Referendumi o beguncih?

Največjo odgovornost nosi vlada

Črnomeljska protimigrantska civilna iniciativa pod vodstvom občinske svetnice SDS Maje Kocjan je zbrala dovolj podpisov občanov za vložitev zahteve za razpis občinskega referenduma o sprejemno-registracijskem centru za begunce. Če jim bo uspelo zbrati dovolj podpisov, da od občinske politike zahtevajo referendum, potem jim bo zelo verjetno uspelo prepričati večino volivcev, da zavrnejo gostoljubje beguncem, ki ga je sicer sramežljivo, previdno in na načelni ravni, a vseeno izrekla občinska politika. Črnomeljci pa bi s tem dali tudi zgled nasprotnikom beguncev v vseh drugih občinah, kjer bi se jih politika odločila sprejeti. Recimo v Velenju, kjer podpise za protimigrantski referendum prav tako že zbira SDS.

To bi prišlo prav tudi občinskim upravam ter občinskim svetnikom, ki namestitev beguncev (če že) sprejemajo s stisnjenimi zobmi. Sklep, s katerim so črnomeljski svetniki izrekli gostoljubje beguncem, ima naslednjo vsebino: »Občinski svet občine Črnomelj ocenjuje, da v kolikor do povečanega pritoka migrantov dejansko pride tudi na območju občine Črnomelj, je vsekakor nujno imeti te osebe čim prej pod nadzorom policije in na enem mestu, saj bi se v nasprotnem primeru lahko nenadzorovano gibali po območju občine in s tem lahko ogrožali varnost prebivalcev ali povzročali škodo.«

A krivde za takšno stanje ne nosijo ne občinski funkcionarji ne ljudje, ki bi radi o beguncih glasovali na referendumu. Ti imajo pravico do obveščenosti, kaj počne oblast, ter do »aktivnega sodelovanja pri sprejemanju in uresničevanju oblastnih namer in odločitev. In imajo pravico izraziti nezadovoljstvo, predlagati ukrepe, o tem tudi glasovati – torej neposredno odločati – na referendumih,« opozarja ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Težava je, dodaja, povsem drugje: v vladi, državni politiki. Meni, da vsiljevanje odločitev ljudem, ki jim nasprotujejo, ni orodje za optimalno in dolgoročno legitimno politiko. Vsako vsiljevanje pomeni poglabljanje razkola in povečevanje kroničnega nezadovoljstva ljudi, strahu, nezaupanja, negotovosti. »Vlada, vredna tega statusa, in politika, vredna tega imena, bo rešitve iskala drugače. Dolgoročno. Sistemsko. S politično etiko in z upoštevanjem duha ustavnega reda v določenem družbenem okolju. Če vlada tega ne počne, potem politika ni možna, razprava ni možna, družba ne deluje kot skupnost, pravo nima moči, etika deluje vsiljeno, morala pa je izvotljena.«

Obeti niso dobri. Država oziroma vlada (ne ta ne njene predhodnice) ne kaže resne želje po integraciji prosilcev za azil oziroma beguncev. Namesto tega je med ljudi raje zasejala strah. Da obeti res niso dobri, kažejo dolgoletne izkušnje v primeru neke druge deprivilegirane manjšinske skupine drugačnih ljudi – Romov. Tudi njihovo usodo je država (ta in vse vlade pred njo) prepustila v roke občinski politiki in ljudem, ki jo volijo, s tem pa marsikje prispevala k stopnjevanju prepada med večino in manjšino. Čeprav bi z dialogom in integracijsko politiko lahko dosegla nasprotni učinek, tega ni bila sposobna storiti že več kot 25 let.