It’s Everyone Else, bend 

Z njunega koncerta boste odšli preplavljeni z najrazličnejšimi občutki, pa čeprav ju morda niti za hip ne boste videli. Zagotovo pa ju boste slišali. Visokooktansko kombinacijo kričavega ženskega in moškega vokala, elektronski ritem in predvsem veliko hrupa, ki tiste, ki se jima pod odrom najbolj približajo, spravlja v ekstatično »mosh-pitovsko« norenje.

Ja, ljubljansko-prekmurski duet It’s Everyone Else je posebne vrste bend. Ne le zato, ker vedno nastopa pod odrom, namesto na njem, pač pa tudi zato, ker se njuna glasba izmika običajnim žanrskim pravilom. Delata punkovski hardcore in hkrati sintovski pop, postmetal in industrial ter obenem razbrazdano elektroniko. Z dvema sintoma, samplerjem in glasovoma, iz katerih hkrati pronicata ranljivost in bes.

Organizatorji velikih festivalov imajo o njunem nastopanju pod odrom po navadi veliko pomislekov. Že zaradi njune varnosti. »Prav zaradi teh varnostnih pravil sva že v začetkih, ko sva še igrala na odru, velikokrat skočila med publiko. Igrava glasbo, ki zahteva aktivno participacijo občinstva,« je jasen Lucijan Prelog. »Preveč varnosti odvzame vso zabavo. Treba si je dovoliti oseben stik, na koncertu se ne nazadnje dobimo zato, da skupaj izrazimo jezo in doživimo katarzo. Kaj pa je narobe s tem, če si obenem pridelaš kakšno buško?« se upravičeno sprašuje druga polovica dueta, Pika Golob. Ja, na njunih koncertih je težko ostati hladnokrven, zato ni presenetljivo, da sta si po sedmih letih nastopanja pridelala sloves enega najatraktivnejših domačih koncertnih bendov.

To koncertno energičnost sta izvrstno prelila tudi v svoje albume. Pravkar sta objavila tretjega, Heaven Is An Empty Room, ki z izpiljeno produkcijo ter poglobljenim glasbenim raziskovanjem in še bolj pronicljivimi besedili vidno nadgradi njun samosvoj izraz. »Pri prejšnji plošči (New Religion, 2014) sva izhajala iz premise, da moraš pri spreminjanju sveta začeti pri samem sebi. Novi album pa se odpira navzven; če hočemo spremembe, moramo stopiti skupaj in pokazati, da nam je dovolj,« pravita.

Pa ne gre le za angažirano kritiko političnega ustroja in aktualnih dogodkov. V nekaterih skladbah se subverzivno lotita tudi kritike aktivizma kot poze ali pa kar aktivizma kot ideologije, ki je sam sebi namen in nima nobenega pravega učinka. To sta sama občutila v nemškem Leipzigu, kamor sta se preselila predlani. »V mesto sva se zaljubila že ob prvem obisku. Je idealno okolje za vse vrste posebnežev, saj te ne sodijo le po videzu. Toda po drugi strani se na vsakem koraku čuti nekakšna uniformiranost, kjer je odprta drugačnost še vedno lahko tabu. Kar pa ne pomeni, da med aktivisti ni posameznikov, ki se resnično zavzemajo za prave stvari,« ne skrivata hkratnega razočaranja in navdušenja.

Zaradi svoje lege jima Leipzig ponuja tudi izvrstno izhodišče za načrtovanje koncertnih turnej. Nastopala sta po dobršnem delu Evrope, najraje na Češkem in Slovaškem. V nasprotju s precej zadržanim nemškim in avstrijskim občinstvom se tam ljudje znajo prepustiti emocijam. Pravita celo, da tako dobrega odziva kot na letošnjem velikem slovaškem festivalu Pohoda, kjer so med drugim nastopili tudi The Prodigy, PJ Harvey, Sigur Rós in drugi zvezdniki, še nista doživela. »Ko nastopava na velikih festivalih, kjer naju občinstvo ne pozna, ponavadi padeva v kontekst nekakšnega ‘freak showa’. Na Pohodi pa sva nastopila v povsem napolnjenem improviziranem prostoru za 200 ali 300 ljudi in razpoloženje je bilo fantastično.« Izvrsten bend sta in domače klubsko občinstvo to ve že od leta 2010, ko sta se udeležila turneje Klubskega maratona Radia Študent. Skupaj sta začela ustvarjati leto prej. Spoznala sta se prek prijateljev in ugotovila, da ju zanimajo podobna glasba in pustolovske računalniške igre. Pika se je kot pevka preizkušala že v srednješolskih bendih, ko je prisegala na grunge glasbo, ker pa ni našla somišljenikov, je glasbo začela ustvarjati sama. Lucijanu so bili sprva blizu bendi tipa Smashing Pumpkins in Radiohead, v dvatisočih pa je spoznal tršo, hrupno glasbo The Locust, The Blood Brothers in podobnih post hardcore bendov in v to smer zašel še sam. Pika »težje« glasbe prej ni poznala, a jo je prevzela nemačistična drža teh »emancipiranih« moških bendov, ki so se v svoji glasbi upali odpreti ženstvenosti in ranljivosti.

Glasbeno sta se pravzaprav prvič potipala v vadbenem prostoru ŠKM Bande. Potem sta spontano nadaljevala skupno pot, ki pa ni le glasbena. Pika je pod psevdonimom Miswired lani objavila tudi istoimensko, intimno, zvočno bolj umirjeno solistično ploščo, napisala pa je tudi otroško knjigo oziroma slikanico Velika gozdna pustolovščina in trenutno dokončuje zbirko kratkih horror zgodb. To bo z ilustracijami opremil Lucijan, po izobrazbi akademski slikar, ki skrbi tudi za grafično podobo njunih plošč. Tudi nove, ki jo bosta 16. decembra (na dan izida tokratne številke Mladine) premierno predstavila na koncertu v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi.