Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar

»Janša je preteklost, ki vztraja. Je politični mrtvec, ki še vedno drži vajeti v rokah. Mrtvecem, ki še kar strašijo naokoli, v karibski folklori rečejo zombiji.«

Novogoričan Luka Lisjak Gabrijelčič na Central European University v Budimpešti končuje doktorat o nacionalizmih. Je urednik revije Razpotja ter portala Kritika konservativna, nekoč je bil aktiven član SDS, pa je stranko zapustil. Zase pravi, da je konservativni intelektualec, je predstavnik mlade generacije desnih mislecev, ki počasi zapuščajo enostaven svet manihejske delitve po črti Janša - Kučan, kar je sveže in novo.

Pred leti ste bili mladi up goriške SDS, kandidirali ste za poslanca, potem ste se z SDS razšli. Kaj se je zgodilo?

V tujino sem odšel pred razhodom s SDS. Takrat je ta stranka še vedno predstavljala moja politična stališča. V obdobju med Janševim »protitajkunskim obratom« in nespametno investicijo v brezplačnike sem bil najbolj zadovoljen z njo. Od aktivne politike pa sem se poslovil tudi zato, ker sem pričakoval postopno normalizacijo politične situacije. Kot vemo, se je zgodilo ravno nasprotno. V času Pahorjeve vlade sem postajal vse bolj kritičen tudi do SDS, leta 2011 se mi je zdela le še manjše zlo. Ko sem se jeseni 2013 začel oglašati s kritiko, sem bil že prepričan, da je njena negativna evolucija neizogibna, ampak se mi je zdelo pomembno ta razkol dokumentirati. Izkaznico sem vrnil pred volitvami leta 2014, po petnajstih letih članstva.

Pred leti ste zapisali, da je SDS edina resna »organizirana alternativa uzurpaciji moči s strani tehnokratske postkomunistične elite«. Ne želim polemizirati, a vseeno, zakaj ste svoje mnenje spremenili?

Stavek zveni precej bombastično, verjetno je res moj. Če govoriva o preteklosti, za njim še vedno stojim. V zgodnjih devetdesetih je bila kritika pomladnih intelektualcev osredotočena na odsotnost menjave elit. V hegemoniji tranzicijske elite, ki izhaja iz komunističnih struktur, so videli glavni problem slovenske demokracije. Rešitev so videli v pravni državi in demokratični izmenjavi elit. To je bila ideja sproščene Slovenije in SDS jo je artikulirala v politični program. V tistem groznem triletju 2008–2011 pa se je zaradi percepcije, da je hegemonična elita uničila gospodarstvo in uzurpirala oblast, ideja demokratične menjave elit spremenila v diskurz tipa: šele ko bomo mi prevzeli oblast, bo konec tranzicije in bo v Slovenijo prišla prava demokracija. Hkrati je ta »mi« postajal vse bolj ozko definiran, paranoiden in incestuozen. Tudi sam sem bil besen na postkomunistično levico, še zlasti, ker je sredi izjemno hude krize dolivala olja na ogenj s poskusi simbolne rehabilitacije komunizma. Jasno pa mi je bilo, da enostranska reakcija desnice lahko vodi le v novo obliko samovladja, kakršno sem od blizu opazoval na Madžarskem.

Poskus popolnega prevzema oblasti se je začel že prej, v času prve Janševe vlade, na vseh ravneh družbe, od šolskih svetov do medijev, gospodarstva.

Ne strinjam se s tem. Prva Janševa vlada je ponujala roko sodelovanja, od predloga, naj opozicija imenuje svoje kandidate v nadzorne svete, do reformnega zavezništva z delom levice ...

… govorite o političnih fantomih, o retoriki.

V politiki je retorika pomembna. Poglejmo razmerja moči: številni nadzorni sveti so bili zamenjani, ampak pogosto, npr. na Petrolu, so jih nadomestili kadri iz samih podjetij. Osrednja institucija državnega kapitalizma, NLB, je mandat preživela brez pretresov. Proračunsko politiko na ministrstvu za finance je koordinirala uradnica z imenom Alenka Bratušek ... Bolj kot za kadrovski cunami je šlo za sezonsko plimo, ki je ob menjavi oblasti običajna. Odziv je vzbudila, ker se je po 15 letih demokracije zgodila prvič in ker je bila povezana z ideologijo, ki je bila med javnomnenjskimi voditelji – novinarji, kulturniki, akademiki – nepriljubljena.

Zelo težko se strinjam z vami, lahko vam navržem kopico imen, ki so bila v tistem času imenovana zgolj po političnih preferencah in ne sposobnostih, denimo Andrej Lovšin in Robert Časar.

Drži. Jasno so se pokazali problemi take politike. Ampak tega ni uvedla Janševa vlada, nadaljevala je prakso iz časov LDS. Igor Vidmar je pred leti izjavil, da ne drži splošno mnenje na levici, češ da je bilo politično kadrovanje pod Drnovškom eksces, pod Janšo pa je postalo pravilo; v resnici je ravno obratno: kar je bilo pod Drnovškom pravilo, je postalo pod Janšo eksces. Problem je, da se je, podobno kot kasneje pri vstajah, upravičena kritika političnega kadrovanja znašla v španoviji s političnimi silami na levici, ki so delale enako ali še hujše. To zavezništvo je civilni družbi jemalo legitimnost, hkrati pa dajalo potuho desnici, da je kritike na svoj račun zavrnila kot zaroto starih sil. Posledice so katastrofalne. Namesto samokritike je SDS šla v napad na »prodano civilno družbo«, »režimske medije« in nadzorne institucije, ki so kljub vsem napakam prvič začele resno opravljati svojo nalogo.

Že zelo orbanistična paradigma SDS se je na vrhuncu afere Patria sprevrgla v mesijansko čaščenje trpečega Voditelja, ki nas lahko edini reši. To ni bila več politika, to je bila verska herezija.

Na takšen način, tako nemarno nedemokratično, ni delovala nobena vlada pred letom 2004. Temeljni problem je razumevanje družbe, vseh družbenih podsistemov, kot plen političnih elit. Kaj je s tem narobe, se je plastično prikazalo pri poskusu prevzema Dela.

Razen osamosvojitvene, ki je delovala v izrednih razmerah, so bile pred letom 2004 vse resne vlade Drnovškove. Njim si ni bilo treba mazati rok z menjavami, ker so lahko zgolj razporejale svoje kadre. Kontinuiteta je omogočala videz demokratične normalnosti. Glede Dela vam povem anekdoto. Pisateljica Mira Mihelič, ki je bila pred vojno del visoke meščanske družbe, je v sedemdesetih obiskala pisarno takratnega urednika Dela in v njej zagledala krasen pisarniški set, ki se ji je zdel sumljivo znan: nekoč je pripadal uredniku ukinjenega liberalnega dnevnika Jutro. Delo je nastalo iz proračunskega denarja in konfiskiranega premoženja, po osamosvojitvi pa je prešlo v roke skupin, ki so politično moč pod prejšnjim režimom preoblikovale v gospodarski in družbeni vpliv v novem sistemu. Leta 2004 je bila desnosredinska vlada soočena z dilemo: ali situacijo pustimo, kot je, ali si vzamemo delež, ki nam pripada. Politični poseg za »vzpostavitev ravnotežja« se je zato zdel legitimen in celo nujen, pripeljal pa je natanko do pojava, ki ste ga omenili: do »podčastniškega poseganja v družbene podsisteme«, pred katerim je svaril Jože Pučnik. Vse, kar se zgodi, ima predzgodovino, ampak iz tega delati pravljico o zlobni desnici, ki je postajala vse bolj pogoltna, se mi zdi infantilno, šlo je za nerazrešene strukturne probleme mlade demokracije, ki so se vrnili kot bumerang.

OK, greva dalje, zakaj se je SDS potem še bolj radikalizirala?

Zaradi prepričanja, da je poštena demokratična igra nemogoča. Levica je uzurpirala oblast, moramo ji jo odvzeti in ji onemogočiti vrnitev. Po letu 2011 se je pridružila frustracija zaradi spodletelega volilnega zmagoslavja, ki se je odrazila v jezi nad protinarodnimi elementi, zaslepljenimi množicami, prodanimi intelektualci. Od tega je le korak do demonizacije vsakogar, ki nasprotuje »edini demokratični sili«. Ta, že zelo orbanistična paradigma se je na vrhuncu afere Patria sprevrgla v mesijansko čaščenje trpečega Voditelja, ki nas lahko edini reši. To ni bila več politika, to je bila verska herezija.

Sta Janez Janša in njegova SDS prihodnost ali preteklost slovenske desnice?

Janša je preteklost, ki vztraja. Je politični mrtvec, ki še vedno drži vajeti v rokah. Mislim, da se mrtvecem, ki še kar strašijo naokoli, v karibski folklori reče zombiji.

Zakaj je potrebno, tako ste tudi zapisali, ključ za spremembo slovenske politike iskati na desnici?

Rešitev je vedno treba iskati na širokem družbenem spektru. Če jo iščemo le na enem polu, zapademo v mesijanizem. Če rečem, da je ključ sprememb na desnici, mislim, da lahko reforme državnih podsistemov pridejo le s strani sil, ki niso vpletene v obstoječa oblastna razmerja. Le demokratična, stabilna, razmeroma uspešna desna reformistična oblast bi lahko sprožila dinamiko, ki bi prinesla resno reformo na levici. Ta trenutek nisem optimističen glede možnosti takega razvoja. Prej sem se ironično obregnil nad herezijo Janševega odrešenjskega telesa. Če je SDS zapadla v »velikonočno politično teologijo« – odrešil nas bo trpeči Janša –, so na levici zapadli v »božično politično teologijo«. Rojeno je bilo dete, imenovano Združena levica, in njegovo rojstvo nas bo odrešilo, čeprav to dete ni storilo še ničesar, razen da občasno soli pamet modrecem v templju. Ideja, da je lahko majhna, notranje razdeljena politična sila, ki nima možnosti in niti pretenzije po prevzemu oblasti, ultimativni dokaz »politične prenove« na levici, se mi zdi smešna. Levica tava v enaki idejni in kadrovski puščavi kot desnica.

Sprašujem o intelektualnem potencialu, ki je izginil iz desne politike, vse, kar je ostalo od nje, je revanšizem.

Posebnega intelektualnega potenciala ne vidim niti na levici. Celo neomarksizem, ki je cvetel v prvi polovici desetletja, je omagal. Slišim, da je Inštitut za delavske študije pred stečajem, kar je lep simbolni povzetek intelektualnega stanja na alternativni levici.

Ne zagovarjam nikogar, a takšen strup ni potreben, tudi Nove revije, te »matere« osamosvojitve, že dolgo ni več. Kako je torej z revanšizmom?

Glede desnice je revanšizem dobra oznaka, sam bi bil še radikalnejši. Ne gre le zato, da se spori iz preteklosti vlečejo v sedanjost. Problem je mnogo hujši. Na spore iz preteklosti se lepijo nove obtožbe, kar vodi v izmišljeno interpretacijo preteklosti. Leta 1995 so govorili, da je problem udbomafija, po letu 2008 pa se je na ta diskurz prilepila neoliberalna kritika državnega lastništva in socialne države, okoli leta 2013 še kritika teorij spola, lani še napadi na islam in letos na globalizem in svetovne liberalne elite. Nekatere od teh kritik so legitimne, druge pavšalne, tretje absurdne. Problem ni le, da so zmešane v nepregledno gmoto, ki je ni mogoče kritično pretresti, lahko jo le požreš ali izpljuneš. Problem je, da to spodbuja nezgodovinski način razmišljanja, kjer ni ne preteklosti ne prihodnosti, samo večni boj »nas«, ki smo čisti in pošteni (čeprav včasih naivni), proti »njim«, ki nas ogrožajo in pod vedno novimi maskami skrivajo iste demonične namere. To je fašistični način mišljenja, najdemo ga tudi v boljševizmu. Poglejte besedno zvezo islamistično-homoseksualna zarota. To je klasični stalinistični konstrukt: nasprotnika, ki sta na nasprotnih polih, retorično povežeš v en pojem.

Poglejte besedno zvezo islamistično - homoseksualna zarota. To je klasični stalinistični konstrukt: nasprotnika, ki sta na nasprotnih polih, retorično povežeš v en pojem.

Se strinjate s patrom Brankom Cestnikom, ki je te dni zapisal, da nasprotovanje reformističnemu papežu Frančišku ne izvira zgolj iz različnih pogledov na teološka vprašanja, pač pa iz njegovega zavzemanja za uboštvo. Cestnik piše, da ima papež nasprotnike tudi v slovenski cerkvi, pa tudi pri različnih desničarski kato-nacionalistih tipa Bernard Brščič.

Brščič je katolik v enakem pomenu, kot je Lukašenko pravoslavec. Njegovo opletanje s katolicizmom je instrumentalno, njegova stališča so mešanica Breitbart News in Farageevega populizma. Vmes je še ihta izobraženca, ki ga je akademska sfera zavrnila. V katoliški sferi potekajo resne in živahne razprave o papeževih potezah, debata je včasih ostra, a gentlemanska. V Sloveniji je politični katolicizem doživel evolucijo od krščanskosocialne tradicije k ekonomskemu liberalizmu, papež pa predstavlja nasprotni razvoj. Razumljivo je, da prihaja do trka teh trajektorij, ki pa se obe umeščata v družbeni nauk cerkve, velika razlika je v poudarkih. Papež izhaja iz južnoameriške izkušnje, kjer je kapitalizem sinonim za gospodarsko neenakost.

Kako razumete soočenje slovenske katoliške cerkve z lastnimi ekonomskimi zablodami?

Takoj po razkritju škandala, v katerega se je ujela mariborska nadškofija, je prišlo do pristnega odziva vernikov, laikov, intelektualcev, duhovnikov. Prišlo je do odpora. Kot se pogosto zgodi v takšnih institucijah, kot je katoliška cerkev, pa se kritika ni kanalizirala v strukturne spremembe. Danes je organizacijski pristop v slovenski cerkvi takšen, da se lahko vsa zgodba ponovi.

Na srečo nimajo, če sem lahko ciničen, dovolj kapitala, da bi se to zgodilo.

Kar je dvojno slabo. Škofije so zaradi finančnih špekulacij oslabljene, njihova moralna avtoriteta je omajana, sočasno pa ni prišlo do sprememb, ki bi si jih verniki želeli. Lokalna cerkev je zbegana, negotova, zapravila je tako gmotni kot moralni kapital. Tudi zato se danes mimo cerkve, mimo hierarhije in večine duhovnikov s pomočjo nekaterih medijev med katoličane infiltrira retorika sovraštva, predvsem v obliki strupene islamofobije ali, če se vrneva k Brščiču, celo odkritega rasizma.

Pred nekaj leti se je zdelo, da je čas nacionalnih držav minil, da je na Zahodu minil tudi državni nacionalizem, tisti, ki za svoj obstoj potrebuje sovražnika. Občutek je bil napačen. Kot bi rekel zgodovinar Timohty Snyder: »Imperiji niso več možni, nacionalne države niso več vzdržne, a poti nazaj ni.« To naj bi bila tudi velika laž porajajočih se novodobnih nacionalizmov. Kako razumete ta fenomen?

Snyder tu kritizira predvsem populistični nacionalizem v postkomunistični Srednji Evropi, ki Bruselj kritizira na enak način, kot so periferni nacionalizmi v preteklosti kritizirali svoje imperialne prestolnice. Ta nacionalizem je iz naftalina potegnil ideal vase zaprte, kulturno in etnično homogene nacionalne države, ki Evropo vidi zgolj kot servis lastnih potreb. Če pogledamo Madžarsko in Poljsko, je jasno, da gre pri tem za spretno uporabo nacionalistične retorike za okrepitev popolne oblasti skupin, ki se razglašajo za varuhe nacionalne suverenosti. Z bojem proti Bruslju krepijo svoj simbolni kapital, hkrati pa živijo na rovaš stabilnosti, ki jim jo omogoča EU, pa tudi proračunskih prilivov iz kohezijskih skladov. To je nepoštena, shizofrena politika. Nacionalistični voditelji zelo dobro vedo, da bi bile njihove države brez EU nevzdržne.

V Sloveniji je politični katolicizem doživel evolucijo od krščanskosocialne tradicije k ekonomskemu liberalizmu, papež pa predstavlja nasprotni razvoj. Razumljivo je, da prihaja do trka teh trajektorij.

Zakaj?

Evropska unija stabilizira države, ampak njen institucionalni okvir je pogosto neviden, politizacija begunskih kvot, razlik glede multikulturnosti, gejevskih pravic ipd., pa je medijsko privlačna in zato še kako vidna. Populistična politika lahko mobilizira retoriko, češ, Bruselj je del globalistične zarote, ki spodkopava nacionalno suverenost. Ampak to je zgodovinska laž. Obdobja suverenih nacionalnih držav v Evropi ni bilo nikoli. Pred prvo svetovno vojno smo imeli kontinentalne ali čezmorske imperije, sledil je katastrofalni eksperiment z modelom nacionalne države kot enotnega gospodarskega in etničnega prostora, samozadostne organske družbe, ki stopa v instrumentalne odnose z ostalimi. Prav Slovenci smo na lastni koži občutili vse probleme tega modela. Evropski projekt izhaja iz izkušnje propada takšnega modela nacionalne države. Ampak preprosto ni res, da je evropski projekt usmerjen proti nacionalnim državam kot takim. Ravno nasprotno, brez njega je evropska nacionalna država nevzdržna.

Pravite, da EU stabilizira države. Kako?

EU krepi vladavino prava in institucije članic, omogoča jim ekonomsko vzdržnost in hkrati krepi civilne družbe v teh državah, ki so zaradi Unije bolj neodvisne, politično močnejše, saj se lahko vedno obrnejo na višjo instanco za zaščito lastne avtonomije. Nacionalna država se odpove absolutni suverenosti nad družbo, v zameno dobi oporo za svoje jasno zamejene pristojnosti. Nekatere srednjeevropske države danes napadajo ta model. Zakaj? Ker si znotraj svojih držav ne želijo samostojne civilne družbe. Njihovo pojmovanje nacionalizma ni opolnomočenje nacionalne države, ampak opolnomočenje režima, ki vlada tem državam, ki hoče v imenu nacionalizma izvajati popolno oblast.

Takšen nacionalizem potrebuje notranje sovražnike. Tudi Donald Trump raje govori o washingtonski eliti kot o ruskih grožnjah.

Imamo občanski nacionalizem, od Prešerna prek Masaryka in de Gaulla do sodobnega škotskega ali katalonskega nacionalizma, ki nacijo dojema kot zamejeno, a notranje pluralno »občestvo usode«. To dojemanje je prežeto z voltairovsko etiko, češ, ne strinjam se s tabo, ampak bom branil tvoje pravice, ker je najino članstvo v politično-kulturni skupnosti pomembnejše od najinih razlik. Potem imamo organicistični nacionalizem, ki nacijo razumeva kot telo, ki mora delovati usklajeno. To je seveda ideologija »usklajevalcev« oziroma tistih, ki bi radi usklajevali takšno skupnost. Ta model se nujno izteče v iskanje notranjih sovražnikov, ki sabotirajo skladno delovanje družbenega telesa. To je Kaczynski ali pokojni Tuđman. Pri likih, kot sta Trump ali Orban, pa je na delu izrazito schmittovsko dojemanje politike: nihče od njiju ne verjame v organsko družbo, zanju je družba usodno razklana, naloga politike pa je, da definira, kdo smo »mi« in kdo so »oni«. Gre za razumevanje politike kot razmejevanja med sovražniki in prijatelji znotraj političnega telesa. To je do neke mere dinamika vsake politike, ko pa se tako razumevanje poveže z nacionalizmom, postane nevarno. Vse to poznamo iz zgodovine. V osemdesetih letih se je na zelo podoben način neuspešni reformni komunizem v Srbiji transformiral v izključujoči nacionalizem. Zgodovinski simboli, travme in strahovi so bili zlorabljeni, da se vzpostavi nova avtokratska oblast. Danes se podobni procesi kažejo v Vzhodni, Srednji Evropi, pa v ZDA. Zgodba brexita pa ima po mojem drugačne temelje.

Morda, a gre za podobno protievropsko vzdušje.

Seveda, a brexit je prvenstveno odgovor poražencev globalizacije, poražencev treh desetletij neoliberalizma, ljudi, ki so v jeziku nacionalizma prepoznali možnost revanše. Težko vse pojave množičnega revolta na Zahodu reduciramo na populizem ali nacionalizem, italijansko Gibanje petih zvezdic ima specifičen izvor, ki je drugačen od Podemosa, ta pa je drugačen od Ukipa, ki je znova drugačen od Trumpa. Nekaj pa jim je vseeno skupnega: odpor volivcev, ki sami sebe dojemajo kot poražence in rešitev vidijo v »revoluciji prek volilnih skrinjic«. Po mojem drži ocena, da radikalna demokracija, ki naj bi državo iztrgala iz rok pokvarjenih domačih ali mednarodnih elit, ni možna brez močne nacionalne države. Politični paradoks je v tem, da je ravno EU oziroma, širše gledano, neki nadnacionalni liberalni red tisti, ki omogoča, da imajo nacionalne države v sebi sploh vgrajen demokratični imperativ.

Slovenija je tako histerizirana, da bi že dva bombna napada lahko zrušila demokracijo in pravno državo. EU je edina, ki daje takim državam okvir stabilnosti.

Te dni je izšla številka Razpotij, ki je posvečena filozofinji Hanni Arendt. Zakaj znova razmišljati o svobodi in totalitarizmih?

Arendtova je ena redkih filozofinj, kjer se lahko srečujejo bralci z desne in leve. Hkrati je zelo dragocen mislec zaradi lucidne analize propada stare Evrope. Skušala se je izogniti lažni predstavi, da so zlobne ideje kolonizirale misli ljudi in uničile krasni svet klasičnega liberalizma in elegantne evropske kulture. Ideologije se nikoli ne pojavijo iz niča niti se ne razvijejo samodejno iz drugih idej, vedno so odraz notranjih trenj med ljudmi in skupinami. Arendtova nas uči, kako razmišljati o teh strukturnih premikih, ne da bi zapadli v ekonomski determinizem. Totalitarizme, ki so se v prejšnjem stoletju pojavili v Evropi, je skušala razumeti v kontekstu ekonomske krize in krize nacionalnih držav, sprememb v slogu politike, generacijskih trenj itd.

Zdi se, da opisujete današnji čas.

V zadnjih letih se skoraj vsak neformalni pogovor med zgodovinarji izteče v nizanje analogij. Še bolj priljubljene so primerjave z Evropo pred prvo svetovno vojno. Pred njo je bila Evropa monetarno integrirana prek valutnih unij, odprta je bila možnost ekonomske izmenjave, potovali ste lahko brez potnega lista, celina je uživala skoraj polstoletno obdobje miru. Ekonomska ekspanzija je povečala neenakost, krepila so se medetnična trenja, uspevale so rasistične teorije in tehnične utopije, tudi ideja trka civilizacij izhaja iz tega obdobja. Vse to na ozadju velike stabilnosti in splošno sprejetega pravnega reda, ki se je zdel naraven, večen, pa tudi okostenel, dolgočasen, nedinamičen, nadležen. Nastajala so nova politična gibanja, ki jih ni bilo mogoče razumeti na liniji levo-desno, nov slog politike z nenavadno mešanico prostaškosti in elitizma, množičnosti in fascinacije z osebnostjo voditelja. Evropa na pragu katastrofe je bila zelo podobna današnjemu Zahodu.

Ali znova prihaja čas temne celine?

Velika razlika je, da se je tedanjim ljudem to dogajalo prvič. Niso imeli nobenega precedensa v zgodovini, dinamika modernih družb je zelo drugačna od predmodernih, analogije so zavajajoče. Mi pa lahko pogledamo nazaj in veliko lažje črpamo relevantne nauke. Evropa ni zelo trdna, vendar je treba pri njej vztrajati, potreben je realizem. Begunska kriza je v dobrem in slabem pokazala, da je za rešitev novih kriz potreben nadnacionalni konsenz. Pomembno je razgraditi že zelo priljubljeno predstavo, da je »Merklova odprla vrata migrantom« in s tem zamajala Evropo, po možnosti zaradi svetovne multikulti zarote. Brez njenega coup de force bi begunska kriza povzročila kolaps kakšne manjše države na migrantski poti: pojavile bi se paravojaške skupine, ki bi »delale red«, okrepili bi se islamistična propaganda med begunci, eksplozije, pogromi. Zahodne države bi tako preizkušnjo brez težav preživele, imajo izkušnje iz svinčenih sedemdesetih let, nove članice je ne bi. Slovenija je tako histerizirana, da bi že dva bombna napada lahko zrušila demokracijo in pravno državo. EU je edina, ki daje takim državam okvir stabilnosti.

Po svoje se to tudi dogaja, vsaj na retorični ravni. Poglejte, kaj pišejo tisti, ki zavračajo begunce, kaj govorijo njihovi politični mentorji.

Se popolnoma strinjam. Mislim, da se mentorji raznih Nova24tv ne zavedajo posledic sovražnega političnega diskurza. Ljudje pogosto bolj verjamejo sovražni retoriki, kot tisti, ki takšno retoriko cinično propagirajo. Vse to se jim lahko na neki točki vrne kot bumerang. Kadar kdo taktično govori, da je EU agent globalistične zarote ali da so begunci naši naravni sovražniki, ustvarja populacijo, ki v te cinične laži verjame. Takšen politik na neki točki postane ujetnik lastne retorike in na koncu ga množica, ki jo je nahujskal v svojo podporo, odnese.