dokumentarec o Iggyju Popu in The Stooges z naslovom Gimme Danger (2016). Jarmusch je sicer znan po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so poleg Iggyja Popa nastopili in tudi prispevali glasbo še John Lurie, Tom Waits, Screamin' Jay Hawkins, Neil Young, Robert Diggs (RZA) in drugi.

px0nrgkhsRA