Apologija zabavne glasbe

Slovenska zabavna glasba je tisti izmuzljivi pojav, za katerega vsi vemo, da se dogaja, a odkar na nacionalki ni več oddaj, ki bi jih vodil Mario, moramo za vse nove senzacije s tega področja izvedeti drugje. Se je pa nacionalka zato letos vsaj dvakrat resno ukvarjala z zabavno glasbo; februarja v dokumentarcu Mihe Šaleharja, Ne grem na koleno, in v petek v dokumentarcu Lahko noč, ljubezen moja, ki je bil posvečen lani preminuli Simoni Weiss. Podobnosti med obema je ogromno, na primer pristop in nastopajoči, a glavna razlika je v tem, da so se v slednjem (isti) ustvarjalci in ustvarjalke te glasbe jemali resno, v Šaleharjevem pa ne.

Posneti dokumentarec o nekom manj kot leto dni po smrti je vsaj malo nehvaležno, če ne že kar nočna mora za bližnje. Še težjo nalogo je morala imeti scenaristka Sonja Javornik, ki se je več kot očitno zavedala, da bo morala posneti apologijo. Tako za tiste, ki smo morda pomislili, zakaj je Simona Weiss na koncu dobila petkov termin Slovenskega pozdrava, Magnificov dokumentarec v dveh delih pa neki pozabljen termin na drugem programu, kot tudi za tiste, ki so bolj kot na Simono prisegali na Heleno Blagne. In ne pozabimo na samo vodstvo TV Slovenija, kateremu se je leta 1998 Simona Weiss zamerila, ker je v oddaji Zoom brez dovoljenja voditelja Maria Galuniča promovirala svoj koncert.

Nekaj, kar je bilo pred 20 leti še perverzno, je danes ustaljena praksa in morda tudi zato zabavna glasba, katere glavno merilo so prodane plošče in napolnjene športne dvorane, vendarle dobiva svojo domovinsko pravico tudi na nacionalki. Najprej s Šaleharjevim dokumentarcem, ki je dekonstruiral slovensko zabavno sceno, ki sebe s svojim privatniškim duhom vidi kot alternativo samoupravnemu socializmu, zdaj pa še z dokumentarcem, ki skuša iz komercialno uspešne pevke narediti nadzemeljsko bitje.

Lahko noč, ljubezen moja je sicer korektna stvaritev, zmagajo seveda stari posnetki, na katerih Simona Weiss flirta s kamero v opravah, ki so vredne same Skipper iz osemdesetih, a da smo imeli pri »kraljici ljudskih src« v resnici opravka z angelom, nas je kar malo presenetilo, čeprav nam je to razlagala Manca Košir, ki je tuzemne banalnosti že nekaj časa ne zanimajo več. Da je bila »kljub temu«, da je bila lepa, tudi pametna, pa je najbolj presenetilo prav tiste, ki jih ne bi smelo.

Dokumentaristična apologija lika in dela je stavila tudi na to, da o Simoni Weiss govorijo »resni« ljudje, na primer Vesna Milek ali pa Peter Juratovec, ki je povedal anekdoto o tem, kako so avdicije Karaok po tem, ko so na program uvrstili njenih Pet poljubov, zaradi navala prijavljenih trajale tudi po tri ure dlje. A ob toliko zatrjevanja, da je bila pametna, da je bilo izjemno tudi njeno akademsko delo, smo ravno o tem izvedeli najmanj. A morda je tu tudi tisti paradoks zabavne glasbe, ki ves čas od drugih zahteva, da jo jemljejo resno, ko pa za to dobi priložnost, ostane pri diskurzu svojih besedil: pri angelih in čudenju nad tem, da je lepa ženska lahko tudi pametna.