Revščina in Vivaldi

O revščini se na nacionalki večinoma govori zgolj ob spremljavi statistik brez konteksta, kot se to dogaja v informativnih oddajah, nekoliko bolj redno pa se z revščino ukvarjajo v Tedniku, kjer vsaj v zadnjem času prihaja do bolj sistemske obravnave tega problema, čeprav se pogosto ne premaknejo dlje od moraliziranja, pavšalnega pljuvanja čez državo in na koncu pozivanja k donacijam.

Dokumentarni film Špele Kožar in Barbare Zemljič, ki je bil na sporedu v torek, je prav tako dobrodošel prispevek k sistemski obravnavi revščine, k izpostavljanju okoliščin, ki do nje privedejo, kot tudi k temu, da se revščina ne obravnava kot senzacija in problem posameznika oziroma posameznice, temveč kot problem družbe. Film Pod mostovi poskuša narediti prav to, seveda s to omejitvijo, da se 39 oseb, ki so prispevale svoje zgodbe, zaradi hude stigmatizacije revščine ni želelo izpostavljati pred kamero.

Namesto njih so govorili strokovnjaki in strokovnjakinje s področja sociale, sindikalnega organiziranja in človekovih pravic, ki so v veliki meri uspešno predstavili večplastnost tematike in izpostavili nepredvidljivost in naključnost okoliščin, ki vodijo v revščino. Nekaj so prispevala tudi pričevanja tistih redkih, ki so se vendarle odločili, da bodo spregovorili pred kamero. A očitno se filmom s tovrstno tematiko ne uspe izogniti patetiki in estetiziranim podobam revščine, ki so tokrat nastopile v obliki črno-belih fotografij in inštrumentalne spremljave, ki sili k žalosti, fatalizmu ter joku in stoku.

Apeliranje na čustva seveda ne škodi, a problem je, ko se kot edina rešitev za izhod iz situacije uporabi bližnjica v slogu telefonske številke za donacije. Kot da ne bi v celotnem dokumentarcu govorili o sistemskih napakah, o tem, da je revščina protiustavna, kot da ne bi avtorici našteli sprememb zakonodaje, ki so stopnjevale tveganje revščine. Na koncu se ponudi telefonska številka in poziv k pomoči. No, in bežna omemba univerzalnega temeljnega dohodka. Kdo naj torej rešuje naše težave? Zasebne donacije. Kaj naj naredimo, ko nakažemo 2,99 evra za otroke v stiski? Ostanemo pred televizijo in gledamo nadaljevanje nacionalkinega programa.

Kdor je v torek sestavljal program, se lahko potreplja po rami. Uspela mu je namreč genialno cinična poteza, da je po dokumentarcu, ki med drugim govori tudi o kulturi revščine, sledila oddaja Moj klasični hit. In kdo je v njej zaupal, katero je njegovo najljubše klasično delo? Nihče drug kot Borut Pahor. Človek, ki se je celo predsedniško kampanjo delal, da dela, je tokrat ob spremljali Vivaldija govoril o svojem otroštvu ob učenju klavirja, se sprehajal po zlato okrašenih prostorih, v katerih visijo lestenci, potem pa še malo sanjavo zakorakal skozi jesensko pokrajino in zaskrbljeno, a odločno zrl v daljavo.

Namesto da bi torej pozivali k temu, da se razjezimo, upremo in morda tako kaj tudi spremenimo, nas je nacionalka najprej skušala uspavati s ponujanjem bližnjice donacij po mobitelu, nato pa še spomnila, naj se predajamo kulturi višjega razreda, kot to počne naš delovni predsednik.