Zabava ob koncu sveta

Ljubljanskemu Kinu Šiška, enemu ključnih koncertnih dogajališč v državi, občasno očitajo, da je raznovrstnost njegove koncertne ponudbe premajhna, a ti očitki nikakor niso upravičeni. Gotovo bi si vsak želel v živo slišati več svojih favoritov, toda tamkajšnja ekipa se, kolikor to pač dopuščajo razni dejavniki, kar uspešno trudi nahraniti različne okuse. Letos so v Kinu Šiška denimo drugič gostili Autechre in Battles, ki ta hip gotovo sodita med najatraktivnejše koncertne zasedbe. Prvič smo v živo slišali Squarepusherja (z zasedbo Shoebaleader One), Terrya Rileyja, zasedbo Sunn O))), pa seveda Cat Power ... Ja, koncertni sladokusci smo v Kinu Šiška spet prišli na svoj račun. Tudi z zadnjim letošnjim koncertom, ki je ponudil popoln kontrast običajnemu decembrskemu veseljačenju. Minulo nedeljo je tam namreč nastopila temačna bostonska folkovska pevka in ustvarjalka pesmi Marissa Nadler.

Glasbeno kariero je začela na prelomu tisočletja, med študijem na Rhode Island School Of Design v ameriškem Providenceu. Tam se je družila s takimi posebneži, kot je avantrockovski dvojec Lightning Bolt. Kreativno umetniško okolje, ki je spodbujalo individualnost, pa je močno zaznamovalo tudi njeno glasbo.

Prvenec je objavila v času, ko sta veliko pozornosti dobivala denimo folkovska veljaka Devendra Banhart in Joanna Newsom. Toda čeprav so jo takrat radi umeščali v pojav novih »čudnih« severnoameriških folk glasbenikov, zase pravi, da je bila vedno »outsiderka«. Naraje je sedela doma in pisala sofisticirane pesmi o zlomljenih srcih, ki so močno zaznamovale njenih prvih pet studijskih albumov. To ji je v medijih pripelo precej enodimenzionalno podobo temačne, eterične in zasanjane glasbenice, zato je zadnji dve plošči naredila skupaj s producentom Randallom Dunnom (med drugim znanem po sodelovanju z zasedbama Sunn O))) in Earth) in rezultat je bila bolj teksturirana zvočna podoba.

S popotnico teh dveh albumov se je predstavila tudi na svojem prvem ljubljanskem koncertu, kjer so jo na odru spremljali klaviaturist/kitarist, basist in bobnar. Slišali smo jo torej v bendovskem kontekstu. Vendar to ni bil popoln rez z njenim zgodnejšim izrazom. Spremljajoči trojec je prostor s subtilno igro namreč pričakovano prepustil Nadlerjevi in ob poslušanju njenega izjemnega glasu in petja se nam je zazdelo, kot da je padla neposredno iz kakšnega filma Davida Lyncha. Tematika novejših skladb je sicer ostala podobna kot v preteklosti in tega se je v samoironičnih napovedih med posameznimi komadi dotaknila tudi sama. »Se zabavate? Verjetno toliko, kot se ob pesmih o smrti in koncu sveta lahko, kajne?« nas je denimo vprašala.

Morda se nismo zabavali v klasičnem pomenu te besede. Nedvomno pa smo uživali v izvrstnih skladbah, tudi priredbah skladb Neila Younga in zasedbe Black Sabbath. Z njimi si Marissa Nadler vztrajno tlakuje pot med najvidnejše sodobne glasbene avtorice in pevke.