Vesna Bukovec, vizualna umetnica

Lani je za projekt Begunec_ka sem ilustrirala 12 zgodb beguncev in begunk, ki jih je v časniku Delo popisala Widad Tamimi, v Sloveniji živeča italijanska pisateljica. Widad, s katero sta se spoznali v begunskem centru v Šentilju, namreč ni hotela, da bi bile ob zgodbah objavljene fotografije beguncev, saj bi jim tako »odvzele dostojanstvo«. Z ilustracijo pa je mogoče zajeti njihove zgodbe, vzbuditi sočutje in empatijo do njih in na svojstven način opozoriti na neprimerno ravnanje slovenskih oblasti v begunskih centrih. Sociologinja Ksenija Vidmar Horvat je v analizi projekta opozorila, da je avtoricama s svojim pristopom uspelo preplesti javni spomin z osebnim, da bi prenesli sporočilo »o naši vpletenosti v trpljenje drugega«.

Akademsko izobražena kiparka že nekaj let uporablja ilustracije, risbe, za prenašanje svojih družbenokritičnih sporočil. Da bi našla podobo, ki najbolj zgovorno zajame bistvo družbenega problema, pregleda arhive fotografij na spletu, nato pa izbrane podobe – skladno s sporočilom, ki ga želi podati – najprej s svinčnikom in nato s tušem preriše na list papirja. Njene podobe so na prvi pogled enostavne, s svojimi izčiščenimi konturami namreč delujejo brezosebno, so črno-bele in brez senčenja, saj le tako lahko pride do gledalca sporočilo, ki je zanjo celo pomembnejše od forme.

Kmalu po diplomi je opustila kiparstvo. Deloma zato, ker je kiparsko ustvarjanje drago, saj sta potrebna atelje, skladišče, k stroškom pa moramo prišteti še prevoz del na razstave. Predvsem pa jo je že v času študija zanimala sodobna umetnost, povezana z javnim prostorom. V tem kontekstu so jo zanimale socialna psihologija, psihologija množic in identitetne politike. Zato ne preseneča, da je v prvih projektih uporabljala podobe s televizije, da bi na umetniški način v videih komentirala ujetost posameznika v ideologijo potrošništva. Leta 2003 je v Pomembni novici izbrala izseke iz večernih TV-poročil in tako opozorila, da »je čisto vseeno, kakšne novice nam podajajo mediji, saj vsak dan govorijo isto«. Odmeven je bil tudi njen projekt Neskončna igra iz leta 2006, saj je v njem s podobami lepotic v oglasih za kozmetiko izpostavila tezo, da so »ti oglasi sicer namenjeni ženskam, vizualno pa nagovarjajo moško fantazijo«.

Danes se še ukvarja s kuriranjem videa, saj lahko z izborom del izrazi svoja sporočila. Z Metko Zupanič tako že več let kurira mednarodni program Video in Progress, ki je zdaj del festivala Fotonični trenutki – Mesec fotografije. Toda od leta 2009 se posveča risbam, ki ji omogočajo skozi lastno dojemanje sveta in tematizacijo včasih banalnih vsakodnevnih opravkov izraziti ujetost sodobnega posameznika v stroj grobega neoliberalnega kapitalizma, ki se je zajedel v vse pore družbe. Umetnica mu v desetih serijah risb, ki jih je ustvarila doslej, nastavlja ogledalo in s kratkimi subtilnimi besedilnimi sporočili ob podobah poziva gledalca k premisleku. Dobro se namreč zaveda, da (sama) ne more ničesar spremeniti. Zato se odziva s humorjem, ironijo, cinizmom, kar je vidno že tudi iz naslovov njenih del: Kako se spopasti z neuspehom; Obljubim, da bom spremenila svet, ampak le, če bo to storilo tudi 10 drugih; Ali me nočete, ker sem kritična; Obstaja možnost, da me boste napačno razumeli. Svoj prehod iz vegetarijanstva v veganstvo je denimo zabeležila v seriji Na čigav račun?. V njej se je odzvala na kruto ravnanje z živalmi v prehranjevalni industriji in njihovo izkoriščanje v kozmetični industriji.

Prihaja, kot pravi sama, iz neumetniške družine. Že od malih nog se je rada kreativno izražala in imela o svetu kritično mnenje. Obiskovala je srednjo oblikovno šolo, nato se je odločila za študij kiparstva, saj se ji zdela ta izbira, v primerjavi s tedaj bolj popularnim slikarstvom, »uporniška«. Že na akademiji je zaznavala neskladje med umetniško srenjo in ljudmi, ki imajo zaradi nepoznavanja umetnosti pred njo nekakšen strah. Prepričana je, da bi morali v Sloveniji, tako kot v tujini, že mlade seznanjati s sodobno umetnostjo, saj brez nje ni potrebne refleksije družbe. »Tudi zato nas nekateri, zlasti na politični desnici, zmerjajo s paraziti.«

Dobro desetletje s kiparkama Metko Zupanič in Lado Cerar deluje v umetniški skupini KOLEKTIVA. Družbeno odgovorna umetnica, kar zagotovo je, ima vseskozi etične pomisleke, ko tematizira probleme v družbi. Zato ni zmogla umetniško predstaviti vstajništva v letu 2012, je pa v protestih sodelovala kot članica Mreže za neposredno demokracijo, kajti če bi »postavila vstajništvo v kontekst umetnosti, bi ga izpostavila polju estetizacije in izgubil bi se uporniški moment. Znano je: če hočeš nekoga razorožiti, ga postaviš v galerijo«. Tudi pri upodabljanju beguncev v projektu Begunec_ka sem se zaveda, da ne sme izkoriščati trpljenja drugih za lastno korist.

Risba bo še naprej njen modus operandi. V resnične spremembe na »Zemlji, planetu, ki je splesnel«, ne verjame. Pravi pa: »Ne bi pa mogla živeti sama s sabo, če bi videla stvari, kot jih vidim, in se nanje ne bi odzivala.«