Ejti Štih, bolivijska umetnica iz Slovenije

»Trpljenje beguncev lahko slikam le z žalostnimi barvami«

Akademsko slikarko Ejti (Marijo) Štih (1957) v Boliviji, kjer živi od leta 1982, ko je po poroki dobila bolivijsko državljanstvo, umeščajo med najvidnejše tamkajšnje umetnike. Slike plodovite slikarke, prepoznavne po živih barvah, med katerimi prevladujejo rdeča, modra in rumena, visijo v nacionalnih galerijah in muzejih, so tudi del številnih zasebnih zbirk. Niti domovina ni pozabila nanjo. Pred dobrim desetletjem je imela v Mariboru in Ljubljani pregledno razstavo, ki je bila med najbolj obiskanimi razstavami slovenskih umetnikov. Njena dela so občasno na ogled tudi na tematskih razstavah.

To, kako se loteva slikarstva, nekateri opredeljujejo kot »novinarski« način. Dela hitro, da bi se v trenutku odzvala na aktualne teme v bolivijski družbi. Zato ne preseneča, da je Štihova, hčerka znanega kulturnega delavca Bojana Štiha in ilustratorke Melite Vovk, v novi domovini znana tudi po Manzani 1 ( jabolko), galeriji na glavnem trgu v Santa Cruzu de la Sierri, kjer živi. S konceptom galerije, ki z izzivalnimi, kritičnimi in družbeno ozaveščenimi temami privabi v svoje prostore ljudi tudi iz najrevnejših predmestij Santa Cruza, je Štihova v Boliviji postala javna intelektualka, s katero se novinarji pogosto pogovarjajo o temah, ki niso povezane z umetnostjo.

Ta čas je v ljubljanski Galeriji Kresija na ogled njena serija slik Migracije, s katero se odziva na begunsko tragedijo. Štihova je v pogovoru predstavila svojo lastno emigrantsko izkušnjo, zanimala pa so nas tudi njena mnenja o Sloveniji, o Evropi, o Boliviji nekoč in danes, o »rožnatem valu« v Latinski Ameriki, o globalizaciji in »begu možganov« iz Slovenije.

V seriji slik Migracije ste simpatične figure iz svojih prejšnjih del nadomestili z brezobličnimi podobami Munchovega Krika. Namesto za vaše delo značilne rdeče in modre barve prevladuje »taboriščna« rjava v različnih odtenkih. Kalvarijo beguncev ste naslikali, kot da bi se ti ljudje znašli v novih koncentracijskih taboriščih. Očitno vas je njihova usoda pretresla?

Najprej moram povedati, da sem tudi sama migrantka, čeprav me je v svet gnala radovednost, ne vojne ali lakota. Prepričana sem, da bi morali ljudje spoznati čim več sveta in imeti možnost ostati na tujem, če si tega želijo. To spada po mojem med osnovne človekove pravice. Videti svet, spoznavati različne kulture in načine življenja lahko človeka samo obogati. Tujcev se ne bi smeli bati.

Slike za razstavo Migracije so nastale, še preden se je začel eksodus beguncev iz Sirije skozi nekdanjo Jugoslavijo. Strašno so me prizadeli prizori Afričanov, ki se utapljajo v Sredozemskem morju. Sprva so bili begunci s »črne« celine težava, s katero sta se spoprijemali Španija in Italija, kasneje je vse breme begunske krize prevzela le Italija. Ne morem doumeti neobčutljivosti Evrope za njihovo trpljenje. Živim – tega izraza sicer ne maram – v tako imenovanem tretjem svetu in od daleč razmišljam o civilizirani, človeški in kulturni Evropi, zibelki človekovih pravic, vendar z nelagodjem gledam njen odnos do beguncev. Ker sem sama migrantka, njihovo usodo doživljam zelo intimno in ne morem razumeti nečloveškega ravnanja z njimi. Zato je jasno, kar ste zaznali tudi sami, da lahko podobe njihovega trpljenja slikam le z žalostnimi barvami.

V Evropi zelo racionalistično dojemamo begunsko tragedijo. Nimamo distance. Morda je res treba, da kdo od zunaj reče bobu bob in pokaže vso nečloveškost dobršnega dela Evrope pri ravnanju z njimi.

Verjetno bodo politiki in neobčutljivi ljudje rekli, kaj se vtikam, saj tako ali tako nimam pojma o vseh razsežnostih begunske problematike. Toda živim v Južni Ameriki, na celini emigrantov. Tudi Severna Amerika je dežela priseljencev. Avtohtoni so, kar jih je še ostalo, samo Indijanci. Živim v deželi, kjer te nihče ne sprašuje, kdo si in od kod si prišel. Ljudje pridejo, začnejo živeti in delati. Eni obogatijo, drugi ne. Iz stapljanja različnih kultur nastaja nova kultura.

Novinarka, ki dela z mano v galeriji, je denimo sirskega rodu. Njen stari oče je iz Sirije in dom njenega očeta je prepreden z napisi v sirskem jeziku. Nihče nje in drugih ne sprašuje, od kod si, temveč kakšen človek si. Zato pravzaprav ne morem doumeti strahu nekaterih Slovencev pred begunci. Ta strah je krivičen do njih. Krivičen in tudi zaničljiv do teh ljudi, saj ga spremljajo oznake novih »ciganov« z Vzhoda. Kolektivni spomin Evropi očitno peša. Smo res že pozabili, kako so med 2. svetovno vojno preganjali Jude, Rome, Slovane, skoraj vse Nearijce?

Najzgovorneje o odnosu do beguncev priča pripoved moje prijateljice z Bleda. Brigita je medicinska sestra in je kot prostovoljka v zbirnih centrih pomagala beguncem. Vso noč jim je točila čaj. Vsak se ji je zahvalil in jo pogledal v oči. Doma, na Gorenjskem, pa so jo spraševali, ali je ni sram, ker je pomagala beguncem. Razumi, če moreš!

»Prepričana sem, da bi morali ljudje spoznati čim več sveta. Videti svet, spoznavati različne kulture in načine življenja lahko človeka samo obogati. Tujcev se ne bi smeli bati.«

Slovenijo ste zapustili v socialističnih osemdesetih letih in se preselili v Bolivijo. Slovenija je od takrat korak za korakom prevzemala kapitalistično ureditev in z njo vse njene patologije. Solidarnost in empatija sta v teh procesih postali zastarela in staromodna pojma. Danes so njene južne meje obdane z bodečo žico. Kako z distance skoraj treh desetletij in več tisoč kilometrov doživljate te spremembe?

Res je, Slovenijo sem zapustila v času socializma. Ne vem sicer, koliko smo zares verjeli vanj, koliko bolj smo bili med seboj solidarni, toda dejstvo je, da smo bili takrat ljudje iz različnih slojev – ker tudi takrat so bili sloji – bolj pomešani med seboj. Že v šoli smo vedeli, kdo je bogatejši in kdo revnejši, a grdo obnašanje do revnejših je bilo sramotno. Zdaj, v novi ureditvi, pa tistega, ki nima, zaničujejo in se mu posmehujejo ... Sicer političnega dogajanja v domovini ne spremljam podrobno. Begunsko tragedijo pa sem spremljala ves čas. Že ob šestih zjutraj sem na pametnem telefonu prebirala novice o poti beguncev in ravnanju z njimi. Potem sem prebrala še Delo. Spremljam torej dogodke, ki me zares vznemirjajo.

Na začetku osemdesetih let ste si v Sloveniji že oblikovali nastavke za uspešno poklicno pot. Slikali ste, ustvarjali kostume za slovenska gledališča, prejeli nekaj prvih nagrad. A vendar ste se odpravili na drugi konec sveta, v Bolivijo. Kaj vas je gnalo na pot?

Zastavljate mi zanimiva vprašanja. Včasih pogledam nazaj, se zazrem vase in se vprašam natančno to, kar ste me vprašali: kaj me je pravzaprav odgnalo? Očitno več stvari. Prvi razlog je bil, da sem hči Bojana Štiha, slavnega intelektualca, po njem je poimenovana ulica v Ljubljani in tudi dvorana v Cankarjevem domu. Bil je velmož slovenske kulture. Mati je Melita Vovk, znana slikarka in ilustratorka. V tem malem slovenskem prostoru je pač tako, da je sicer lepo biti otrok takšnih staršev, ker so zanimivi, pametni in izobraženi, hkrati pa je to blazno breme, saj nikoli ne veš, ali so tvoji uspehi plod tvojega lastnega dela in podedovanih darov ali pa zvez zaradi staršev. Za mladega človeka je to grozno težko. Načenja njegovo samozavest. Težko presojaš, koliko si dejansko vreden. Na tuje me je gnala tudi sla po potovanjih. Številni prijatelji so bili v tujini. Radovedna sem in hotela sem spoznati svet. Najprej sem odšla v Severno Ameriko, nato v Južno. Tako da nimam odločnega odgovora na vaše vprašanje. Se pa, ko se sprehajam po rodnem Bledu, pogosto sprašujem, kaj me je pognalo iz tega čudovitega kraja.

Začetki v tuji državi so bili verjetno težki. Bolivija se je v osemdesetih letih izvijala iz primeža vojaških in državnih udarov in pod predsednikom Hernanom Silesom Zuazom začela demokratično tranzicijo. Kako ste doživljali te spremembe v državi, v kateri ste iskali novi dom?

V Bolivijo sem prišla, ko je v njej še bila na oblasti vojska. Šele kasneje, mislim, da konec oktobra 1982, so se zgodile demokratične spremembe. Sprva je bilo zares težko. Zaradi policijske ure smo večkrat tekli pred policisti. Zame je bilo to takrat nekaj nepojmljivega. Bila sem mlada, nisem razumela, kako nevarno je bilo tisto obdobje. Potem je prišla demokracija, z njo novi vetrovi in upanje v drugačne, boljše in svobodnejše čase.

No, zdaj, po 35 letih, so tudi ti vetrovi demokracije zajadrali v nekam čudne vode.

Sicer pa se je Bolivija v tem obdobju zelo spremenila. Santa Cruz, kjer živim, je imel ob mojem prihodu 350 tisoč prebivalcev, danes jih ima poldrugi milijon. Postal je velemesto, a izgubil čar eksotičnega malega mesteca sredi džungle, z rekami brez mostov, kjer si avto dal na splav in ga s palicami potiskal čez reko. Še vedno se spominjam časov, ko so le nekaj kilometrov od središča mesta plavali krokodili in se plazile kače.

»Svet lahko pred globalno pogubo rešijo vzgoja, boljše izobraževanje, boljše gospodarske razmere, manj revščine in odprava vojn.«

Prebral sem, da ste sprva za preživetje šivali kostume za karnevale.

Na začetku je bilo res težko. Razstavljati sem začela sicer kmalu. Verjetno tudi zato, ker so me umetniki hitro sprejeli za svojo, čeprav sem bila priseljenka. Ampak za preživetje sem najprej opravljala obrtniška dela. Kostumografinja Mija Jarc me je naučila šiviljstva, zato sem lahko šivala karnevalske in gledališke kostume. Razmeroma dobro so mi plačali, saj sem vse naredila sama.

Danes vas v Boliviji umeščajo med najboljše umetnike. Zanimivo je, da v primerjavi s številnimi drugimi slovenskimi izseljenci niste upodabljali nostalgičnih podob Slovenije, ampak ste se dokaj hitro pozicionirali z živobarvnimi slikami, značilnimi za latinsko kulturo. Prilagodili ste se.

To je bila zavestna odločitev. Pot v barve ni bila hitra in lahka. Tudi zato ne, ker je po vseh teh letih študija na ljubljanski akademiji veljalo, da je razkošna uporaba barv za umetnika smrtni greh. Hitro sem doumela, da se moram prilagoditi razmeram, kjer živim. Človek ne more živeti z eno nogo na Bledu, z drugo pa v Santa Cruzu. Takšen človek je razdvojen, nikjer ni doma.

Na prvih slikah sem upodabljala turistične motive, denimo turiste z Indijanci. Vse bolj pa sem se poglabljala v družbene teme. Čim dlje živiš v nekem kraju, bolj ga poznaš, bolj ga čutiš in si pridobiš pravico, da o njem kaj rečeš. Zavestno pa se moraš odločiti, da se boš ukoreninil v novem okolju. Tudi o tem, kakšno umetnost boš ustvarjal. Če delaš v mestu s 350 tisoč prebivalci, s krokodili dva kilometra stran, je jasno, da se boš ukvarjal s figurativnim slikarstvom, ker je tako laže komunicirati z ljudmi kot pa z abstraktnim ekspresionizmom. Res pa je, da mi je bilo figurativno vedno pri srcu, želja po komunikaciji z drugimi z umetniškimi zvrstmi pa je prav tako pomembna v tem kontekstu.

V vaših slikah je zaznati tudi precej humorja. Kako pomemben je pri podajanju družbenokritičnih sporočil?

Humor je verjetno del mojega značaja. Zmeraj poskušam na stvari v življenju gledati s pozitivnega zornega kota. Schopenhauer pač ni moj najljubši filozof. Poleg tega je Latinska Amerika – živim v tropskih krajih in ne v gorovju – celina življenja, živega upanja, dinamike, karnevalov in barv. V takšnem okolju ne moreš delovati kot nekakšen ruski depresivni možakar.

Odzivate se na družbeno stvarnost bolivijske politike. Ustvarjate tudi satirične podobe politikov. Ste imeli kdaj zaradi tega težave?

Večkrat. Če povem le eno izmed zadnjih anekdot. Naš predsednik Evo Morales se, drugače od prejšnjih predsednikov, pogosto odpravi v oddaljene vasi in kraje, tam pa mu Indijanci podarijo svoja folklorna pokrivala. Nacionalna televizija s sliko sledi njegovim potovanjem. Potem pa poslušamo predsednikove govore, med katerimi ima na glavi čudna pokrivala, denimo venec iz zelenjave. Eden od članov njihove stranke je zbral vse te predsednikove fotografije v knjigi. V njej sem našla osnovne elemente za razstavo Devet portretov našega predsednika. Razstava je bila v Nacionalnem muzeju umetnosti. Potem se je zapletlo. Iz parlamenta, skoraj sosednje zgradbe, si je razstavo prišla ogledat posebna komisija, a se je očitno zbala prepovedati razstavo predsednikovih portretov, ker bi se oblasti lahko oprijel vzdevek totalitaristična. Razstava je ostala neokrnjena, jaz pa sem v medijih postala »kronistka časa«.

»V galeriji v Santa Cruzu imamo na mesec v povprečju 9500 obiskovalcev. Zlasti ob koncu tedna prihajajo tudi ljudje iz revnih, obrobnih delov mesta.«

Torej sedanja oblast ni ravno odprta za takšne humorne intervencije?

Ne, ta oblast nima nobenega smisla za humor. (smeh)

Upodabljate tudi revščino in posledice globalizacije. Kako se globalizacija kaže v državi, kot je Bolivija?

Naši politiki se blazno trudijo prepričati prebivalstvo, da ohranjajo folklorno reprezentativnost, zlasti »čistokrvnih« prebivalcev, čeprav je ta že izgubljena. Danes imamo vsi mobilne telefone, internet in sintetične puloverje, narejene na Kitajskem. Globalizacija požira vse, kar se ji ne ukloni. Temu procesu se lahko postavimo po robu le tako, da smo vključeni v skupnost, ji pripadamo, vendar ostanemo individualisti in mislimo s svojo glavo. Živeti je treba ne na tradicionalen, ampak na svoj način. Se upirati tistemu, kar nam vsiljujejo. Tudi tako, da ne jemo samo hamburgerjev, ampak včasih tudi krompir. Da ne nosimo samo kavbojk, ki jih že tako in tako imamo, ampak si včasih oblečemo tudi na roke stkano srajco. Naši politiki pogosto trdijo, da je za vse, kar je slabega v družbi, kriv imperij, torej ZDA. A za vse, kar je slabega, ni mogoče kriviti imperija, kajti svet se pač razvija v svojo smer.

Nekje sem prebral, da želite z umetnostjo predvsem komunicirati z ljudmi, poudarjati težave v družbi, manj se ukvarjate s svojo intimo. Od kod v vas ta zavest o družbeni angažiranosti umetnika? Vam jo je vsadil oče, znani esejist in urednik?

On je zelo kriv. (smeh) Pomembno se mi zdi razumeti, kar nas obdaja, in povedati svoje mnenje o svetu. Včasih moraš biti tudi pogumen, da poveš resnico. Pogum moraš zbrati zlasti takrat, ko ti politične razmere niso naklonjene. Spomnim se časov, ko je oblast zapirala ljudi, prepovedovala časopise, denimo študentski list Tribuno. A tega ni zmogla početi na dolgi rok. Človek mora povedati, kar misli. Svoboda govora, svoboda misli je najpomembnejša človekova vrednota. Če ti je ta odvzeta, če ti prepovedo izražanje, nastane v človeku največja frustracija, kar jih lahko doživi. No, svet je tako in tako ena velika svinjarija. Ampak vsaj kot posameznik se moraš truditi, da narediš kaj dobrega.

Kaj se je pravzaprav spremenilo v Boliviji, odkar jo vodi Morales?

Morales je na oblasti že deset let. Predsednik je postal v času gospodarske konjunkture; nafta, petrolej, zemeljski plin, rudnine, vse, kar Bolivija ima, je imelo visoko ceno. Mednarodne razmere so bile ugodne za napredovanje Bolivije. Še nikoli prej tako. Velika Moralesova zasluga je, da mu je uspelo, čeprav včasih tudi malo nasilno in brez prave preglednosti, postaviti Indijance v vidno polje družbe. Danes so v parlamentu, v bankah. Prej jim je bilo to onemogočeno. To je nekaj dobrega, saj gre za korak k zmanjšanju rasizma in zaničevanja staroselcev in k izenačitvi različnih družbenih slojev. Koliko pa smo gospodarsko napredovali, kako uspešne so bile vse velike državne naložbe, sama ne znam presoditi. Prepričana pa sem, da se vsakemu štrene pomešajo, če je predolgo na oblasti. Dobro je, če se v demokraciji vlade menjujejo.

Kako je Latinsko Ameriko spremenil tako imenovani rožnati val socialistične politike, ki jo je začel Venezuelec Hugo Chavez? Kako se občuti vmešavanje ZDA v zadeve teh držav?

Po televiziji vedno poslušamo, da so vsega krive ZDA. Mogoče gre za znano »spoznanje«, da imajo revolucije vedno zunanje in notranje sovražnike, in proti obojim se je treba boriti. Zgodi pa se, da ljudje kar pozabijo na bistvo revolucije, ki je v družbenih spremembah za demokracijo in večjo blaginjo v družbi. To je bistvo, ne pa iskanje sovražnikov. Mislim, da so Chavez in tudi drugi levičarji, ki so bili v preteklem poldrugem desetletju na oblasti v Latinski Ameriki, pozabili na samospraševanje o odgovornosti za težave, v katerih so se znašle te družbe. Sama izhajam iz socialistične družbe, a nimam globoke vere v to, da sprememba družbene ureditve svet lahko reši pred globalno pogubo. Rešijo pa ga lahko več vzgoje, boljše izobraževanje, boljše gospodarske razmere, manj revščine in odprava vojn.

Saj nekoč si bomo izmislili kaj boljšega od sedanje demokracije. Vsaj upam ... Zadnjič sem brala članek, da so bile glavni problem Latinske Amerike nekoč vojaške hunte, zdaj pa naj bi bila korupcija. Korupcija je torej v obeh ureditvah in nihče ni odporen proti njej. Od kod le nekdanji argentinski predsednici Cristini Kirchner, sicer socialistki, tolikšni milijoni dolarjev?

Tudi kultura je pomembna za bistrenje glav in prispeva k temu, da družbena vprašanja, o katerih govorite, postanejo vidna. V Santa Cruzu vas poznajo kot uspešno slikarko in po galeriji Manzana 1, ki ste jo ustanovili pred 11 leti s preureditvijo zapuščene policijske postaje v središču mesta. Danes se galerija ponaša z množičnim obiskom in kopico izzivalnih razstav, ki načenjajo tabu teme Latinske Amerike.

Res je. Na mesec imamo v povprečju 9500 obiskovalcev. Številni, ki hodijo v našo galerijo na glavnem trgu Santa Cruza, nikoli prej niso prestopili praga kakšne umetniške galerije. Obisk je brezplačen. Zlasti ob koncu tedna prihajajo v galerijo tudi ljudje iz revnih, obrobnih delov mesta.

Galerija nima kuratorskega koncepta, razen tega, da se skušamo odzivati na tisto, kar se dogaja v družbi. Ko so bili ljudje s hribov sprti s prebivalci tropskih krajev, smo denimo pripravili razstavo kiparja, ki je naredil najslavnejši spomenik v Santa Cruzu in je doma s hribov. Hočemo, da se ljudje ob naših razstavah sprašujejo o tem, kar nam govorijo in pridigajo od zunaj, ker nam pogosto ne govorijo resnice. To, kar umetniki delajo, kar mislijo, kar se v družbi potihoma govori, je pogosto prava resnica.

Nedavno smo recimo pripravili razstavo, na kateri so umetniki s svojimi posegi preoblikovali lokalne grbe. Eni so se delali norca iz župana, drugi iz lepotnih tekmovanj, tretji so v grbe vključili simbole gejev in lezbijk. Potem je prišla neka gospa, predsednica nekakšne civilne »babje« organizacije, in presodila, da je razstava ena sama groza. O njej so se razpisali tiskani in drugi mediji, občinski možje pa so odločili, da jo moramo umakniti. Nismo se vdali. Ostala je.

Nedavno smo imeli tudi razstavo Sedem umetnikov. Vsi so bili geji. To so v naši družbi hude teme, poleg tega galerija stoji nasproti stolnice, kar je za nekatere prav tako greh. Naše razstave so torej izzivalne, vendar predstavljene na umetniški način. Mislim, da je smisel umetnosti v tem, da človek ob ogledu umetniškega dogodka ali ob branju knjige naredi v sebi neke vrste introspektivo in se vpraša, kaj pa jaz o tem mislim, kaj občutim ob tem.

Razstavljate predvsem dela domačih umetnikov?

Bolivija je eksotična dežela, zanimiva za svet. Pri nas so razstavljali številni umetniki z vsega sveta. Gostili smo denimo mednarodni bienale plakata. Sodelujemo tudi z Goethejevim inštitutom. Galerija velja za ugledno, ker ima vedno dobre razstave. Seveda imam zaradi tega kup sovražnikov. Vsem tistim gospem, ki rišejo le rožice in šopke, pač naravnost povem, da zanje ni mesta v naši galeriji.

Slovenija že lep čas doživlja »beg možganov«. Kaj svetujete mladim, ki so se odločili začeti novo življenje v tujini?

Posebnih nasveto v ne mor e m dajati. Lahko pa povem, da potem ko greš v svet, nikoli več ni tako, kot je bilo prej. V tujini se naučiš drugih vzorcev življenja in delovanja. Nostalgija, da se lahko vrneš domov, v svet, kakršnega si poznal, je neumnost, kajti tega sveta ni več. Sicer pa moja izkušnja kaže, da je najbolje, da si na začetku bolj tiho, šele ko spoznaš novo družbo, lahko sodiš o njej. Kulturni šoki so namreč veliki. Tudi če se preseliš v bližnjo državo. Lahko pa zase rečem, da sem se prebila, da me v novi domovini cenijo. 

Slikarska razstava: Ejti Štih: Migracije

Kje: Galerija Kresija, Ljubljana

Kdaj: od 13. do 27. januarja 2017