Daniel Vezoja: Where the Light Resides

Na slovenski glasbeni sceni se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj svežih glasbenih imen, ki so se med odraščanjem ali v mlajših odraslih letih, tudi zavoljo globalizacije in razmaha svetovnega spleta, imela možnost zelo dobro seznaniti z aktualno svetovno glasbeno produkcijo in hkrati tudi z opusi starejših izvajalcev. Zato ni nič čudnega, da vse več mlajših domačih glasbenikov albume izdaja v brezhibni angleščini (ta v našem prostoru tudi sicer postaja vse bolj enakovredna slovenščini), v glasbenem smislu pa niti najmanj ne zaostajajo za vrstniki z anglosaškega govornega območja.

Dovolj je, če omenimo odlično skupino Jardier, ki je pred kakšnim letom izdala albumski prvenec in postala del vrhunske svetovne indie rock produkcije. Ali pa sintpop bend Torul. Obema je skupno, da se izražata v odlični angleščini in uporabljata zgodovinsko preverjene glasbene žanre, ki so v popularni glasbi v zadnjem času znova priljubljeni. Podobno velja za mladega brežiškega kantavtorja Daniela Vezojo, ki se je po razpadu skupine TrainStation preusmeril v solistične vode. Lani spomladi je oddelal slovensko turnejo s skupino Jardier, decembra pa je v samozaložbi izdal prvenec Where the Light Resides. Pri produkciji so mu pomagali irski in ameriški glasbeniki in kantavtorji, s katerimi se je seznanil v Dublinu, kjer je deloma našel dom.

Ob poslušanju njegove plošče hitro postane jasno, da je Vezoja rasel z glasbenimi velikani, kot so Bob Dylan, Leonard Cohen, Patti Smith, Jeff Buckley in druga velika imena angleškega in ameriškega folka, deloma tudi countryja in americane. Where the Light Resides tako ni tipičen »slovenski« album, saj se že pri prvem poslušanju izkaže, da gre za izdelek, ki je že zaradi angleških besedil namenjen veliko širšemu poslušalstvu, prav tako ne moremo reči, da izraža karkoli slovenskega. Vendar je njegov avtor Slovenec, ki je očitno ustvaril močno vez z glasbeno zapuščino največjih svetovnih kantavtorjev in jo izrazil s svojo lastno poetiko.

Daniel Vezoja se nam na plošči z brezhibno produkcijo pod taktirko priznanega irskega producenta, kantavtorja, multiinstrumentalista in radijskega voditelja iz Dublina Gavina Glassa, odličnim duetom z irsko pevko in kantavtorico Joanno Marie v dveh skladbah, predvsem pa s svojim žametnim, sugestivnim vokalom in senzibilno poetiko, ki črpa iz irske, angleške in ameriške folk tradicije, predstavi v najboljši mogoči luči. Če k temu dodamo še odlične aranžmaje in očitno avtorjevo obsedenost z nekaterimi glasbenimi ikonami (poklon Patti Smith v skladbi Chelsea 1972), pa tudi poglobljena besedila, dobimo enega izmed najbolj zaokroženih in zrelih prvencev kakšnega slovenskega avtorja v zadnjem času. Plošča, ki še kako presega slovenske meje.