Dobrodošli v postfaktični dobi, kjer laž postaja hit

Obskurne, manipulativne in načrtno lažnive novice so postale hit. Večji, kot smo kadarkoli pričakovali. Zadnji mesec, tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, so bile lažnive novice o tem, da je papež podprl Trumpa za predsednika ali da je Hillary Clinton prodajala orožje Islamski državi, za petino bolj všečkane, komentirane in brane kot resne zgodbe svetovnih medijskih velikanov, New York Timesa, Washington Posta ali NBC Newsa. Trump je nazadnje zmagal in za glavnega stratega v Beli hiši izbral Steva Bannona, ustanovitelja enega od teh, doslej obskurnih, skrajno desnih portalov Breitbart News. Ta je že napovedal, da bo »novice« takšnega tipa preselil v Evropo. Sprva tja, kjer bodo naslednje volitve, v Francijo, Nizozemsko ali Nemčijo. Tam ima skrajno desna skupina Alternativa za Nemčijo na spletu že nekajkrat več sledilcev, kot ima kanclerka Angela Merkel članov stranke. Zakaj laž postaja hit?

Fant iz Prekmurja

Devetindvajsetletni Davorin Kuhar iz Bakovcev pri Murski Soboti, po izobrazbi turistični tehnik, se je pred tremi leti odločil za drugačno poklicno pot. Za poklic, ki še ni uvrščen v standardno kvalifikacijo statističnega urada oziroma v njej še ni opredeljen. Težko ga opišemo, ker to ni delo urednika, še manj novinarja. V glavnem gre za spletno objavljanje čim bolj nesmiselnih videoposnetkov, opremljenih s slovenskimi naslovi. Recimo, za lažjo predstavo: na dan, ko pišemo ta članek, je na naslovnici portala Pokukaj.si posnetek iz neke ameriške sodne dvorane, ki ga prekine »glasen prdec«. Stvar je morda po svoje zanimiva, je pa težko reči, da z objavo takšnih informacij Kuhar pripomore k napredku in blaginji skupnosti.

A kljub temu utečena tržna praksa danes takšno dejavnost dobro nagrajuje in spodbuja. Kuhar poskuša obiskovalce, predvsem s Facebooka, kjer ima njegova spletna stran že 112 tisoč všečkov, speljati na svoje portale, kjer mu Google zagotavlja oglase. Če kdo klikne nanje, Kuhar dobi denar. »Zneski na koncu niso majhni. Dejansko je to že postala moja služba s solidnim plačilom,« razlaga ponosno. Denar dobiva na različne načine, prek nakazil WesternUniona, Googlovih čekov ali brezgotovinskega plačilnega sistema PayPal: »Vmes smo imeli za nekaj časa zmanjšanje prihodkov, ker je Facebook spremenil pravila, a smo se znašli.« Na leto s tremi portali izza računalniškega zaslona v Bakovcih zasluži več kot 22 tisoč evrov ali skoraj 2000 na mesec. Sistem ga nagrajuje. »Eno, dve generaciji bo ta posel še cvetel …« razmišlja o prihodnosti, v kateri bo javni prostor že zasičen s podobno vprašljivimi vsebinami in v kateri t. i. normalnih medijev z vsaj približno smiselnimi vsebinami ne bo več.

Mladi Davorin Kuhar, ki na svoji spletni strani objavlja »prdce«, zasluži danes v Sloveniji nekajkrat več od vsakega, ki poskuša na spletu objavljati resnejše vsebine.

Marsikdo je pred leti morda še upal, da bo internet omogočil preživetje avtorjem, četudi le blogerjem, nedeljskim piscem avtorskih besedil. A kot pravi Anže Voh Boštic, urednik novinarsko-raziskovalnega portala Pod črto, preživetje na ta način ni mogoče. Se pa očitno splačajo spletni mediji, kakršen je Pokukaj.si. Kuhar seveda ni edini. Podobno spletno stran Klip.si upravlja Matej Puc iz Ajdovščine. Med petimi najbolj priljubljenimi prispevki zadnjih let na njegovem portalu je videoprispevek o tem, kako se pravilno lupi kivi. »Pravim, da so uporabniki tisti, ki delajo vsebino. Objavljam, kar oni želijo,« razlaga svoj recept za uspeh. Tudi on dobi denar za klike na reklamna sporočila. V povprečju deset centov na ogled, v nekaterih primerih, recimo za večje reklame za hujšanje, pa po evro, če nanjo klikne obiskovalec iz ZDA. Puc namreč svojo spletno stran ponuja tudi v angleški različici oziroma v različici z angleškimi naslovi.

Laž se bolje prodaja

Čeprav sta njuni spletni strani na prvi pogled povsem nedolžni – Puc in Horvat pravita, da je njun vzgib izključno gmotne narave in da sta strani ideološko nevtralni –, pa se političnim učinkom ne moreta ogniti. Ko smo v Sloveniji pred letom imeli begunsko krizo, sta oba predvidljivo in v imenu klikov objavljala točno določene vsebine. Kuhar je na Pokukaj.si »tržil« video Resnica o beguncih, ki je še bolj kruta, kot si mislimo, ki je govoril o tem, kako begunci mečejo proč hrano in vodo, ali pa prispevek o tem, kako se bodo leta 2016 v Sloveniji begunci vozili na strehah vlakov. Puc pa je objavil posnetke, kot so: »Kaj pravi Zmago Jelinčič Plemeniti o beguncih iz Sirije«, »Dvoboj slovenskih policistov na mejnem prehodu z begunci iz Sirije« in posnetke beguncev s podnapisom: »Ti posnetki pričajo o tem, da begunci iz Sirije v Evropo niso prišli iskat miru …«

Kako deluje sodobna, globalizirana internetna javnost, v tem članku ne bomo znali pojasniti, lahko pa problem ponazorimo s še enim primerom iz prejšnjega meseca, ki je že dobil svetovne razsežnosti. Gre za makedonsko mesto Veles. Nanj je prejšnji mesec opozorila spletna stran BuzzFeed. Pri BuzzFeedu so odkrili, da najbolj branih novic o ameriški predsedniški tekmi niso objavili uveljavljeni ameriški mediji, ampak obskurne spletne strani, ustanovljene v Velesu. Predvsem mladi so tam ustanovili skoraj 200 portalov, na katerih so objavljali manipulativne in lažnive zgodbe. Kar tri četrtine novic, so presodili pri BuzzFeedu, je bilo neresničnih, celo odkrito lažnivih, z najbolj priljubljeno na čelu, da naj bi bil papež od vseh kandidatov za ameriškega predsednika podprl prav Trumpa. Ko so te nove spletne delavce obiskali dejanski novinarji, so številni izmed njih, ki so zaslužili po nekaj tisoč evrov na mesec, govorili podobno kot Puc in Horvat. Da jih politika ne zanima. In da želijo le zaslužiti. »Resnične zgodbe objavljajo vsi. Lažnive pa so unikatne,« je recimo eden izmed njih povedal angleškemu Guardianu.

A ne gre le za to: njihova želja po zaslužku je imela politični učinek. Svetovno zanimanje za Veles, za neke nepomembne, lažnive spletne strani je naraslo, potem ko je na ameriških volitvah zmagal Donald Trump. In potem ko je neki tip s puško vdrl v neko picerijo v Washingtonu z namenom, da osvobodi tamkaj ujete otroke, saj je na eni od lažnivih strani prebral, da v kleti te picerije Hillary Clinton vodi pedofilsko mrežo. In potem ko je Trump za svojega glavnega stratega izbral Steva Bannona, izvršnega direktorja portala Breitbart News, bivše nepomembne spletne strani, ki je bila največ klikov spletnega občinstva deležna zaradi zarotniških zapisov o tem, da je globalno segrevanje laž. Nazadnje je celo predsednik Obama svet opozoril, da živimo v dobi dezinformacij, kjer denimo na Facebooku zgolj po obličnosti ne moremo več razločevati med resničnimi in neresničnimi informacijami. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je ob Obamovem obisku lažnive novice označila za eno najhujših težav, s katerimi se bomo ukvarjali v prihodnosti.

Facebook kot katalizator

Je za dobo izkrivljanja dejstev in poplavo lažnih novic kriva sama tehnologija? David Sims, nekdanji novinar BBC, ki se je večino poklicne poti posvečal dezinformacijam na internetu in ki je danes gostujoči predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pravi, da so eden izmed vzrokov nedvomno »hitre povezave, ki jih imamo drug do drugega, in s tem lahkotnost objavljanja prek spletnih strani in družabnih medijev«. Predvsem na družabnih omrežjih, torej Facebooku, nas ob tem vara še zaupanje, ki ga imamo do najbližjih virtualnih prijateljev. Večino zgodb si namreč med seboj pošiljajo prijatelji. »Vse to je prispevalo k razširjenosti lažnivih novic, kar bi nas moralo skrbeti. Zaradi politike, ki dobiva večjo moč nad nami, pa tudi na splošno, saj očitno postajamo vse ranljivejši,« pravi. Sims opozarja na še nekatere druge, že skorajda strašljive podatke: pisci, ki si izmišljujejo zgodbe, lahko danes zaslužijo trikrat več od klasičnih novinarjev. Nekatere spletne strani, ki širijo zarote in izdelujejo lažnive vsebine ter »neverjetne« zgodbe, pa imajo že več kot 50 zaposlenih.

Morda se zdi, da tehnologija res pripomore k zabrisu tega, kar smo nekoč imenovali resnica. Facebook denimo temelji na algoritmu, imenovanem News Feed, ki v povprečju posamezniku od 1500 razpoložljivih »zgodb« postreže z zgolj 300, ki jih računalniški program izbere po različnih merilih. Kako točno News Feed deluje, na podlagi katerih besed ali dejanj uporabnika se odloča, ostaja skrivnost, dejstvo pa je, da nazadnje Facebook posamezniku večinoma »streže« z informacijami, zaradi katerih se bo ta vračal na družabno omrežje. To pa so zgodbe, ki krepijo njegovo prepričanje o pravilnosti že ustvarjenih mnenj, ki so torej pozitivno naravnane. Poleg tega, da Facebook uporabnike zapira v »informacijski balonček«, ima ta algoritem včasih še druge, prav nenavadne učinke. Na protestih, ki so letos izbruhnili zaradi nasilja policije v številnih ameriških mestih, se je veliko ljudi pritoževalo nad inflacijo pozitivnih vsebin, ki so jih bili deležni v tistem obdobju. Na Facebooku se je recimo naenkrat razširila šaljiva akcija polivanja s hladno vodo, po pravilih katere je moral vsak, ki se je polil z mrzlo vodo, donirati denar za raziskave miotrofične lateralne skleroze (ALS).

Še več je takšnih »učinkov« sodobnih medijev, ki se jih uporabniki niti ne zavedajo. Splošno znano je, da so prek na primer Twitterja politiki dobili neposredni dostop do občinstva, to pa pomeni, da lahko svoje zamisli sporočajo nekritično, brez podvprašanj. Manj znano je, da se na spletu, predvsem ob pomoči Googla, uveljavlja nov, naprednejši standard prevajanja internetih strani na pametnih telefonih. Ta standard navadne, slabo oblikovane internetne strani (npr. narejene v Wordpressu) v pametnih telefonih pretvori v profesionalno obliko, s čimer se povezava z obliko, ki je bila za bralca dolgo prvo znamenje verodostojnosti medija, izgublja. Tako seveda ni čudno, da vedno več raziskav ugotavlja, da niti najbolj izobraženi na spletu ne znajo več razločevati med verodostojno in neverodostojno informacijo, med lažmi in dejstvi.

Toda zdi se, da tehnologija vendarle ni glavni odgovor na vprašanje, zakaj živimo v dobi dezinformacij, kot svari Obama. Če se vrnemo v Makedonijo – mladi v Velesu so poskušali ustanoviti tudi lažnive spletne strani, ki naj bi v ameriški predvolilni tekmi podpirale demokratko Clintonovo ali socialista Sandersa, a so ugotovili, da se to ne splača. Njihova razlaga je bila, da »ljudje pač hočejo brati novice o Trumpu,« kot je dejal eden od teh mladih. Saj sta tudi Puc in Kuhar v odločilnem trenutku v Sloveniji objavila manipulativne prispevke, ki so begunce predstavljali kot grožnjo! »Če želite, da laž deluje, potrebujete javnost, ki je pripravljena verjeti to, kar bere, in zgodbo, ki je verjetna,« pravi Sims. »Trump je sam po sebi povedal toliko neverjetnih zgodb, ki so bile kontradiktorne, da je bilo laže prodajati lažnive zgodbe o njem. Angleški komik John Oliver je recimo predstavil pet primerov neverjetnih zgodb o Trumpu iz tistega tedna. Nato je nagovoril občinstvo: 'Dve od teh zgodb se nista zgodili, ampak vi niste prepričani, kateri dve, drži?'«

Slovenski Breitbart News

Združenje za nemški jezik, ki ga sestavljajo nemški jezikoslovci z namenom razvijanja nemškega jezika, ima podobno razlago, ki gre v smeri, da »laž« ni najboljši pojem za opis položaja. Letos so za besedo leta, v konkurenci »brexita« in besedne zveze »Trump Effekt«, izbrali besedo Postfaktisch. Z njo so se ukvarjali tudi na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer so jo »poslovenili« v postfaktično. Besedna zveza postfaktična doba naj bi označevala dobo, v kateri preverljiva dejstva stopajo v ozadje, za doseganje nekaterih ciljev pa se uporabljajo prirejeni in ponarejeni podatki. Šlo naj bi za globok, politično-socialni preobrat, ki pa ni enak tradicionalnemu laganju. »V političnih in družbenih diskusijah prihajajo vse bolj v ospredje čustva namesto dejstev. Vse več ljudi je pripravljenih v svojem uporu proti tistim tam zgoraj dejstva prezreti in celo sprejeti očitne laži,« pri čemer naj bi udeležence vse manj vodila želja po resnici in vse bolj želja po »zaželeni resnici«, kot so zapisali. Čeprav imajo recimo od strukturnih skladov EU največje koristi obrobna območja v Veliki Britaniji, so prav ta letos najbolj množično glasovala za izstop države iz EU. Trumpa pa so večinsko izvolili prebivalci prav tistih delov ZDA, ki so imeli največje koristi od zdravstvene reforme predsednika Obame, t. i. Obamacare, čeprav je Trump med predvolilno kampanjo obljubljal odpravo Obamacara.

Pisci, ki si izmišljujejo zgodbe, lahko danes zaslužijo trikrat več od klasičnih novinarjev. Nekateri portali, ki širijo lažnive vsebine, imajo že po 50 zaposlenih.

Slovenski približek manipulantskemu Breitbart Newsu je Nova24. To je skrajnodesničarski medij, ki so ga pred letom ustanovili poslanci SDS. Politični namen – podpora stranki – je jasen, tako kot pri Breitbart Newsu pa je skrb zbujajoča metoda. Eno najabsurdnejših zgodb so objavili konec februarja letos. »Na Vrhniki vre!« so pisali. »Zaradi migrantov vse bolj napeto med starši in ravnateljico osnovne šole.« V vrhniško osnovno šolo naj bi bili »vkorakali migranti«, nastanjeni v bližnji vojašnici. Še isti dan je morala nato RTV Slovenija objaviti izjavo ravnateljice Darje Guzelj, da je tisti teden v šolo prišla zgolj ena begunska deklica z nekim vprašanjem, nato pa se je iz dogodka razvila zgodba neverjetnih razsežnosti. »Posledično imamo zdaj zgodbo, da je po šoli hodila cela skupina beguncev, ki naj bi bila tukaj celo prespala,« je dejala ravnateljica. A še preden jim je na RTV Slovenija izmišljotino uspelo zanikati, je Nova24 že objavila drugo.

Od ustanovitve iz Nove24 kar vre: begunci naj bi bili ponujali seks s svojimi otroki v zameno za denar … Begunci naj bi bili okradli neki bencinski servis v Sloveniji … Letos poleti so objavili osebno izkaznico nekega begunca z brado, ki naj bi se bil izdajal za 11-letnega otroka; zgodbo je na profilu na Facebooku razširjal tudi poslanec SDS Branko Grims. Seveda je bila izmišljena, fotografija je bila ponarejena. Nova24TV je objavila slike okrvavljenih žensk, ki naj bi jih bili pretepli begunci. Zgodba je bila spet lažniva, saj se je izkazalo, da je šlo za kolaž različnih slik, večinoma žrtev nasilja nad ženskami v več evropskih državah. Isto so počeli poslanci SDS – najbolj znano sporočilo tedanjega poslanca SDS Andreja Čuša »Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!« se je prav tako izkazalo za neresnično.

Toda vseh izdelkov tega slovenskega Breitbart Newsa niti ni mogoče preverjati. Predsednik SDS Janez Janša je doslej objavil 23 tisoč tvitov, na vsakega od njih pa bi bilo treba na dolgo odgovoriti, ker ne ustrezajo dejstvom. 23 tisoč. Vzemimo zadnjega: »Pred 2 leti je ustavno sodišče s strateško zamudo reagiralo na politični proces #Patria – Kljub temu je nelegitimna vlada nadaljevala z MIROvanjem.« V resnici sta vrhovno in ustavno sodišče v primeru Patria odločili izredno hitro, na ustavnem sodišču niso sedeli podporniki SMC, ampak predvsem sodniki, ki jih je v preteklosti imenovala koalicija pod Janševim vodstvom, dejansko sodišča procesa tudi niso razveljavila, ampak je primer zastaral … Vsak stavek v tvitu je manipulacija zase. Mladinin kolumnist Vlado Miheljak, sicer vestni analitik Janševih laži, se je zato že večkrat vprašal, ali so to res zgolj laži. »Težava je, ker je Janša že zdavnaj prestopil mejo med debelimi lažmi, ki jih lansira, in realnostjo onkraj njih. In korak čez to mejo je korak v patološko lažnivost. Patološka lažnivost ni zgolj načrtna manipulacija (to dela denimo Grims), ampak točka, ko začneš verjeti v svoje laži,« je zapisal Miheljak.

Mračni čas sistematičnih laži

To je morda tudi odgovor na vprašanje, kaj je ta nova, postfaktična doba ali doba po resnici ali obdobje izkrivljenih dejstev. Ne gre zgolj za navadne laži. Laž je namreč, če navedemo Slovar slovenskega knjižnega jezika, »zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto«. Če koga označimo za lažnivca, domnevamo, da pozna resnico. Hkrati to tudi predpostavlja, da lahko lažnivca ujamemo na laži na podlagi argumentirane razprave. V zadnjem obdobju pa v javnosti pridobivajo moč figure, ki so prej fundamentalisti kot pa navadni lažnivci. Ki ne lažejo, ampak očitno že tudi verjamejo. Ki so celo prepričani o svojem prav. Ki so recimo prepričani, da so prej komunisti počeli tako neverjetne stvari, da je njim, domnevnim antikomunistom, dovoljeno tako rekoč vse.

Ne gre več za laži. V zadnjem obdobju v javnosti pridobivajo moč figure, ki so prej fundamentalisti kot pa navadni lažnivci. Ki ne lažejo, ampak že verjamejo.

Ta prehod je zaznala že filozofinja Hannah Arendt v slavnem eseju Laž v politiki. Lažnivec, je zapisala, mora resnico poznati veliko bolje od občinstva, če želi doseči svoj cilj. Pri navadnem lažnivcu se resnica še nekako ohranja. Če pa laž postane sistematična, recimo v trenutku, ko laganje prevzamejo strokovnjaki za strateški PR, ki so se tehnik manipulacij naučili od tržnikov, ali pa politične stranke, ki nimajo več nobenih zadržkov, ali pa množica zaposlenih na manipulativnih spletnih portalih, obstaja tveganje, da bodo lažnivci sami začeli verjeti svojim lažem. V postfaktični dobi oziroma dobi po resnici niti politiki ne vedo več, s kakšnim namenom lažejo. V tej dobi postane boj za oblast le še boj zaradi oblasti same. Na drugi strani pa demos, verjetno organiziran prek Facebooka, verjame, da lažejo vsi, brez izjeme. In si uteho v tem brezsmiselnem času najde v gledanju prdcev v sodnih dvoranah.

Vendar to ni smešno. Iz zgodovine vemo, kako so se končala obdobja, v katerih so besede ostale brez moči.