Ženske, velike poraženke leta 2016

Leto 2016 je bilo dolgo načrtovano kot leto, ko bodo ZDA dobile prvo predsednico. Da je po Obami vendarle končno na vrsti Hillary Clinton, je bilo napovedano, še preden je to uradno povedala kandidatka sama. Vznikale so uradne in neuradne skupine, ki so jo pozivale h kandidaturi, na njeno stran so stopile vse relevantne zvezdnice, od Lene Dunham, Kim Kardashian in Katy Perry do Beyonce, Madonne in Meryl Streep. Leto 2016 je bilo mišljeno kot leto, ko bo zmagal feminizem. Sicer njegova »light« različica, tista manj ogrožajoča, ki sporoča, da bodo zvezdnice, četudi se bodo javno in spektakularno označile za feministke in podprle Hillary Clinton, še vedno nosile petke, se slačile pred objektivi in migale z zadnjico. Pa vendar. Imeli bi prvo predsednico svetovne velesile, imeli bi Beyonce, Melania Trump pa bi bila le še ena od potencialnih kandidatk za resničnostno oddajo Prave gospodinje New Yorka.

Zakaj je Hillary Clinton izgubila na volitvah, za katere se je ves čas zdelo samoumevno, da bo na njih zmagala, obstaja več razlag. Naj bo to sovraštvo do žensk, rasizem ali kot za Jacobin ugotavlja sociolog Barry Eidlin, zmanjšanje moči sindikatov in napačna predpostavka demokratske stranke, da je demografija usoda in da je volilno telo mogoče razbiti na kopico podkategorij in jih potem nagovarjati na specifične načine. Verjetno vsaka od njih ponazarja del problema. A morda bi bila v času, ko je politika postala skrajno personalizirana, ko šteje predvsem všečnost kandidata ali kandidatke, najbolj šokantna ugotovitev, da so ljudje volili na podlagi političnih prepričanj. Kako bi sicer izvolili najbolj nesimpatičnega kandidata med vsemi?

A hkrati so izvolili tudi najbolj nekoherentnega med vsemi, predstavnika ekonomske elite, ki naj bi prepričal prav tiste, ki jih je v svojih govorih najbolj zaničeval: ženske, delavce, tudi priseljence. A za katerokoli teorijo se odločimo, je verjetno vedno bolj jasno eno: feminizem ne more temeljiti na posameznicah, in ko gredo ljudje na volitve, še vedno glasujejo za možnost, za katero mislijo, da bo najbolj koristila njim, ne zato, da bodo komu podelili naslov prva ženska na čelu ZDA. Če bi namreč zdržala ta logika, bi Milana Kučana na čelu Slovenije nasledila Barbara Brezigar.

Pripravljeni smo nekritično povzdigovati funkcijo v »demokratičnem« državnem aparatu, do katere se pride le s poroko, ker smo v njej zavohali možnosti za svoje koristi.

Ameriške predsedniške volitve leta 2016 bi si zato bolj kot po tem, da je na njih zmagal Trump, morali zapomniti po tem, da je na njih izgubila Hillary Clinton. Bistveno bolj usposobljena in izkušena oseba za ta položaj, ki pa ni znala nagovoriti zadostnega števila volivk in volivcev, ki so, bolj kot da bi drli k Trumpu, ostajali doma. Seveda se bomo težko znebili občutka, da je poraz Hillary Clinton povezan z njenim spolom, da je še vedno bolj kot politična ženskost v ZDA sprejemljiva bela, rasistična moškost. A hkrati je njen poraz spodbuden vsaj v nečem: v tem, da samo podobe niso dovolj. Da zvezdniški kapital ni dovolj. Da se moramo bolj

kot z demografijo ukvarjati z vsebino. In vsebina feminizma niso samo ženske na visokih položajih, ampak emancipacija vseh. Pri njej pa ni prostora za finančne elite.

Dame, postavimo se v formacijo

V ZDA je bilo leto 2016 tudi leto vedno glasnejših protestov gibanja Black Lives Matter, saj se je število temnopoltih, ki jih je ustrelila policija, kljub opozorilom in protestom letos še naprej zviševalo. V kostum, ki je spominjal na opravo članic organizacije Črni panterji, se je oblekla Beyonce, katere spot in skladba Formation sta neposredno tematizirala boj za enakopravnost temnopoltih v ZDA. Mimogrede, ko je oblast prevzel Obama, je časnik New Yorker na naslovnici objavil karikaturo prvega para, ki naj bi ponazarjala vse predsodke javnost o njem. Barack je bil narisan kot musliman, Michelle pa kot oborožena pripadnica Črnih panterjev.

Organizacija Črni panterji je letos praznovala 50 let, z dokumentarcem, ki je sicer skorajda zamolčal njeno socialistično ideologijo, se ji je poklonil tudi NPR, ameriška javna radiotelevizija. A Beyonce so očitali, da s tem, ko se je postavila na stran Črnih panterjev, poziva k nasilju nad policijo. Kar je logika, podobna tisti, ko aktivistkam in aktivistom, ki se borijo za enakopravnost žensk, očitajo, da so sovražne ali sovražni do moških. Čeprav se je zato na začetku leta, ko je Beyonce na Super Bowlu paradirala v opravi Črnih panterjev, ko so ljudje že četrto leto zapored množično protestirali pod oznako Black Lives Matter, ko so se predstavniki in predstavnice gibanja udeležili shoda Bernieja Sandersa, a nasprotovali Hillary Clinton, zdelo, da bo leto 2016 prineslo napredek tudi na tem področju, je konec leta z volitvami ponudil klasičen protiudarec: ne izvolitve manjšega zla, ampak kar izvolitev zla, izvolitev rasista.

Toda Beyonce, ki je z letošnjim albumom Lemonade ponudila načine za spoprijemanje s prevaro v zakonu in okrevanje po njej, nazadnje vizualni aktivizem praviloma zamenja za klasične kapitalistične prakse, ko na primer proizvodnjo svojih oblačil odpre na Šrilanki. Čeprav so njeni predstavniki za odnose z javnostmi zatrjevali, da v tovarnah, kjer šivajo oblačila Ivy Park, zaposlenim plačujejo več kot tamkajšnjo minimalno plačo, je razlog za selitev proizvodnje jasen: izkoriščanje slabo plačane delovne sile. Beyoncejin primer ima zato številne vzporednice s Hillary Clinton. Seveda potrebujemo feminizem v pop kulturi in politiki, seveda potrebujemo vzornice, ki se bodo tudi na simbolni ravni borile za enakopravnost. A nič od tega nam ne pomaga, če te vzornice enako kot drugi sodelujejo v izkoriščevalskih praksah, pa naj bo to izkoriščanje podplačanih delavk na Šrilanki ali podpora Wall Streetu. Kaj so ženske že imele od Margaret Thatcher in Angele Merkel?

Leto, ko smo dobili še več Amerike

Leta 2016 je predsednikov »zdrs«, ko se je leto prej na maturantski paradi nekoliko preveč sprostil in eno od maturantk nagovoril z miška in dodal, naj mu »to« dela, postal le še šala. Kljub opravičilu, kljub zgražanju in opozorilom je predsednikov urad šalo legitimiral s šaljivim zapisom pod fotografijo, na kateri Pahor iznad glave svoje partnerke Tanje Pečar odmakne dežnik. »Mokra kot miška,« so zapisali. Pahorjevi mačizmi niso nič novega, med predsedniško kampanjo se je med podiranjem dreves hvalil, da še bab ni tako dobro podiral, in se opravičil, »zagrešil« miško in se spet opravičil. Vse zato, da bi bilo še vedno vse enako. Da bi oba, on in Miro Cerar, po izvolitvi veselo čestitala Trumpu, človeku, ki ne govori o miškah, ampak o pičkah, človeku, ki ženske nadleguje in se ne opraviči.

Z zmago Donalda Trumpa tako niso samo ZDA dobile prve dame iz Slovenije, temveč se zdi, da je Slovenija dobila še več Amerike kot sicer. Metode ponovnega preizpraševanja že večkrat priborjenih pravic, kot je pravica do odločanja o lastnem telesu, so zdaj že tako rekoč enake kot tiste v ZDA. Tako kot so bili argumenti proti porokam istospolno usmerjenih uvoženi iz ZDA, so s filmom, ki so ga na platnu pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani predvajali nasprotniki splava, torej cerkev, uvoženi iz države, kjer ženskam ne zagotavljajo niti plačanega porodniškega dopusta. Zato se ponovno dvomi o bitkah, ki so bile pri nas že zdavnaj izbojevane.

Ponovno se na javni televiziji daje prostor in čas osebam, ki menijo, da morajo roditi tudi posiljene ženske, saj bodo le tako srečne, ponovno se daje prostor osebam, ki so nasprotovale porokam istospolno usmerjenih z rabo sovražnega govora. In kaj sta ob tem naredila predsednik vlade, čigar stranka je na volitvah nastopila z zadržanim mnenjem o splavu (ustave sicer ne bi spreminjala, je pa poudarila, da bi morala biti partnerjema pri premisleku o tej težki odločitvi zagotovljena vsa strokovna podpora, kar ni sporno, nakazuje pa strankino medlo stališče), in predsednik države, ki je v komuniciranju prek družbenih omrežij že skoraj prekosil Baracka Obamo? Nič. Eden je postavljal ograje, drugega je v Kairu mučilo domotožje.

Ko je na volitvah zmagal Trump, je prijateljica veselje v Sevnici, domačem kraju nove ameriške prve dame, komentirala: V Sevnici pa mislijo, da bodo dobili nov narodni dom. Slepo navdušenje nekaterih prebivalk in prebivalcev Slovenije po svoje odseva selektivnost v naših bojih za boljši svet. Pripravljeni smo podpreti rasista, ker se je poročil s Slovenko, pripravljeni smo prek Twitterja čestitati vulgarnemu mačistu za zmago na volitvah, ker si obetamo, da bomo zaradi njegove žene imeli gospodarske in politične koristi, pripravljeni smo nekritično povzdigovati funkcijo v »demokratičnem« državnem aparatu, do katere se pride le s poroko, ker smo v njej zavohali možnosti za svoje koristi.

Če bo Melania Trump res raje, kot da bi imela pisarno v Beli hiši, s sinom ostala doma v New Yorku, bo morda v svojih življenjskih izbirah precej doslednejša od marsikaterega politika ali političarke.

In to v državi, kjer ima partnerka predsednika države službo, ki je ni pustila zato, da bi opravljala protokolarne funkcije, ki naj bi ji s službo očeta njenega otroka pripadale. V državi, kjer imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok uzakonjeno od leta 1974. V državi, kjer plačani starševski dopust poznamo že od konca druge svetovne vojne, od leta 1986 pa ta traja eno leto, v ZDA pa je starševski dopust še vedno bolj ali manj fikcija.

Če bo, kot kaže, Melania Trump res raje, kot da bi imela pisarno v Beli hiši, s sinom ostala doma v New Yorku, dokler fant ne konča šolanja, bo morda v svojih življenjskih izbirah precej doslednejša od marsikaterega politika ali političarke. Precej doslednejša od marsikatere feministke, ki je podprla Hillary Clinton. Doslednejša od marsikaterega levičarja ali levičarka, ki je ali bo podprl politika, ki je poniževalen do žensk, ki molči ob sovražnem govoru, namenjenem ženskam ali LGBT-skupnostim, ki molči, ko nadrejeni Evald Flisar kot urednik sodelavki po službeni elektronski pošti razlaga o svoji erekciji, namesto da bi kot ugledni pisatelj pozival k širšemu uporu proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu. In bolj dosledna od politika, ki postavlja ograje, da bi se zavaroval pred žrtvami nasilja, ki ga sam podpira.

Čas je za celostne politike in emancipacijo vseh. Če se moramo česa naučiti iz spektakularno bednega leta 2016, se moramo tega, da potrebujemo močno in dosledno alternativo. Levico, ki bo pazila na vse, ne le nase.