Rockovska ekscentrika

Pri tistih zvrsteh glasbe, ki rade bežijo mimo pravil in ugajanja na prvo žogo, je zanimanje tukajšnjega občinstva še vedno zelo nepredvidljivo. To se je spet potrdilo prejšnji petek, ko je ljubljanski Kino Šiška gostil premierni slovenski nastop britanskega posebneža Toma Jenkinsona, mnogo bolj znanega pod imenom Squarepusher.

Ko je pred šestimi leti pri nas prvič nastopil dvojec Autechre, ob Aphexu Twinu in Squarepusherju eden ključnih predstavnikov cenjene založbe Warp, je bila velika dvorana iste institucije razprodana. Povsem drugačno sliko pa je še nekaj dni pred koncertom ponudila mizerna prodaja vstopnic za Squarepusherja oziroma – natančneje – njegovo novo zasedbo Shobaleader One, ki jo je tokrat pripeljal s sabo in s katero je na koncu nastopil v Šiškini mali dvorani. Je bilo za slab odziv bolj krivo novo, še med Jenkinsonovimi feni ne povsem znano ime, ali predrugačena, bendovska glasba? Verjetno kombinacija obojega ...

No, resnici na ljubo je treba dodati, da je Squarepusher med širšim občinstvom razmeroma neznan ustvarjalec. Doma v Veliki Britaniji in na Japonskem ima resda status zvezdnika, toda drugod praviloma nagovarja le poznavalce elektronske glasbe. Ker ga za pomemben vpliv navajajo Skrillex in podobni pionirji ameriškega EDM-ja, se je njegova prepoznavnost v zadnjih letih strmo povzpela tudi v ZDA. To se je lepo potrdilo na zadnji solistični ameriški turneji, ko je s spektakelskimi koncerti zlahka polnil velika prizorišča. Ja, če bi se mu zahotelo, bi svojo kultnost med privrženci elektronske glasbe lahko zelo preprosto in dobro unovčil. Toda to ga ni nikoli zanimalo, vedno je bila na prvem mestu njegova glasbena radovednost, pa četudi to pomeni (kot v primeru zasedbe Shobaleader One), da mora kdaj začeti tako rekoč s točke nič.

Squarepusher je svoj prvenec objavil sredi devetdesetih, in že takrat je bilo jasno, da so mu blizu fusion, funk in progresivni rock. Sodeč po nekaterih zadnjih albumih ga je pozneje vse očitneje vleklo v bendovski zvok. S tega vidika, vsaj kar zadeva glasbo, na ljubljanskem koncertu torej nismo slišali ničesar novega. Slišali smo Squarepusherjeve komade, ki jih je pač izvajal bend.

A ta v teoriji preprosta logika zaradi kompleksnosti njegove glasbe v praksi še zdaleč ni tako enostavna. Benda namreč ni sestavil zato, da bi v njem lahko izživljal strast do samosvojega, mojstrskega preigravanja basovske kitare, ki ga zdaj povsem podreja skupinski igri. Tako so se najzanimivejši trenutki zgodili v kombinaciji s kitaristom in klaviaturistom. Na eni strani so se opirali na retro elemente, a jih hkrati postavljali v nov, raziskujoč kontekst. Manj prepričljivo se je v celostni zvočni podobi znašel le brzostrelni bobnar. Jenkinsonovim studijskim elektronskim ritmičnim vrtinčenjem se je sicer približal toliko, kot se bobnar pač lahko, a je to glasbi prej nekaj vzelo kot dodalo.

Koncert si bomo vendarle zapomnili. Morda zaradi mask z LED-lučkami, ki so si jih nadeli člani benda, nostalgije po devetdesetih ali pa drugačne, samosvoje glasbe. Resda je bil obisk daleč od pričakovanega, a zasedba Shobaleader One je v napolnjeni manjši dvorani Kina Šiška ustvarila zelo dobro razpoloženje.