Elita je zaskrbljena

Ne skrbi je neenakost, boji se, da bi se ljudje uprli in spremenili sistem

Ta teden so se politiki, gospodarstveniki in ekonomisti zbrali v mondenem švicarskem letovišču Davos. Letošnje srečanje se je od prejšnjih razlikovalo po tem, da so se na njem ukvarjali neposredno s tistimi, ki so jih tam predstavljale morda le kuharice, natakarice in čistilke, katerih naloga je bila streči pomembnežem. Ukvarjali so se z množicami, iz katerih so sestavljeni sloji pod elito. Z grožnjami, ki jih te množice pomenijo zanjo.

Srečanje je bilo letos naslovljeno Odzivno in odgovorno vodenje ali v angleščini Responsive and responsible leadership. Svetovni gospodarski forum, ki pripravlja druženje v Davosu, je pred začetkom izdal poročilo, v katerem je navedel pet »trendov, ki določajo dogajanje po svetu«: naraščajoča dohodkovna in premoženjska neenakost; podnebne spremembe; naraščajoča polarizacija v družbah; odvisnost od kibernetske tehnologije; staranje prebivalstva. Skrbita ga počasna gospodarska rast in občutek, da ljudje ne bi bili zadovoljni, tudi če bi elitam uspelo pospešiti gospodarski napredek. Avtorji poročila so posebej poudarili neenakost ter vzpon nacionalističnih in do manjšin sovražnih politikov, saj bi lahko takšna smer razvoja »dosegla točko, ko bi sprožila spremembe«.

V istem tednu je britanska organizacija Oxfam objavila poročilo, ki kaže, da je neenakost v svetu absurdnejša, kot smo mislili. Z natančnejšim izračunom premoženja revnih prebivalcev so njeni strokovnjaki ugotovili, da ima najrevnejša polovica ali 3,6 milijarde ljudi v lasti toliko kot osem najbogatejših. Še lani so trdili, da polovica prebivalstva odtehta 62 bogatašev.

Neenakost bi morali imeti za nesprejemljivo, tudi če bi bila nekaj milijonkrat manjša, vendar so podatki o neprestano naraščajočem razslojevanju po mnenju sociologa Sreča Dragoša vseeno pomembni. Najslavnejši raziskovalec neenakosti, Francoz Thomas Piketty, trdi, da se po stopnji koncentracije bogastva v rokah majhne skupine ljudi vračamo dve stoletji v preteklost, in Dragoš je prepričan, da to ni edina podobnost s tistim časom. »Sistem se lomi, tako kot v 19. stoletju,« pravi. »Tudi takrat je neenakost hitro rasla, instrumentov za blaženje posledic in razpona neenakosti ter konfliktov, ki so bili zaradi tega pogosti, pa ni bilo. Dobili smo jih šele z vzpostavitvijo socialne države po drugi svetovni vojni.«

Svetovni gospodarski forum je doslej veljal za enega najbolj vnetih zagovornikov globalizacije in sedanja zaskrbljenost elit je verjetno iskrena. Vendar Dragoš opozarja, da to še zdaleč ni tako pomembno kot vprašanje, ali lahko elita odpravi razloge za svoje skrbi. Avtorji poročila Svetovnega gospodarskega foruma ne predlagajo revolucije. Po njihovem je prosti trg dober za ljudi, a bi ga morali voditelji omejevati tako, da bi globalizacija koristila vsem. Konkretno svetujejo oblikovanje nekakšnega vključujočega sistema svetovnega vladanja, kar večkrat podkrepijo z opozarjanjem na »neprostovoljne migracije« oziroma begunsko krizo. Skladno z temo srečanja v Davosu je organizacija Crossroads Fundation priredila predstavo »Dan v življenju begunca«, s katero so pri udeležencih zbujali sočutje do tistih, ki so prisiljeni zapustiti svoj dom.

Želja po svetovni vladi je povezana z upanjem na globalno ponovitev izboljšav, kakršne je v tretji četrtini 20. stoletja na nacionalni ravni prinesla socialna država. V tem okviru si je laže predstavljati zmanjševanje razlik med državami v delavskih pravicah in okoljskih standardih ali globalno obdavčitev kapitala, ki zdaj z ugodnostmi, ki jih pričakuje v zameno za naložbe, sili države v dirko proti dnu. »Na globalni ravni je to teže,« pravi Dragoš. Po njegovem sta sicer še vedno pomembna ista ključna dejavnika, torej pritisk od spodaj in obstoj dojemljivih političnih elit, ki lahko gnev in predloge množic prevedejo v strukturiran sistem. Vendar: »Na globalni ravni tega ni.«