Video večer ob razstavi Zadnji pogled

V Galeriji Photon bo v okviru skupinske razstave Zadnji pogled. Posmrtni portret v sodobni fotografiji, v sredo 18. januarja ob 18.00 potekalo vodstvo po razstavi s kuratorko Jasno Jernejšek, sledila pa bo projekcija video del z naslovom Bogdaj mrličem spat iz arhiva Postaje DIVA.

Skupinska razstava predstavlja mednarodno zasedbo fotografskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki v svojem delu upodabljajo mrtve. Z osredotočenjem na mrtvo telo oziroma truplo preizprašujejo tako lastne kot družbeno ne/sprejemljive predstave o konceptih, pomenih in reprezentacijah smrti v sodobni zahodni družbi. Sodelujejo: AES+F (Rus), Goran Bertok (Slo), Marloes van Doorn (Niz), Elizabeth Heyert (ZDA), Rudolf Schäfer (Nem), Walter Schels (Nem), Jeffrey Silverthorne (ZDA).

"V delih avtorjev in avtoric na razstavi, ki hote ali spontano oživljajo tradicijo posmrtne fotografije, prakse portretiranja mrtvih, najbolj značilne za konec 19. in začetek 20. stoletja, je zaznati osciliranje med željo potrjevanja individualne subjektivnosti upodobljenca tudi po fizični smrti in njegovim popolnim popredmetenjem. Dela odražajo temeljno ambivalenco do mrtvega telesa, ki je hkrati domače in tuje, ljubljeno in osovraženo, lepo in gnusno, sveto in nečisto. Smrt in mrtvo telo / truplo nista identična, čeprav slednjega prepoznavamo kot vidni znak smrti. Fotografije mrtvih ne z/morejo povedati ničesar o smrti, pač pa govorijo predvsem o tem kako jo dojemamo živi, pričajo o naših upih in strahovih, željah in fantazmah," pravi kuratorka razstave Jasna Jernejšek.

Naslov izbora Bogdaj mrličem spat je vzet iz videa Mihe Vipotnika Lenora, ki metaforično naslavlja načine, na katere različni ustvarjalci tematizirajo za človeka nerazrešljiv paradoks smrti ali »uganko smrti«, kot jo imenuje Hans Belting. Ideja o smrti, ki presega biološko končnost telesa, sestavlja kompleksen preplet procesov, družbeno sprejemljivih vedênj, pričakovanj, verovanj, ritualov in vsakodnevnih praks, ki sestavljajo kulturne definicije smrti.

Damijan Kracina v videu z naslovom Mravlja (1997) prikaže dramatično smrt drugega živega bitja – zadnjo minuto življenja mravlje, ki se je ujela na lepljivo podlago. 

Video Mihe Vipotnika Lenora (1983) predstavlja interpretacijo ljudske pesmi o dekletu, ki nadaljuje dialog s svojim mrtvim ljubimcem. Pri tem portreta izvajalcev pesmi Mateje Koležnik in Janija Kovačiča nenehno prehajata eden v drugega, kar lahko razumemo kot dekletovo ponotranjenje ljubljene osebe in mehanizem ohranjanja spomina na umrlega.

Ema Kugler v Phantomu (2003), filmu brez dialogov, v ospredje postavlja problem živeti življenje, ne končnosti smrti. Navsezadnje so miselni konstrukti tisti, ki obvladujejo tako naše predstave o življenju kot o smrti, pri čemer posameznik/ica nimata nobenega zagotovila, da so prve ali druge resnične.

Nataša Prosenc Stearns v videu Afterlife (2010) na subtilen način pokaže ravno na neizbežnost smrti, ki je enako naravna kot minevanje življenja. V videu je avtorica dalj časa beležila venenje šopka potonik in z množico cvetnih listov, ki tvorijo vzorec ob koncu videa, metaforično prikazala lepoto spominov, ki se nabirajo skozi celo življenje.

V videu Tri vrata Gorazda Krnca (2007) se avtor lahkotno poigrava z možnostjo posameznikove izbire lastne smrti. Računalniško generirani glas povabi Barbarello in njenega angela Pygarja, naj si izbereta eno izmed treh vrat – eno izmed treh različic smrti – in gledalca pospremi na potovanje skozi vsako od treh vrat.

Marko Kovačič v videu Requiem M (1990) prikazuje performans Requiem, ki ga je izvedel za svoj triintrideseti rojstni dan v okviru razstave Izkušnja predmeta v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1989. Premazan z voščenim belim ličilom je nepremično ležal v sarkofagu uro in pol, kolikor traja Mozartova črna maša.