Gledati s srcem

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je BBC v prime timu predvajal nenavadno štiridelno serijo o umetnosti z naslovom Načini gledanja (Ways of Seeing). Z njo se je njen ustvarjalec John Berger, sprva slikar, kasneje pa pisatelj in umetnostni kritik, uveljavil kot eden izmed najprodornejših in vplivnih razlagalcev klasične in moderne umetnosti.

Berger v Načinih gledanja, kasneje jo je predelal v knjigo z istim naslovom, preizprašuje etablirane načine gledanja (umetnin) in opozarja, da so naši kodi recepcije klasičnih umetnin posledica nezavednega kulturnega imperializma in uveljavljenih razrednih razmerij v družbi. So tudi posledica subjektivnega dojemanja realnosti in umetnosti v danem trenutku.

Slik namreč ne sprejemamo naivno, temveč vanje vnašamo naše »lastno opazovanje ljudi, gibov, obrazov, institucij. To je mogoče, ker še vedno živimo v družbi s primerljivimi družbenimi razmerji in moralnimi vrednotami,« je zapisal. Opozoril je, da se nam klasične slike morda zdijo večne, da odražajo globljo resnico sveta, vendar so v resnici plod umetnikovega subjektivnega dojemanja realnosti.

V ponazoritev je Berger ponudil sliki Franza Halsa, obubožanega nizozemskega slikarja iz 17. stoletja, ki je naslikal regente in regentinje zavetišča za starce v mestu Harlem. »Opazuje jih skozi oči reveža, ki se kljub temu mora truditi biti objektiven, tj. mora preseči revežev način gledanja. To je drama teh slik. Drama ‘nepozabnega kontrasta’,« pojasnjuje Berger. Avtor ponuja še kopico primerov, da bi spodbudil k razmisleku o našem videnju umetnin, vendar na koncu gledalcu položi na srce: »Vse, kar sem pokazal in povedal … morate presoditi skozi lastne izkušnje.« Tako je Berger pisal in govoril. Nikoli ni podajal (do) končnih sodb, le pozival je k premisleku.

Bil je samosvoj v zmožnosti povezovanja čutnega sveta z imperativi (za)vesti.

Berger je v sedemdesetih letih, v času, ko se je na Zahodu uveljavljal abstraktni ekspresionizem kot odgovor na sovjetski realistični socializem, zagovarjal realizem in nekakšno »marksistično« interpretacijo slik. Skozi takšno perspektivo je po vojni kot umetniški kritik britanskega The New Statesmana razlagal klasična dela in moderno umetnost, zaradi česar je bil trn v peti etabliranim krogom, ki so se utapljali v larpurlatizmu in samozadostnosti umetnosti.

Bil je marksist, vendar ne stalinist, saj je – podobno kot Raymond Williams – z marksistično metodo na svojstven način in z veliko mero občutljivosti za socialne probleme pojasnjeval prepletanje družbenih zakonitosti in umetniških del.

Ko je leta 1972 prejel bookerja, nagrado za najboljše literarno delo, izdano v Veliki Britaniji, za postmoderni roman G, je polovico finančne nagrade namenil britanskim Črnim panterjem, saj so »zahteve gibanja temnopoltih, zlasti njihova socialistična in revolucionarna perspektiva, najbolj v sozvočju z mojim videnjem sveta«. In tudi zato, ker naj bi sponzor, Booker McConnel, del denarne nagrade dobil iz »suženjskega dela v karibskih državah«. Drugo polovico je namenil raziskovanju problematike delavcev migrantov v Evropi.

Kasneje je svoja opažanja o tej temi strnil v knjigi A Seventh Man (Sedmi človek), ki jo je ustvaril s švicarskim fotografom Jeanom Mohrom. Prepričan je, da to, »kar imata dva človeka skupnega, vedno, v vseh primerih, presega tisto, kar ju razdvaja. A vendar ljudje zaradi številnih okoliščin in razlogov, tega ne uvidijo,« je lani za britanski Observer komentiral begunsko tragedijo.

Rodil se je leta 1926 v Stoke Newingtonu, v Severnem Londonu, v premožni meščanski družini. Študiral je slikarstvo v Chelseaju in na Central School of Art. Vendar je slikarstvo kmalu opustil in se posvetil pisanju, saj »slikar je kot violinist: vaditi je treba vsak dan, ne samo občasno. Toda mene so tedaj vznemirjala politična vprašanja. Najbolj nevarnost jedrske vojne – tveganje je seveda prišlo iz Washingtona, ne iz Moskve,« je leta 2010 dejal v pogovoru za The New Statesman.

Leta 1962 je zapustil Veliko Britanijo in se preselil v odročni Quincy v francoskih Pirenejih. Kasneje se je z dolgoletno prijateljico Nello Bielski, igralko in pisateljico, ki je odraščala v Sovjetski zvezi, preselil v Antony, v mestece v bližini Pariza. Še nekaj mesecev pred smrtjo je vozil motor. Bil je navdušen plavalec. »Med plavanjem postaneš breztežen. In breztežnost ima nekaj skupnega z mislijo.«

Morda mu je tudi zaradi lahkosti svoje misli uspelo v enem samem odstavku povezati na videz nezdružljive pojave v umetnosti in klopčič kompleksnih problemov sveta razvozlati v eno samo nit in seči tudi onkraj umetniških tem. »Lahko je pisal o Picassu ali stenskih poslikavah iz zgodnjega obdobja človeštva, vendar je vseskozi razmišljal tudi o političnem nasilju in zatiranju: o umorih v Indiji, terorizmu Islamske države, grozotah v Gazi. Razvil je način mišljenja in pisanja, ki se lahko začne z umetnostjo, vendar seže skorajda v vse smeri,« je konec novembra zapisal v The New Statesmanu nekdanji BBC-jev urednik Andrew Marr.