Jošt Franko, fotograf

S fotografinjo in novinarko Meto Krese sta lani sklenila obsežno zgodbo – zanjo sta dobila Pulitzerjevo štipendijo – o globalni verigi pridelave in predelave bombaža ter prodaji oblačil iz teh tkanin. Najprej sta se odpravila v Burkina Faso in v času žetve več tednov spremljala delo tamkajšnjih pridelovalcev bombaža. Državo v osrčju Afrike sta izbrala, da bi nazorno prikazala revščino afriških kmetov, ki ne morejo konkurirati strojni pridelavi bombaža v ZDA in velikodušnim subvencijam ameriškim pridelovalcem. Marca sta obiskala predelovalnice bombaža v Bangladešu in spoznala, v kakšnih grozljivih razmerah delajo delavci v tekstilni industriji. Poleti sta v Romuniji ugotovila, da je proizvodnja v tej državi članici EU cenejša kot na Kitajskem, plače v tekstilni industriji pa ne dosegajo niti minimalne. Za prikaz potrošnje izdelkov iz bombaža sta izbrala londonske veleblagovnice. Na koncu sta se odpravila še v ZDA, državo, ki poganja sodobni kapitalizem in usmerja tokove globalizacije.

S serijo fotografij, poimenoval jo je Bombaž črni, bombaž modri, je skušal zajeti »grozljivko, imenovano kapitalizem«. Fotografije, posnete v zanj značilni estetiki, nazorno izpričujejo to sporočilo. So črno-bele, osredotočene na prikaz na videz vsakdanjega mimobežnega motiva, so brez odvečne drame, tako značilne za sodobno fotografijo. So angažirane, vendar ne na prvo žogo. Pozivajo k premisleku.

Kot diplomirani novinar, magistrski študij sociologije opravlja na londonski univerzi Goldsmiths, zna skozi fotografski objektiv procesirati podatke o družbenem problemu ob enem samem motivu, ki včasih pove več kot plejade člankov in knjig. Fotografija je zanj »poseben način razmišljanja, razlaganja sveta. Če z njo komu odprem oči, je trud poplačan,« pravi.

Star je šele 23 let, vendar je že razvil svoj slog in izraz, v katerem premišljeno prepleta estetsko plast fotografije z njenim sporočilom. Navaja fotografe, ki jih ceni, vendar nikoli nikogar ne posnema. Vsaj toliko kot fotografija sta nanj vplivala glasba in literatura. Poslušal je Toma Waitsa, Howlin’ Wolfa, Muddyja Watersa, Milesa Davisa, Johna Coltrana, bral Georgea Orwella, Gabriela Garcio Marqueza, Salmana Rushdieja, Agoto Kristof ... »Samotar sem, brez fotoaparata v rokah socialno nespreten,« pravi. Morda se tudi zato izraža skozi umetnost.

Začetek svoje fotografske kariere postavlja v leto 2011, ko je kot šestnajstletni dijak gimnazije na ljubljanski Šubičevi presenetil z Vdovo, serijo črno-belih fotografij svoje babice, ki jo je ustvarjal več mesecev. Zanjo je dobil nagrado Slovenia Press Photo za najboljšo zgodbo. »Več mesecev sem bil skoraj vsak dan v babičini hiši. Za vratom sem imel star fotoaparat in v žepu kopico filmov … Sprva so se mi zdele fotografije preveč intimne, da bi jih predstavil javnosti. Toda z njimi sem ’našel’ svoj slog in s serijo fotografij o babici tudi življenjski smoter v fotografiranju.« Kmalu zatem je predstavil serijo Plavalci. Posnel jo je ob jezeru v bližini Mengša, kjer je odraščal. V Pastirjih je v fotografski objektiv zajel življenje planšarjev na Veliki planini, ki jih je obiskoval štiri poletja zapored. Serijo namerava danes, po štirih letih, nadaljevati, da bi prikazal, kaj se je zgodilo s temi ljudmi in kako se spreminja slovensko podeželje.

Njegove fotografije so vzbudile pozornost priznanega fotografa in mentorja Cristopherja Morrisa. Žiranta Slovenia Press Photo je navdušila »brezčasnost njegovih reportaž, spominjajočih na fotografije iz petdesetih let, klasičnega obdobja fotografije«. Mladega nadobudnega fotografa je povabil v agencijo VII. Kot njen sodelavec je pri devetnajstih odpotoval v Gazo, kjer je naredil serijo fotografij Kmetovanje na frontni liniji. Dve leti zapored je obiskoval ljudi iz Gaze in fotografiral kmete, ki živijo in delajo v t. i. »tamponski coni« in se borijo za preživetje v nenehnem strahu pred izraelskimi ostrostrelci.

Agencijo je zapustil, toda strast do zgodb navadnih ljudi, ki ne polnijo naslovnic časopisov, je v njem ostala. »Zanimajo me majhne zgodbe, ki nakazujejo večji problem v družbi. To so zgodbe, s katerimi je medije in galerije v glavnem težko prepričati,« pravi.

Za njegovo fotografijo pa očitno nimajo posluha niti na ministrstvu za kulturo, saj so mu nedavno zavrnili status samostojnega kulturnega delavca, čeprav so njegove fotografije že objavili TIME Magazine, Newsweek, The New Yorker, Sunday Times Magazine, Washington Post, Le Monde, s svojimi fotografijami pa je med drugim sodeloval tudi na razstavah v Londonu, New Yorku, Tel Avivu, Lizboni. Februarja bo serijo o kmetovalcih iz Gaze predstavil v finskem Muzeju fotografije, serijo o globalni poti bombaža pa v Veliki Britaniji na festivalu Format.

Še najprej želi delati zgodbe o »navadnih« ljudeh. A situacija je negotova. »Bomo videli, ali bom ob vseh teh spremembah na področju kulture še lahko delal. Morda je to za ministrstvo šala, zame pa je stvar preživetja.«