Mišice namesto razuma

Še nedavno so mnogi predsedniku vlade Miru Cerarju očitali, da je neodločen, preveč umirjen politik, celo vodja brezbarvne »tehnokratske« vlade. A v zadnjem obdobju je premier vse ostrejši do svojih nasprotnikov ali kritikov. Ne samo v odzivih, nenavadno drzen je postal predsednik vlade celo pri vladnih zakonskih predlogih. Kaj se je zgodilo z Mirom Cerarjem, večkrat nagrajenim pravnikom, ki je obljubil, da bo v Sloveniji dvignil politično kulturo, omiko in spoštovanje pravne države, da ga je na spoštovanje prava ta teden v pismu opozoril celo generalni sekretar Sveta Evrope Thørbjorn Jagland? Ki meni, da predlog novele zakona o tujcih, ki jo Cerar izrecno podpira, odpira »vrsto vprašanj v zvezi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah«.

Izraelski vojak

Izraelca Eisina Asafa se je v nekaterih državah Južne Evrope oprijel vzdevek »stroj za zmagovanje«. Na področju tako imenovanega strateškega PR-a je v zadnjih letih svetoval številnim političnim strankam, ki so potem zmagale na volitvah. Včasih celo povsem nepričakovano. Zadnji so bili na vrsti romunski Socialni demokrati (PSD). Čeprav so stranko v zadnjem letu zaznamovali številni korupcijski škandali, zaradi katerih je leta 2015 tudi odstopil predsednik vlade in stranke Victor Ponta, je na zadnjih volitvah PSD zmagala z veliko prednostjo. Pred tem je Asaf svetoval predvsem srbski politični eliti. Ki je zmagovala na volitvah. Pomagal je pri zmagi srbskega predsednika države Borisa Tadića leta 2008, pomagal je leta 2012 pri zmagi predsednika Tomislava Nikolića, istega leta je sodeloval pri zmagi sedanjega predsednika srbske vlade Aleksandra Vučića.

Asaf gotovo ni glavni ali edini razlog za naštete uspehe, je pa očitno s svojim pristopom zaigral na prave strune. Kaj je njegov recept za uspeh, tisto, kar po novem prepriča ljudi? Asaf se, kot je razumljivo za marketinške guruje, v javnosti ne pojavlja, je pa v svojem rodnem Izraelu v nekem pogovoru poskušal pojasniti, kako razume trenutne razmere. Še nedavno je veljalo, da morajo biti politiki karizmatični vodje, da morajo imeti vizijo, da morajo biti simpatični in da morajo ljudem na razumljiv način »razlagati« svet. To je klasična filozofija političnega marketinga zadnjih desetletij, ki jo je zaznamovala doba televizije. A Asaf je prepričan, da je to obdobje končano. V obdobju družbenih medijev, Facebooka, Twitterja in strojev za avtomatsko generiranje poročil, naj bi »čas karizmatičnih voditeljev minil. Ne gre več za to, da bi politiki puščali vtise s fenomenalnimi govori«. Ne gre več niti za to, da bi poskušali svet razumeti. Enostavno: »Ljudje danes hočejo politike, ki delajo. Ki se žrtvujejo za državo in ne zase,« je pojasnil.

Predsednik vlade ni več pohleven, umirjen politik, ki gnete politično kulturo počasi, z »omikanostjo«, želi postati politik z mišicami.

Z Asafom sta v Sloveniji sodelovala tudi Zoran Janković in potem Alenka Bratušek, od začetka preteklega leta pa Izraelec prek slovenske agencije Arih pomaga tudi stranki SMC oziroma sedanjemu predsedniku vlade Miru Cerarju. »Ne, da politikom svetuje, naj bodo bolj agresivni. To ni prava beseda,« poskuša njegov pristop opisati Bratuškova, »njegova strategija temelji na tem, da daje politik vtis odločnosti. Vedeti se mora, kdo je vodja,« pravi in seveda dodaja, da pa je tudi on samo svetovalec. »Odločitev, kaj boš upošteval in kaj ne, je vedno tvoja.« Kot so nam povedali posamezniki, ki so v Sloveniji sodelovali z Asafom, njegova kampanja temelji na »depersonalizaciji«. V ospredju ni več politik, ampak njegovo delo. Začetek sodelovanja SMC z Asafom, ki je bil prej svetovalec izraelski vojaški industriji, sovpada s trenutkom, ko je Cerar na govorniški pult postavil napis: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Ki je dejansko izpeljanka Jankovićevega volilnega slogana: »Zoran Janković dela.«

Razlog, zaradi katerega so v SMC sploh najeli izraelskega svetovalca, je seveda očiten. Po izjemnem uspehu na volitvah je javnomnenjska podpora SMC padla in v nekem trenutku se je stranka na javnomnenjskih anketah znašla celo na tretjem ali četrtem mestu. Frustracija članov stranke je bila velika, mnogi so bili prepričani, da njihovo delo enostavno ni vidno. To potrjuje tudi eden izmed ustanovnih članov stranke, svetovalec predsednika vlade in profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti Aleksandar Kešeljević: »Vsega tega nam, ki smo v ta projekt šli, ni bilo treba. Vsi smo imeli svoje mesto v družbi. Za SMC smo zastavili svoja imena v prepričanju, da je treba nekaj storiti za Slovenijo,« pravi in dodaja, da razume »nestrpnost in razočaranje državljanov, saj so/ smo v zadnjih 25 letih slišali veliko obljub«, a stranka naj bi delala in program uresničevala.

Dvig omike z žico

SMC je bila na začetku Stranka Mira Cerarja, ki jo je vodil predvsem neomadeževani voditelj, visoko etična osebnost. Cerar je na začetku sebe opisoval z izrazom »dinamična dvojnost«. Bil naj bi sprejemljiv za vse, na zunaj liberalen, glede notranjih vrednot pa konservativen. Čeprav je v kratkem času, ko vodi vlado, »v nasprotju z božjimi zapovedmi« že zamenjal partnerico, naj bi bili na prvem mestu družina, otroci, ustrezna omika in prepričanje o »vesoljnem pravilu akcije in reakcije« ter, kajpak, vera v Boga, je razlagal. SMC je na prvi konvenciji celo napovedala, da želi Slovenijo »dvigniti v pravni in politični kulturi« ter »počistiti z nesnago«. Kar so morda tudi razlogi, da je stranka zbrala skoraj tretjino volivcev SD in bivše Jankovićeve Pozitivne Slovenije ter 10 odstotkov tistih, ki so volili SDS. Toda ta pristop se očitno kasneje ni več obnesel.

Podpora je začela padati, na prvo mesto se je med koalicijskimi strankami zavihtela SD. Zaradi domnevnega negovanja omike so predsedniku vlade mnogi očitali premalo odločnosti, celo »mlahavost«, egocentričnost. SMC pa, da je stranka brez barve vonja ali okusa. V zadnjem obdobju lahko v živo spremljamo Cerarjevo metamorfozo. Predsednik vlade želi pogosteje dajati vtis odločnosti. »Ne dovolim, da bi ulica vodila državo,« je odgovoril stavkajočim v Luki Koper. Nato smo ga videli, kako si sam umaže roke, ko gradi nov tir železniške povezave do Kočevja. Kako se v službo vozi s kolesom, kako telefonira slovenskim olimpijcem v Južno Ameriko, spremlja Domna Prevca na vlaku v Planico, vozi prvi električni vlak med Mursko Soboto in Hodošem, bodri gasilce, zajtrkuje po slovensko z otroki, gasilcem iz Postojne pomaga pri upravljanju hidravličnih klešč, dela na letalu, navija. Skratka, je voditelj države, ki dela. Trd, brezkompromisen v odzivih na kritike.

Kako agresivno bo Cerar izkoristil spor s Hrvaško v predvolilnem času na podlagi nasvetov bližnjevzhodnega političnega stratega, ki politikom svetuje bolj ofenzivne poteze?

Odločnost je lahko dobrodošla lastnost za politika, pomirjujoča. Pa gre res za odločnost? Miro Cerar je minuli teden v dogovoru z notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar, ki se pri svojih zakonodajnih predlogih, kako indikativno, usklajuje predvsem s stranko SDS, naredil nov, zelo sporen korak. Na glasovanje v vladi je spustil zakon o tujcih, na podlagi katerega bi bilo mogoče v Sloveniji uvesti posebne izredne razmere, v katerih bi lahko policisti sami brez posebnih postopkov na mejah avtomatsko zavrnili praktično kateregakoli begunca in sami ocenili, kdo je mladoleten ali bolan. Ker seveda Slovenija za takšne razmere že ima institut izrednih razmer, se je glasovanja v vladi vzdržal tudi pravosodni minister Zoran Klemenčič, ki ocenjuje, da gre v tem primeru predvsem »za politično odločitev«, ki za povrh vsega po njegovi oceni ni v skladu z ustavo. Doslej je veljalo, da v Sloveniji na politiki vzpostavljanja izrednih razmer gradi neka druga stranka.

Predsednik vlade je torej predvsem zaradi notranjepolitičnih razlogov začel svojo odločnost dokazovati na drug način, po orbanovsko. To ni nekaj novega – že lani je na primer zaukazal postavitev žice. Tudi vojska je dobila posebna policijska pooblastila, policija pa je v svojem zakonu dobila že skorajda vojaška pooblastila, najširša po osamosvojitvi. Morda smo se v Sloveniji na te poteze že navadili, a vtis od zunaj je kar srhljiv. Hrvaški politični filozof Žarko Puhovski ocenjuje, da je bilo slovensko javno mnenje v letih po osamosvojitvi pretežno »racionalno« ali pragmatično v primerjavi z drugimi državami nekdanje Jugoslavije, »zadnja leta pa je to na nižji ravni in se danes ne razlikuje več od stanja v državah, ki so šle skozi pravo vojno. Kar bi bilo še lahko neko opravičilo,« pravi. Ocenjuje tudi, da je sedanja vladna ekipa v Slovenija ena od bolj nekompetentnih, zaradi česar je v Hrvaški zavladalo stališče, da Slovenijo, ki se ograjuje z »žiletno« žico, ignorirajo ali celo prezirajo, česar v preteklosti prav tako ni bilo.

V konflikt s Hrvaško?

Kam to vodi? Ni več skrivnost, kaj bo največji izziv za Mira Cerarja v preostanku mandata. Tudi v kabinetu predsednika vlade menijo, kot smo lahko neuradno izvedeli, da bodo to že zdaj napeti odnosi s Hrvaško. V vladi namreč že v kratkem pričakujejo razsodbo arbitražnega sodišča, ki odloča o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško. Sodišče bi jo lahko objavilo že v nekaj mesecih. Formalni rok ni sicer nikjer določen, a še zadnja ustna obravnava, ki se je Hrvaška ni udeležila, je bila lani jeseni, kar pomeni, da je odločitev praktično že sprejeta. Sodišče čaka le še na primeren trenutek objave, to pa se bo verjetno zgodilo še pred sredino tega leta, saj so v drugi polovici tega leta v Sloveniji že predsedniške volitve.

Čeprav naj bi bila arbitražna odločitev sprejeta že letos, bo njena izvršitev trajala mesece in se bo verjetno zavlekla tudi v prihodnje leto. V skladu z arbitražnim sporazumom bi namreč morali Slovenija in Hrvaška v roku pol leta odločitev implementirati in tudi spremeniti nacionalno zakonodajo, piše v sporazumu. Po nekaterih ocenah gre za spremembo okrog 20 tisoč strani zakonov, na katere vpliva potek meje. Kar pa pomeni, da bo vprašanje deloma sovpadalo s slovenskim predvolilnim obdobjem. V kabinetu predsednika vlade se tega gotovo zavedajo. Kot nam je uspelo izvedeti, bo zato strateško vodenje projekta »Arbitraža« prevzelo ožje vodstvo SMC, torej predsednik vlade Miro Cerar in predsednik parlamenta Milan Brglez. Slednji bo po naših informacijah v okviru diplomatske kampanje konec tega meseca odpotoval na prvi obisk v tej zvezi, in sicer v Vatikan.

Glavni problem pri implementaciji arbitražnega sporazuma je seveda dejstvo, da Hrvaška arbitražnega sodišča ne priznava. Konkretno se bo problem pojavil na mejnih točkah, ki so danes pod efektivnim nadzorom Hrvaške in bi lahko predvidoma pripadle Sloveniji. To so zelo verjetno nekateri deli kopne meje pri mejnem prehodu Dragonja in del Piranskega zaliva, ki utegne pripasti Sloveniji. V teh primerih bo morala Slovenija spoštovanje arbitražnega sporazuma, v skladu s prakso, dokazati tudi s policijsko ali vojaško zasedbo ozemlja. To je pričakovati. Glavno vprašanje je le, kako daleč bosta v tem primeru državi šli in zaradi katerih razlogov. Oziroma kako agresivno bo Cerar izkoristil spor s Hrvaško v predvolilnem času na podlagi nasvetov bližnjevzhodnega političnega stratega, ki politikom svetuje ofenzivnejše poteze?

Pod Cerarjem je vojska dobila policijska pooblastila, policija pa že skorajda vojaška. Doslej je veljalo, da na politiki vzpostavljanja izrednih razmer gradi neka druga stranka.

Cerarjeva nova kampanja

Sam arbitražni spor je glede na predmet seveda razmeroma nepomemben. Celo predsednik arbitražnega sodišča, danes že skoraj 90-letni Francoz Gilbert Guillaume, ki se je v svoji karieri ukvarjal že z marsikaterim mednarodnim problemom, je v objavljenih prisluhih spor med državama ocenil za spor o morju in kopnem, kjer živijo samo »komarji in žabe«. Kar pa slovenskih in hrvaških nacionalističnih politikov v preteklosti ni ustavilo, da iz tega ne bi naredili praktično nerešljivega mednarodnega konflikta. Prihodnje leto bo tako predvsem od slovenskega predsednika vlade odvisno, kako daleč bo ta problem z vzbujanjem nacionalističnih čustev izkoristil za svoje, notranjepolitične namene. In ali bomo torej tudi v postbegunskem obdobju priča novi epizodi rožljanja z orožjem. Cerar je že dokazal, da je tega sposoben. Konec koncev mu je zaradi notranjepolitičnih razlogov uspelo v državi, kjer je na vsej begunski poti beguncev ostalo najmanj, sprejeti najbolj drastične ukrepe. Kar pa ni vodilo k pomiritvi, ampak k histeričnim odzivom prebivalcev po vaseh in krajih.

Začenja se boj za arbitražo

Hrvaški politični analitiki o arbitražni razsodbi

Kot priznavajo naši sogovorniki iz Hrvaške, ima Slovenija v arbitražnem postopku v tem trenutku mednarodno prednost, slovenska vlada pa motive, da se bo ob razsodbi arbitražnega sodišča odzvala bolj agresivno. Žarko Puhovski celo meni, da trenutno hrvaški politični eliti ne ustrezajo nobeni mejni spori, saj pri njih ni volitev, vsak nov spor pa bo javnost še bolj ozavestil, da je Hrvaška vsaj potencialno v sporu z vsemi sosedi. »Po drugi strani pa ocenjujem, da Hrvaški tudi ni uspelo prepričati večine članic EU, da se je upravičeno umaknila iz arbitražnega postopka, in zato ne more računati na njihovo pomoč, verjetno pa tudi več ne na podporo ZDA. Ne toliko zaradi izvora gospe Trump kot zaradi tega, ker so ZDA po novimi manj zainteresirane, da bi se ukvarjale z Evropo, še posebej z malimi državami.«

Zaradi tega Davorin Gjenero celo ocenjuje, da se bo na koncu Hrvaška morala sprijazniti, da je arbitraža obvezujoča, ne glede na odločitev Hrvaške, da jo zapusti … »Mednarodne razmere so takšne, da hrvaškega stališča do kontaminiranosti arbitražnega procesa nihče ne podpira, da pa se zahteve po 'premisleku' vrstijo, in to z najvišjih ravni,« pravi. Poleg tega naj bi bila aktualna hrvaška vlada veliko bolj obremenjena »s sporazumom o arbitraži, kot je bila Milanovićeva. Namreč, sporazum sta dejansko uskladila Makovec s slovenske in Davor Stier, današnji zunanji minister, s hrvaške strani, tedaj kot svetovalca premierov. Sedanji predsednik vlade Plenković bo težje na koncu povedal, da arbitražni sporazum Hrvaške ne obvezuje, kot bi to storil Milanović.«