Bobovnikovo leto

Leto 2016 je bilo res precej slabo, polno televizijskih katastrof, a le malo stvari je bilo tako trapastih kot oddaja Slovenija v letu 2016, ki jo je na prvem programu TV Slovenija vodil Slavko Bobovnik. Priznamo, letni pregledi so praviloma boleči, dolgočasni in odveč, zato pred Bobovnikom, ki je pregled tudi pripravil, ni bila najlažja naloga. Da so se mučili tudi sodelujoči novinarji in novinarke, so dokazovali uvodi v prispevke, na primer v tistega o olimpijskih igrah, ko je Bobovnik Igorju E. Bergantu očitno dal navodilo, naj najde statistični podatek z iger, po katerem so bili slovenski športniki in športnice najboljši. Ni mu uspelo.

Prav tako ni uspela niti ena šala v pregledih lokalnih dogodkov, ko so dopisniki in dopisnice razdirali šale o feng šuj pozicijah v Mariboru, varjenju vodke v Vipavi in, hoho, hihi, pletnah na Bledu, ki so ostale na suhem. Podobno hahljanje naj bi sprožilo tudi naštevanje »nenavadnih« stavk, kar po Bobovnikovih merilih pomeni stavki energetikov in stavko filharmonikov, nas pa je zabavala odločitev, da od vseh uspešnih Prevcev v studio raje povabijo njihovo mamo, na čaj v središču Ljubljane pa Aleksandra Čeferina.

Skoraj dveurno oddajo so sicer začeli s statističnimi podatki, ki so bili predstavljeni brez kakršnegakoli konteksta. Cenimo, da na nacionalki predvidevajo, da vsi vemo, zakaj smo v Sloveniji septembra podirali rekorde v številu novih diplomantov in diplomantk, a vseeno bi zaposlene v informativnem programu kdo lahko obvestil, da je navajanje številk brez konteksta ali razlage zgolj nalaganje dela grafičnemu oddelku, tako kot animirani koledar odstopov, na katerem so bile samo fotografije, ne pa tudi imena zamenjanih, in kjer so bili meseci, ko ni prišlo do nobene zamenjave, opremljeni s fotografijami narave tistega meseca.

Na političnem področju so izpostavili motivacijski izrek Mira Cerarja o jamranju, interpelacijo vlade in šegave izjave Karla Erjavca. A se v isti sapi lotili tudi beguncev in begunk, ki so lani sprožali množično paniko, in Branka Grimsa vzpostavili kot varuha slovenskih baumaxov. V studiu so se teme lotili s pomočjo evangeličanskega duhovnika in pripadnice civilne zaščite, kar je sicer zvenelo kot dobra ideja, le da je Bobovnik v pogovor zakorakal z vprašanjem: ali gre za napad islama na krščanstvo, ter klasičnim: popolnoma se strinjam z vami, ampak ljudem je nelagodno. Verjetno ne tako zelo kot nam, ko je zdravnico, inženirko in humanitarko Ninno Kozorog, ki ji je zaželel, da bi kdaj vozila kaj več kot kio, vprašal, ali je posebno zadovoljstvo delati z ljudmi, ki nimajo nič. Ne dvomimo, da je fantastično, gospod TV-voditelj in dobitnik šestih gongov popularnosti.

Morda nas po takšnem letu, tudi glede na stanje na nacionalki, tovrstna nereflektiranost ne bi smela več presenetiti, kot tudi ne to, da smo se od starega leta poslovili z narodnozabavnimi uspešnicami v Silvestrskem pozdravu. Javna televizija pač ne pomeni več treznega premisleka o stanju v svetu, temveč zgolj še ugajanje večini, vključno s podžiganjem strahu, nestrpnosti in posmeha do tistih, ki se uprejo.